<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cst 402/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2015:CST.402.2015
Evidenčna številka:VSL0077929
Datum odločbe:30.06.2015
Senat, sodnik posameznik:Andreja Strmčnik Izak (preds.), Mateja Levstek (poroč.), Irena Dovnik
Področje:STEČAJNO PRAVO - KONCESIJE
Institut:stečaj koncesionarja - razlastitev - žičniške naprave - določitev vrednosti objektov in naprav koncesije - odločitev o višini in roku plačila objektov in naprav koncesije ter o zadržanju dela tega plačila - pristojnost sodišča - kontradiktornost postopka - nadomestilo - odločbe

Jedro

Iz določila 7. odstavka 32. člena ZŽNPO je jasno razvidno, da o višini nadomestila in roku njegovega plačila lahko odloči le stečajno sodišče (upoštevati je treba, da je bil ZŽNPO sprejet v letu 2003, ko je v stečajnih zadevah pred sodiščem prve stopnje odločal stečajni senat, sedaj pa je to stečajni sodnik), ki pri tem nikakor ne izdaja soglasja upravitelju.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se upraviteljev predlog za izdajo soglasja o višini odkupne vrednosti (PD 449) zavrže.

II. M. sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upravitelju izdalo soglasje o višini odkupne vrednosti 17.081.573,25 EUR, prav tako mu je izdalo soglasje, da se določi 30 dnevni rok od datuma prejema zahtevka z možnostjo zadržanja plačila največ do končne razdelitve stečajne mase, če upnik dokaže, da je prevzel koncesionarjeve obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep sta se upnika pravočasno pritožila.

3. Upnik M. navaja, da ima aktivno legitimacijo tako kot upnik v tem stečajnem postopku kot tudi zato, ker se izpodbijani sklep neposredno nanaša na njegove pravice in obveznosti. Izpodbijanega sklepa se sploh ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih – navedeno ni nikakršno pravno in dejansko stanje, na podlagi katerega je sodišče presodilo in podalo soglasje k določeni višini odkupne vrednosti žičniških naprav. Po izdaji izpodbijanega sklepa je upnik prejel zahtevek z naslovom Izvršitev sklepa o izločitvi žičniških naprav z dne 23.5.2015, in sicer za plačilo 17.081.473,25 EUR, zato domneva, da je podlaga temu zahtevku ista kot v izpodbijanem sklepu. Upravitelj je upošteval knjigovodsko vrednost, pomembna pa je tržna. Pošteno ali tržno vrednost pa lahko oceni le pooblaščeni cenilec vrednosti. Upraviteljeva ocena tudi ne upošteva 4. in 5. odstavka 32. člena ZŽNPO. Upravitelj je med žičniške naprave povsem napačno uvrstil tudi osnovna sredstva, ki niso žičniške naprave, in nepremičnine.

4. Upnik DUTB navaja, da je podana njegova aktivna legitimacija, ker mu je priznana ločitvena pravica na nadomestilu, ki se določa z izpodbijanim sklepom. Izrek sklepa ni pravilno oblikovan glede na 7. odstavek 32. člena ZŽNPO, saj mora sodišče z izrekom določiti odkupno vrednost in rok plačila, ne pa le dati soglasje. V izreku bi tudi moralo določno navesti izločene objekte in naprave ter določiti, kdo je dolžen plačati odkupno vrednost.

5. Upravitelj je na pritožbi odgovoril, da sklep ne temelji na določilih ZFPPIPP, temveč na 7. odstavku 32. člena ZŽNPO. Ker lahko odkupno vrednost izračuna le stečajni upravitelj po tam določeni metodologiji, je zaprosil sodišče za izdajo zahtevka koncedentu M. Izdano soglasje ima tako značilnost internega navodila upravitelju, zato se postavlja vprašanje, ali so pritožbe sploh dopustne. Ko je sodišče izdalo soglasje za izdajo zahtevka izločitvenemu upniku, je dejansko sprejelo odločitev v smislu 7. odstavka 32. člena ZŽNPO, saj lahko izračune opravi le upravitelj, v sklepu pa so konkretno zapisane vse postavke, ki jih ta člen omenja. Če se M. ne strinja z zahtevkom, ki ga je že prejel, ga mora zavrniti in tam navesti razloge za zavrnitev. Izračun odkupne vrednosti določa pogodba. Sodišče v sklepu ne more odločati o izračunu višine odkupne vrednosti, metodologija je zakonsko opredeljena in velja za vse udeležene stranke, saj lahko zgolj povzame vrednosti, ki po takšnem izračunu nastanejo. Po pogodbi je pomembna knjigovodska vrednost. Smiselno je prenesti tudi druga osnovna sredstva in naprave, ki jih je upravitelj vključil v oceno vrednosti. Glede pritožbe DUTB je navedel, da nadomestilo pripada stečajnemu dolžniku, pritožnik pa bo iz njega le prednostno poplačan, nikakor pa ne pripada upniku. Sklep je tudi izdan v skladu s 7. odstavkom 32. člena ZŽNPO, zavezanec za plačilo pa izhaja iz dosedanjega postopka.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Iz upraviteljevega predloga za izdajo soglasja k obračunu odkupne vrednosti za izločene naprave (PD 449) izhaja, da v skladu s 7. odstavkom 32. člena ZŽNPO prosi sodišče prve stopnje za izdajo soglasja o višini odkupne vrednosti in o roku plačila, kot izhaja iz priloženega zahtevka upniku M.

