VSL sklep I Cp 1101/2015

Jedro

Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko zanesljivo sklepalo o tem, da je bil tožnik tudi v resnici sposoben razumeti dogajanje na naroku in ob zaslišanju izraziti svojo pravo voljo. Za razjasnitev teh vprašanj bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (I. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek prvih dveh tožnikov, da jima mora toženec nerazdelno plačati 123.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2009 dalje in stroške postopka. Tožbo tretje tožnice za plačilo 83.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka pa je zavrglo.

2. Tožnika se v pritožbi sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa takšno spremembo sodbe, da bo njunemu tožbenemu zahtevku ugodeno. Poudarjata, da sta že v tožbi podala popolno trditveno podlago glede zatrjevane škode. Nerazumna je zahteva sodišča, da bi morala navesti tudi višino izkupička, ki ostane po plačilu dela izvršitelja ter poravnavi stroškov hrambe in stroškov prodaje stvari, saj do prodaje evidentno ni prišlo. Ni pomembno, ali je tožnik sploh nameraval prevzeti stvari. Bistveno je, da sodišče prodaje stvari ni dovolilo, ker toženec tega ni predlagal. Stvari bi se morale še vedno nahajati v hrambi, vendar je toženec dovolil, da jih je odpeljal upnik. Sicer pa je tožnik predložil dopis z dne 21. 10. 2009, iz katerega izhaja, da je pisno pozval izvršitelja, naj mu omogoči prevzem stvari. Do tega dokaza se sodišče ni opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Končno toženec seznama predmetov, ki so bili odpeljani ob deložaciji, sploh ni prerekal. Odgovornost za hrambo stvari, ki so odpeljane ob deložaciji in ki niso zarubljene, je na strani izvršitelja. Toženec je še med zaslišanjem dopolnjeval svoje navedbe, sodišče prve stopnje pa mu je to dovolilo in enostavno verjelo. Ni res, da izvršitelj ni mogel vedeti, da je predmet deložacije le del objekta, saj je v zapisnik z dne 9. 9. 2009 celo sam zapisal, da ga je dolžnik na to opozoril. Pritožba še poudarja, da tožnik zaradi začetne demence ne more biti pravdna stranka in da sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko brez izvedenca samostojno presojalo tožnikovo procesno sposobnost.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Vsaka fizična (in pravna) oseba je po prvem odstavku 76. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko pravdna stranka. Pritožbeni očitek, da se je postopka udeleževal nekdo (tožnik), ki ne more biti pravdna stranka, je torej očitno zgrešen. Res pa lahko samo stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja pravdna dejanja (prvi odstavek 77. člena ZPP). Pravdna sposobnost se torej navezuje na poslovno sposobnost. Stranko, ki te sposobnosti nima, mora v pravdi zastopati skrbnik kot njen zakoniti zastopnik (prvi odstavek 78. člena ZPP).

6. Iz spisa ni razvidno, da bi bila tožniku njegova poslovna sposobnost odvzeta ali delno omejena. Ne gre torej za zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana takrat, ko pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik. Lahko pa se izkaže, da stranka, ki ji poslovna sposobnost formalno še ni bila odvzeta, vendarle nima pravdne sposobnosti, če ni sposobna skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi ter razumeti dogajanja v zvezi s postopkom.

7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri presoji tožnikove pravdne sposobnosti nepopolno, če ne tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Res se pravdna sposobnost domneva, vendar samo dotlej, dokler se sodišče v postopku ne sooči z okoliščinami, ki vzbujajo pomisleke o obstoju dejanske pravdne sposobnosti. Ker gre za procesno predpostavko, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (80. člen ZPP), mora biti vsak dvom o obstoju oziroma neobstoju pravdne sposobnosti prepričljivo oziroma zanesljivo zavrnjen.

