VSL sklep Cst 96/2015

Jedro

Pravno podlago za odločanje sodišča o soglasju upravitelju, da lahko plača stroške stečajnega postopka, predstavlja 1. odstavek 357. člena ZFPPIPP, ki se v postopku osebnega stečaja uporablja smiselno.

Upravitelj je bil dolžan zagotoviti izročitev prodane nepremičnine kupcu. Ker dolžnica nepremičnine ni izpraznila, je za postopek izvršbe upravitelj pooblastil odvetnico, ki je upravičena do nagrade za zastopanje stranke, ki ji je dala pooblastilo, v skladu z Odvetniško tarifo. Razlogi, ki jih navaja dolžnica, torej, da predlog za izvršbo ni bil utemeljen, bi bili pomembni v primeru presoje, katera stranka izvršilnega postopka je dolžna nositi stroške izvršilnega postopka, ne pa v stečajnem postopku. V postopku izdaje soglasja plačila iz stečajne mase razlogi, ki jih je navajala dolžnica, niso pomembni. Navedeni stroški ne bi nastali, če bi imel upravitelj možnost prazno nepremičnino izročiti kupcu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v zvezi s sklepom o soglasju k plačilom stroškov stečajnega postopka St 1331/2011 z dne 26. 11. 2014 delno razveljavi glede soglasja za plačilo stroškov selitvenega servisa v višini 795,93 EUR in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom St 1331/2011 z dne 26. 11. 2014 upravitelju dalo soglasje dalo soglasje k plačilu stroškov stečajnega postopka v skupnem znesku 1.080,90 EUR (za ključavničarske storitve 45,00 EUR, za odvetniške storitve 239,97 EUR in za storitev selitvenega servisa 795,93 EUR). Dolžnica je zoper sklep vložila delni ugovor in sicer je ugovarjala plačilu odvetniških storitev in storitvi selitvenega servisa, sodišče prve stopnje pa je z uvodoma navedenim sklepom njen ugovor zavrnilo.

2. Dolžnica se je zoper sklep pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlagala višjemu sodišču, da ga spremeni tako, da zavrne soglasje k plačilu stroškov stečajnega postopka v obsegu kot je to ugovarjala dolžnica, podrejeno pa da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena in sicer v delu, ki se nanaša na soglasje k plačilu stroškov selitvenega servisa v višini 795,93 EUR, v preostalem izpodbijanem delu pa ni utemeljena.

4. Upravitelj sme opraviti izplačila za stroške postopka osebnega stečaja (2. točka 1. odstavka 388. člena ZFPPIPP) v breme stečajne mase samo na podlagi sklepa sodišča, če ni v zakonu za posamezen primer drugače določeno (353. člen ZFPPIPP). Pravno podlago za odločanje sodišča o soglasju upravitelju, da lahko plača stroške stečajnega postopka, predstavlja 1. odstavek 357. člena ZFPPIPP, ki se v postopku osebnega stečaja uporablja smiselno (383. člen ZFPPIPP).

5. Dolžnica ne zanika dejstva, da bi po prodaji njene nepremičnine v postopku osebnega stečaja, to morala izprazniti zaradi izročitve v posest kupcu, ki je plačal kupnino. V konkretnem primeru je sodišče dalo soglasje k plačilu stroškov iz stečajne mase (za plačilo terjatev za storitve, ki jih je upravitelj naročil v okviru poslov, ki jih je upravičen opraviti v okviru svojih dolžnosti).

6. Upravitelj je bil dolžan zagotoviti izročitev prodane nepremičnine kupcu. Ker dolžnica nepremičnine ni izpraznila, je za postopek izvršbe upravitelj pooblastil odvetnico, ki je upravičena do nagrade za zastopanje stranke, ki ji je dala pooblastilo, v skladu z Odvetniško tarifo. Razlogi, ki jih navaja dolžnica, torej, da predlog za izvršbo ni bil utemeljen, bi bili pomembni v primeru presoje, katera stranka izvršilnega postopka je dolžna nositi stroške izvršilnega postopka, ne pa v stečajnem postopku. V postopku izdaje soglasja plačila iz stečajne mase razlogi, ki jih je navajala dolžnica, niso pomembni. Navedeni stroški ne bi nastali, če bi imel upravitelj možnost prazno nepremičnino izročiti kupcu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje dolžničin ugovor v delu, ki se nanaša na soglasje k plačilu odvetniških stroškov, pravilno zavrnilo, višje sodišče pa je v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena in s 383. členom ZFPPIPP).

