VSL sklep Cst 409/2014

Jedro

Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je prenehanje dolžnika, unovčenje vsega dolžnikovega premoženja in poplačilo upnikov. Namen glavnega postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki ima enake učinke kot redna prisilna poravnava, pa je omogočiti dolžniku, da izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, s katerimi odpravi insolventnost in postane plačilno sposoben.

Ker se namena navedenih dveh postopkov med seboj izključujeta, ni dopustno, da bi nad istim dolžnikom hkrati tekla glavni stečajni postopek in glavni postopek (poenostavljene) prisilne poravnave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo o glavni stvari.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odločanja o predlogu upnika A. d. d. za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom prekinilo do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom, ki se vodi pod opr. št. St 3107/2014. Pri tem se je sklicevalo na dejstvo, da je nad dolžnikom v teku postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki še ni končan.

2. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je v pritožbenem roku upnik – predlagatelj stečajnega postopka A d. d., vložil pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, tako da se nadaljuje s predhodnim postopkom za ugotovitev pogojev za začetek stečajnega postopka oziroma, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, ki naj najprej odloči o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka.

3. Po mnenju upnika se določila 152. člena ZFPPIPP v postopku poenostavljene prisilne poravnave ne morejo uporabljati, ker citirani člen ni naveden med določbami, ki so naštete v prvem odstavku 221.b člena ZFPPIPP. To določilo predpisuje, katera zakonska določila o postopku prisilne poravnave se smiselno uporabljajo v postopku poenostavljene prisilne poravnave. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna. Ker se je v obravnavanem primeru postopek za uvedbo stečaja začel pred postopkom za poenostavljeno prisilno poravnavo, bi sodišče prve stopnje moralo najprej odločiti o predlogu za stečaj.

4. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo kot nepopolno in nedovoljeno zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep. Dolžnik je priglasil stroške odvetniških storitev za odgovor na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

Iz pritožbe nedvomno izhaja, da je vložena zoper sklep opr. št. St 1372/2014 z dne 4.7.2014, pri zmotni navedbi številke in datuma sklepa v prvem odstavku pritožbe, pa gre le za pomoto. Zato ne držijo navedbe v odgovoru na pritožbo o nepopolnosti pritožbe. Pooblaščenec upnika je ob vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka (procesno dejanje št. 1) sodišču predložil generalno pooblastilo za zastopanje in potrdilo o pravniškem državnem izpitu, s tem je pooblastilo za vložitev pritožbe izkazano, prav tako pa je zadoščeno zahtevi iz tretjega odstavka 87. člena ZPP. Zato ne držijo trditve dolžnika, da je pritožba nedovoljena.

6. V obravnavanem primeru so za odločitev pomembne naslednje okoliščine:

- upnik A. d. d. je 31. 3. 2014 vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

- Dolžnik je 8. 5. 2014 vložil ugovor in zahtevo za odložitev odločanja, nakar je sodišče prve stopnje 2. 6. 2014 izdalo sklep o odložitvi odločanja o začetku stečajnega postopka (procesno dejanje št. 11). 30. 6. 2014 je dolžnik vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki jo je sodišče prve stopnje začelo s sklepom opr. št. 3107/2014 z dne 3. 7. 2014.

- Sodišče prve stopnje je nato z izpodbijanim sklepom z dne 4. 7. 2014 prekinilo postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom.

7. Tako postopek poenostavljene prisilne poravnave, kot tudi stečajni postopek spadata med postopke zaradi insolventnosti. Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je prenehanje dolžnika, unovčenje vsega dolžnikovega premoženja in poplačilo upnikov. Namen glavnega postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki ima enake učinke kot redna prisilna poravnava, pa je omogočiti dolžniku, da izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, s katerimi odpravi insolventnost in postane plačilno sposoben, kar mu omogoča nadaljnje poslovanje.