8. Sodišču prve stopnje se je že na prvem naroku za glavno obravnavo porodil dvom o tožnikovi dejanski procesni sposobnosti. Obe pravdni stranki sta namreč navedli, da se tožnik zdravi zaradi psihičnih težav in sta zato soglašali, da se izvede dokaz z izvedencem; tožnikova pooblaščenka je obenem seznanila sodišče z načrtovanim postopkom za odvzem tožnikove poslovne sposobnosti. Po pridobitvi tožnikove zdravstvene dokumentacije pa sodišče napovedanega dokaza z izvedencem ni izvedlo, ampak se je pri presoji tožnikove procesne sposobnosti oprlo na lastno zaznavo oziroma vtis, ki ga je tožnik napravil ob zaslišanju. Ker je ocenilo, da je tožnik jasno in razumljivo odgovarjal na zastavljena vprašanja, je sklepalo, da je v celoti razumel vsebino in pomen postavljenih vprašanj.

9. Pritožba utemeljeno oporeka takšni presoji, saj sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko zanesljivo sklepalo o tem, da je bil tožnik tudi v resnici sposoben razumeti dogajanje na naroku in ob zaslišanju izraziti svojo pravo voljo. Za razjasnitev teh vprašanj bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom (243. člen ZPP). Sklicevanje na tožnikovo zdravstveno dokumentacijo iz leta 2013 ne more biti relevantno, saj se je tožnikovo zdravstveno stanje v drugi polovici leta 2014 občutno poslabšalo. Iz istega razloga ni mogoče upoštevati izjave tožnikove pooblaščenke z dne 19. 2. 2014 v drugi pravdi, da je tožnik poslovno sposoben, le omejen pri dnevnem funkcioniranju. Iz dopisa psihiatrične klinike z dne 14. 5. 2014 je namreč razvidno, da se je tožnikovim težavam zaradi generalizirane anksiozne motnje pridružila začetna stopnja demence. V oktobru 2014, manj kot dva meseca pred zaslišanjem, je bil tožnik dva tedna celo hospitaliziran v navedeni kliniki, po pojasnilu tožnice, na zaprtem oddelku. Ob tem ni mogoče spregledati, da je tožnikova lečeča psihiatrinja v dopisu z dne 27. 10. 2014 sodišču izrecno predlagala, naj določi izvedenca psihiatrične stroke, ki bo lahko odgovoril na vprašanje glede tožnikove procesne sposobnosti.

10. Sodišče prve stopnje je po navedenem neupravičeno opustilo izvedbo dokaza z izvedencem. Glede na splošno znano naravo tožnikove bolezni je vprašljivo, ali je njegovo razumevanje res neokrnjeno, kot je ocenilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da tožnik ni sam izjavil, da ni sposoben zastopati svojih interesov v pravdi, ne more biti relevantno, dokler ni jasno, v kolikšni meri je še ohranjena tožnikova kritičnost do lastnega stanja. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Razveljavitev sodbe učinkuje za oba tožnika, ki sta v tej pravdi enotna sospornika (196. člen ZPP). Sporne premičnine, za katere terjata odškodnino, so namreč po tožbenih trditvah njuno skupno premoženje.

12. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom. Če se bo izkazalo, da tožnik dejansko ni procesno sposoben, bo moralo poskrbeti, da bo tožnik v pravdi pravilno zastopan (drugi odstavek 81. člena ZPP). Zakoniti zastopnik bo moral odobriti procesna dejanja, ki jih je v tožnikovem imenu že opravila njegova dosedanja pooblaščenka, da se bo postopek glede tožnika lahko nadaljeval.

13. Preostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso bile relevantne, zato vsebinski odgovor nanje zaenkrat ni potreben.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica razveljavitve sodbe. Pravica do njihovega povračila je odvisna od končnega izida pravde, zato bo o vseh stroških odločalo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

28.10.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 760/2021
• VDSS sklep Psp 200/2011
• VSL sklep I Cpg 195/2017