7. Glede stroškov selitvenega servisa, ki so prav tako povezani s stroški stečajne mase zaradi izročitve prodane nepremičnine kupcu, pa je višje sodišče pritožbi ugodilo, v tem delu sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi upraviteljevega predloga ugotovilo, da je upravitelj naročil selitveni servis na dan načrtovane deložacije, ker dolžnica na njegov poziv ni sama izpraznila v stečaju prodane nepremičnine in da je bil zato strošek za navedeno storitev potreben. Za dolžnico ni bilo sporno, da je bil strošek selitve potreben, nasprotovala je le njegovi višini glede na dejstvo, da bi lahko upravitelj naročil selitveni servis v Mariboru ali v kakšnem kraju bližje Mariboru in da mu storitve, glede na dogovor med dolžnico in upraviteljem, ni bilo treba opraviti. Podala je svoje stališče, da bi lahko strošek v takem primeru lahko znašal kvečjemu 200,00 EUR, kolikor je tudi sama plačala za selitev, o čemer je predložila tudi račun. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo.

9. Ker navedeni strošek, ki ima naravo občasnega „drugega“ stroška, ni bil zajet v potrjenem predračunu stroškov, je v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje moralo presojati tudi njegovo potrebnost in višino. Pri tem je ugotovilo je, da je izvajalec izstavil račun, v katerem je zaračunal kilometrino za 2 kamiona iz Ljubljane v Maribor in nazaj v višini 358,40 EUR, in 3,5 ur dela po 84,00 EUR (294,00 EUR). Potrebnost plačila kilometrine za dva kamiona iz Ljubljane v Maribor in nazaj v višini 358,40 EUR je utemeljilo na pravilni odločitvi upravitelja, da si zaradi dolžničinih dejanj tekom stečajnega postopka zagotovi neodvisnega zunanjega sodelavca, ki ne bo kakorkoli povezan z dolžnico, niti drugače seznanjen s konkretnim stečajnim postopkom. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da navedeni razlogi sodišča prve stopnje niso prepričljivi in na njihovi podlagi višje sodišče nima argumentov za odgovor pritožnici, ko sprašuje, zakaj ni bil potem angažiran selitveni servis na primer s Ptuja, s čimer bi bila tudi kilometrina nižja. Če se zaračunana storitev nanaša le na prevoz stvari, vprašanje ali je selitveni servis povezan z dolžnico, po oceni višjega sodišča ni relevantno. Zato niso pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da je bilo potrebno naročiti za prevoz stvari iz enega v drug prostor v Mariboru, selitveni servis iz Ljubljane. Posledično pa je utemeljena pritožba tudi v delu, v katerem pritožnica očita sodišču prve stopnje, da ni v celoti odgovorilo na njen očitek, da je cena zaračunane selitve v višini 294,00 EUR previsoka glede na cene izvajalcev selitvenih storitev v Mariboru. Res je, da iz računa za selitev v višini 200,00 EUR, ki ga je predložila dolžnica, ne izhaja, po kakšni urni postavki je selitev zaračunana in koliko ur dela je zaračunanih, toda tudi iz predloga upravitelja ne izhaja, ali je naročil poleg selitve pri istem izvajalcu še kakšno drugo storitev v zvezi z načrtovano deložacijo; na podlagi česa ocenjuje, da navedeni stroški ustrezajo običajni vrsti stroškov take vrste in zakaj/na kakšni podlagi je izvajalec obračunal 3,5 ure, če selitve ni opravil. Prav tako tudi iz vloge upravitelja z dne 22. 12. 2014 jasno ne izhaja, kdaj je selitveni servis po njegovem navodilu prišel na mesto, kjer je bilo treba opraviti deložacijo, zato ni mogoče odgovoriti pritožnici, ali je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bilo to dne 16. 11. 2014 (račun pa se nanaša na storitev, ki je bila opravljena dne 12. 11. 2014). S tem pa se izkaže, da je utemeljen pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je narekoval odločitev kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena in s 383. členom ZFPPIPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje sporna dejstva pravilno ugotoviti in na njihovi podlagi ponovno odločati o še nerešenem delu dolžničinega ugovora.

Datum zadnje spremembe:

02.06.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Ip 1714/2014
• VSL sklep Cst 18/2014
• VSL sklep II Cpg 435/2005