8. Držijo pritožbene navedbe, da določbe 152. člena ZFPPIPP v razmerju med stečajnim postopkom in postopkom poenostavljene prisilne poravnave ni mogoče neposredno uporabiti, saj ta ni navedena v drugem odstavku 221.b člena ZFPPIPP, ki določa, katera pravila o redni prisilni poravnavi se smiselno uporabljajo za poenostavljeno prisilno poravnavo. V postopku poenostavljene prisilne poravnave se neposredno uporabljajo določbe oddelka 4.7 ZFPPIPP in (smiselno) samo tiste določbe postopka redne prisilne poravnave, ki so izrecno navedena v drugem odstavku 221.b člena ZFPPIPP.

9. Ker pa se namena navedenih dveh postopkov med seboj izključujeta, ni dopustno, da bi nad istim dolžnikom hkrati tekla glavni stečajni postopek in glavni postopek (poenostavljene) prisilne poravnave. Glede ureditve razmerja med tema dvema postopkoma obstaja pravna praznina, ki jo je treba zapolniti z ustrezno razlago ob upoštevanju namena postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki pa je enak namenu redne prisilne poravnave.

10. Razmerje med predhodnim postopkom za začetek stečajnega postopka in naknadno začetim postopkom redne prisilne poravnave urejajo določila 236. do 238. člena ZFPPIPP, ki jih je treba zaradi pravne praznine v tem primeru smiselno uporabiti. Sicer bi bila s popolno nemožnostjo uporabe 152. člena ZFPPIPP v obravnavanem primeru dejansko onemogočena možnost prestrukturiranja insolventnega dolžnika preko postopka poenostavljene prisilne poravnave, saj bi ta namen lahko preprečil vsak upnik s predlogom za začetek stečajnega postopka.

11. Prekinitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka pride v razmerju med postopkom redne prisilne poravnave in stečajnim postopkom v poštev, če je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka, predno je bil vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave in če o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka do vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave sodišče še ni odločilo.

12. V primeru, da dolžnik popolnega predloga prisilne poravnave ni sposoben vložiti do poteka roka za izjavo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, lahko sodišču predlaga, da za dva meseca odloži odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Predlog mora vložiti v 15 dnevnem roku, v katerem se mora dolžnik izjaviti o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (1. odstavek 236. člena ZFPPIPP). Zahtevi za odložitev mora priložiti izjavo poslovodstva, da ne zamuja s plačilom plač delavcev v višini minimalnih plač in s temi plačili povezanih davkov in prispevkov in da bo v dvomesečnem obdobju sposoben te obveznosti pravočasno izpolnjevati (1. točka drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP). To izjavo mora pregledati revizor in jo potrditi z mnenjem brez pridržkov (2. točka 2. odstavka 236. člena ZFPPIPP).

13. V postopku poenostavljene prisilne poravnave dolžniku ni treba predložiti revizorjevega poročila. Priložiti pa mora izjavo poslovodstva o resničnosti in poštenosti njegovih izkazov v obliki notarskega zapisa (prvi odstavek 221.d člena ZFPPIPP).

14. V primeru, ko dolžnik v dvomesečnem obdobju odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka odložitev opraviči in vloži predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, pa pride v povezavi z uporabo določil tretjega odstavka 238. člena ZFPPIPP v poštev tudi smiselna uporaba določil 152. členu ZFPPIPP.

15. V obravnavanem primeru je dolžnik že pred potekom dvomesečnega obdobja odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju že izdalo sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave. Dolžnik je torej opravičil odložitev odločanja z vložitvijo predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Ob smiselni uporabi določil tretjega odstavka 238. člena ZFPPIPP v zvezi z določili prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP je odločitev sodišča prve stopnje, ki je postopek odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom prekinilo, pravilna.

16. Po končanem postopku poenostavljene prisilne poravnave, bo sodišče nadaljevalo s postopkom odločanja o upnikovem predlogu za stečaj. Če bo poenostavljena prisilna poravnava potrjena, bo veljala domneva, da je insolventnost dolžnika odpravljena (drugi odstavek 14. člena ZFPPIPP). To domnevo pa bo moral upnik, če bo vztrajal pri predlogu za začetek stečaja, v postopku izpodbiti.

17. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 121. členom ZFPPIPP).

18. O stroških postopka bo sodišče odločilo s končno odločbo o glavni stvari (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

29.09.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 187/2014
• VSC Sklep III Cpg 11/2023
• VSL sklep Cst 539/2015