8. Izpodbijani sklep naj bi temeljil na 7. odstavku 32. člena Zakona o žičniških napravah za prevoz oseb (ZŽNPO). Ta določa, da o višini in roku plačila objektov in naprav koncesije ter o zadržanju dela tega plačila odloči stečajni senat. Upravitelj se torej moti, ko trdi, da naj bi iz tega določila izhajalo, da višino odkupne vrednost oziroma nadomestila lahko izračuna le upravitelj, sodišče pa naj bil zato zaprosil le za interno soglasje za postavitev zahtevka zavezancu za plačilo. Ravno nasprotno. Iz tega določila je jasno razvidno, da o višini nadomestila in roku njegovega plačila lahko odloči le stečajno sodišče (upoštevati je treba, da je bil ZŽNPO sprejet v letu 2003, ko je v stečajnih zadevah pred sodiščem prve stopnje odločal stečajni senat, sedaj pa je to stečajni sodnik), ki pri tem nikakor ne izdaja soglasja upravitelju. Izpodbijani sklep ni v skladu s 7. odstavkom 32. člena ZŽNPO, prav tako pa tudi upravitelj nima podlage, da bi prosil sodišče za izdajo soglasja k postavitvi zahtevka. Ne gre namreč za upravljanje stečajne mase iz 322. člena ZFPPIPP ali za kak drug posel, ki bi zahteval soglasje sodišča. Stečajno sodišče tudi upravitelju ne izdaja nekih internih navodil, pri čemer se soglasje izda s sklepom, navodilo upravitelju pa z odredbo (124. člen ZFPPIPP), ki v obravnavani zadevi ni bila izdana.

9. Nedvomno je treba določiti nadomestilo za prehod žičniških naprav v last koncedenta, torej nadomestilo za razlastitev, in temu M., na katero so naprave prešle, niti ne nasprotuje. Pri tem je seveda logično, da se stečajni dolžnik kot prejšnji lastnik in koncedent kot novi lastnik najprej poskusita uskladiti glede višine tega nadomestila, pri čemer morata seveda upoštevati določila 32. člena ZŽNPO v zvezi s tem in pogodbena določila. Upravitelj za to, da bi koncedentu postavil tak zahtevek, ne potrebuje soglasja sodišča. Tudi če se o višini nadomestila obe stranki dogovorita, pa je še vedno stečajno sodišče tisto, ki mora izdati sklep o višini in roku plačila objektov in naprav koncesije ter o zadržanju dela tega plačila, pravilna pa je tudi navedba DUTB, da mora iz sklepa izhajati tudi zavezanec za plačilo, saj sicer sklep ni izvršljiv. To pa pomeni, da mora po tem, ko dobi predlog upravitelja v zvezi z določitvijo nadomestila (pa ne predlog za soglasje, temveč predlog za določitev nadomestila z vsemi potrebnimi sestavinami in dokazi vseh navedb), pridobiti najprej izjavo zavezanca za plačilo, ki se ima pravico izjasniti o vsem, kar vpliva na višino in rok plačila nadomestila. Če je spor o določenih elementih, o katerih mora stečajno sodišče odločiti, lahko postavi tudi ustreznega cenilca, vsekakor pa sklep v skladu s 7. odstavkom 32. člena ZŽNPO lahko izda šele po izvedenem kontradiktornem postopku, v katerem je le (stečajno) sodišče tisto, ki o višini odloči, nikakor pa ni upravitelj tisti, ki bi bil edini pristojen za izračun nadomestila. Prav ima tudi M., ko navaja, da v to nadomestilo ni mogoče vključiti ničesar drugega, kot le tisto, kar je predmet razlastitve, ne glede na smotrnost prenosa zgolj žičniških naprav – koncedenta oziroma zavezanca pač ni mogoče prisiliti, da prevzame še kaj drugega, kot je tisto, kar mu že zakon nalaga, vsekakor pa so predmet nadomestila lahko le razlaščene žičniške naprave.

10. Izpodbijani sklep torej ni bil izdan v skladu s 7. odstavkom 32. člena ZFPPIPP, upravitelj pa tudi nima podlage, da bi zaprosil za soglasje sodišča k postavitvi zahtevka zavezancu. Zato je višje sodišče utemeljenima pritožbama ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in upraviteljev predlog zavrglo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Po postavitvi ustreznega predloga upravitelja, o katerem se bo moral imeti možnost pred odločitvijo sodišča prve stopnje izjasniti tudi zavezanec za plačilo nadomestila, bo moralo sodišče prve stopnje po izvedbi kontradiktornega postopka in izvedbi vseh potrebnih dokazov (če bo potrebno, pa tudi po izvedenem naroku), izdati sklep, s katerim bo odločilo o višini in roku plačila nadomestila ter o morebitnem zadržanju dela tega plačila (vendar mora biti tudi ta del sklepa določen, ne pa tak, kot je v izpodbijanem sklepu). Tak sklep zahteva 7. odstavek 32. člena ZŽNPO, ne pa kakega sklepa o soglasju upravitelju. Pri odločanju bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi 5. odstavek 32. člena ZŽNPO. Glede na določilo 7. odstavka 32. člena ZŽNPO pa bo pravnomočni sklep tista sodna odločba, s katero bo dokončno odločeno o višini nadomestila in roku plačila, ki bo zavezoval tako stečajnega dolžnika kot tudi zavezanca za plačilo in bo izvršilni naslov za plačilo nadomestila (kar hkrati pomeni, da mora njegov sklep vsebovati vse potrebno, da bo izvršljiv). Glede na ostala določila o stečajnem postopku (ZFPPIPP) pa morajo imeti možnost sodelovanja v postopku tudi ostali upniki stečajnega dolžnika, ki so prav tako stranke tega postopka, tudi tega dela postopka, v katerem se odloča o nadomestilu.

11. Na podlagi 129. člena ZFPPIPP mora pritožnik M. sam nositi stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZFPPIPP člen 124, 322. ZŽNPO člen 32, 32/5, 32/7.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzNTgw