<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 1077/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CP.1077.2015
Evidenčna številka:VSL0070890
Datum odločbe:10.06.2015
Senat, sodnik posameznik:Milan Mlinar (preds.), Nataša Ložina (poroč.), Majda Lušina
Področje:DEDNO PRAVO
Institut:ločitev zapuščine - pogoji - verjetnost obstoja terjatve do zapustnika

Jedro

Smisel instituta ločitve zapuščine od dedičevega premoženja je v tem, da se zaščitijo zapustnikovi upniki pred upniki dedičev v primeru, ko so dediči prezadolženi. Iz teorije izhaja, da morajo upniki, ki zahtevajo ločitev zapuščine od dedičevega premoženja, verjetno izkazati, da imajo terjatev proti zapustniku, ni pa jim treba izkazati, da obstaja nevarnost za njihove interese.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog D., d. d., za ločitev zapuščine od premoženja dedičev.

2. Zoper sklep se pritožuje D., d. d. iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sklepa in ugoditev zahtevi upnice za ločitev zapuščine, podredno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je pritožnica v zapuščinski zadevi prijavila terjatev D., d. d., do pokojnega B. K. v višini 20.158,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jo je izkazala tako po višini kot po temelju. Hkrati s prijavo terjatve je skladno s 143. členom Zakona o dedovanju (ZD) zahtevala ločitev zapuščine od premoženja dedičev, pri čemer je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila zahteva podana pravočasno. Nepravilno pa je sodišče presodilo, da zahtevek pritožnice ni utemeljen, ker ni in concreto izkazala prezadolženosti dedičev. Upniki, ki zahtevajo ločitev zapuščine, morajo namreč verjetno izkazati, da imajo terjatev proti zapustniku, ni jim pa treba izkazati, da obstaja nevarnost za njihove interese, t.j., da ne bodo poplačani. Takšno je tudi stališče teorije in Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi VSL I Cp 1722/2005. Zožujoča razlaga instituta separatio bonorum bi vodila v njegovo dejansko neučinkovitost. Dolžnost ločitve zapuščine od premoženja dedičev, ob vloženem popolnem predlogu upnikov zapustnika, predvideva že sam 204. člen ZD, iz katerega izhaja, da je kakršnakoli vsebinska presoja prezadolženosti dedičev v zapuščinskem postopku izključena.

3. Pritožba je utemeljena.

4. 143. člen ZD določa, da lahko zapustnikovi upniki v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine, prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da mora upnik v predlogu za ločitev zapuščine od dedičevega premoženja zatrjevati in dokazati tudi, da je dedič prezadolžen, pritožba utemeljeno navaja, da je takšno stališče materialno pravno zmotno.

5. Drži sicer, da gre v konkretnem primeru za institut zavarovanja zapustnikovih upnikov in, kot izhaja iz teorije, je smisel instituta v tem, da se zaščitijo upniki zapustnika pred upniki dedičev v primeru, ko so dediči prezadolženi. Vendar pa tudi iz teorije izhaja, da morajo upniki, ki zahtevajo ločitev zapuščine od dedičevega premoženja, verjetno izkazati, da imajo terjatev proti zapustniku, ni pa jim treba izkazati, da obstaja nevarnost za njihove interese (tako stališče zavzema tako dr. Zupančič, kot tudi dr. Blagojevič). Zapustnikov upnik mora torej dokazati verjetnost obstoja terjatve, ni pa mu treba dokazati, da je brez ločitve ne bo mogel realizirati (drugače je urejeno v novem Hrvaškem dednem pravu, ko je treba dokazati tudi nevarnost). Iz citirane določbe ZD tako stališče, kakršnega je zavzelo sodišče prve stopnje, ne izhaja. Sodišče prve stopnje se je sicer pri odločitvi oprlo na nekatere odločbe višjega sodišča, v katerih je posredno tako stališče res navedeno, vendar se v nobeni navedeni zadevi (VSL, II Ip 2227/2013, I Cp 1663/2010 in VSK Cp 294/2010) sodišče ni konkretno ukvarjalo z obstojem pogojev za ločitev zapuščine (vprašanje ločitve dela zapuščine, vprašanje poplačila terjatve iz premoženja ločene zapuščine, primer, ko predloga za ločitev zapuščine dejansko ni bilo).

6. Glede na navedeno je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Sodišče prve stopnje bo moralo o predlogu ponovno odločiti in se izrecno opredeliti o obstoju vseh pogojev za ločitev zapuščine (poleg pravočasnosti predloga, ki jo je sicer že ugotovilo tudi o verjetnosti obstoja terjatve). Če bi sodišče druge stopnje o tem odločalo in razloge navedlo samo, bi namreč prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.


Zveza:

ZD člen 143.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzODAw