VSL sklep Cst 426/2014

Jedro

Neprerekanje izločitvene pravice s strani upravitelja samo po sebi še ni razlog za razrešitev upravitelja.

ZFPPIPP legitimacijo za izpodbijanje izločitvene pravice priznava tudi upnikom, le-ti pa s tem pridobijo tudi aktivno procesno legitimacijo za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo upnika Z. za razrešitev upravitelja.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil. Pritožnik vztraja, da upravitelj v zvezi z prerekanjem izločitvenih pravic v tej zadevi ni storil vsega, kar bi lahko, treh izločitvenih pravic ni prerekal, zato je kršil obveznosti upravitelja v postopku. Prereka trditev sodišča, da zaradi priznane ločitvene pravice do oškodovanja upnikov ni prišlo kljub odtujitvi solastniškega deleža z izpodbojnim pravnim poslom. Tu poudarja interes ostalih upnikov, ki niso ločitveni upniki, da se zastavljene nepremičnine proda znotraj stečajnega postopka, ker to utegne vplivati tudi na možnost poplačila navadnih upnikov. Nasprotuje stališču sodišča, da je dolžan nadzor nad ravnanjem upravitelja izvajati zgolj pritožnik kot upnik, ne pa tudi sodišče. Vztraja, da ravnanje upravitelja v zvezi z ugotavljanjem dolžnikovega premoženja ni bilo ustrezno, iz javno dostopnih evidenc (zemljiška knjiga) bi lahko videl, da je bila v zvezi z nekaterimi nepremičninami sklenjena darilna pogodba.

3. Upravitelj je v odgovoru pritožbi nasprotoval.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o razrešitvi upravitelja na predlog upnik, sedaj pritožnika (prim. prvi odstavek 119. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Iz drugega odstavka citiranega člena izhaja, da mora sodišče v treh delovnih dneh po prejemu zahteve upniškega odbora ali upnika le-to vročiti upravitelju, ki se lahko o njej izreče v 15. dneh po prejemu. Zato je sodišče prve stopnje pri obravnavanju razrešitve upravitelja izhajalo iz trditev, podanih v zahtevi za razrešitev upravitelja, v kateri je upnik, sedaj pritožnik, navedel, da zahteva razrešitev upravitelja, ker le-ta ni vložil izpodbojnih tožb za pravna dejanja stečajnega dolžnika - gre za tri darilne pogodbe med družinskimi člani, čeprav so bili ti pravni posli sklenjeni v zadnjih 36 mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, poleg tega gre za izpodbojna dejanja skladno z določbami 269. člena ter drugim odstavkom 271. člena ZFPPIPP. Upravitelj je v roku izpodbojnosti vložil le eno izpodbojno tožbo, treh prijavljenih izločitvenih pravic ni niti prerekal. S tem, ko je priznal izločitvene pravice upnicama Z. U. in S. U., je ostalim upnikom preprečil vložitev izpodbojnega zahtevka po petem odstavku 275. člena ZFPPIPP. S tem je bila upnikom povzročena škoda.

6. Nosilni argument sodišča prve stopnje, s katerim se višje sodišče strinja, je, da upravitelj s tem, ko ni prerekal darilnih pogodb po notarskih zapisih SV 502/2012 z dne 4. 7. 2012, SV 501/2012 z dne 4. 7. 2012 in SV 744/2012 z dne 25. 10. 2012, upnike ni prikrajšal za vložitev izpodbojnih tožb glede predmetnih darilnih pogodb, in ni utemeljeno zatrjevanje, da so bili upniki s tem prikrajšani oziroma da je upravitelj kršil svoje obveznosti v tem postopku. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je upravitelja pri odločitvi glede neizpodbijanja citiranih darilnih pogodb vodilo tudi dejstvo, da so bile nepremičnine že pred plombami zemljiškoknjižnih postopkov za vpis predmetnih darilnih pogodb v zemljiško knjigo obremenjene s hipotekami, vrednost zavarovanih terjatev pa je tako visoka, da bi se v tem izvršilnem postopku poplačali le ločitveni upniki, ki do poplačila teh terjatev lahko pridejo tudi zunaj stečajnega postopka - v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje je v petem odstavku obrazložitve (stran 3/4) to tudi konkretno opredelilo (z upniki in zneski terjatev ter vrednostjo obremenjenih (so)lastnih delov nepremičnin). Zato neprerekanje izločitvenih pravic v tem stečajnem postopku tudi po stališču višjega sodišča ni mogoče opredeliti kot kršitev obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan (kar je sicer razlog za razrešitev upravitelja iz 1. točke 118. člena ZFPPIPP). Zlasti zato ne, ker, kot sodišče prve stopnje pravilno poudarja, ZFPPIPP legitimacijo za izpodbijanje izločitvene pravice priznava tudi upnikom (primerjaj prvi odstavek 303. člena v zvezi s 63. členom ZFPPIPP), le-ti pa s tem pridobijo tudi aktivno procesno legitimacijo za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. To izhaja iz drugega odstavka 276. člena ZFPPIPP, ki določa, da lahko izpodbojni zahtevek v svojem imenu in za račun stečajnega dolžnika uveljavlja tudi vsak upnik, ki je v skladu s tem zakonom upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku. Ker pa gre za izločitveno pravico, ki je bila uveljavljena v tem stečajnem postopku, to pripada le upnikom, ki so pravočasno prerekali izločitveno pravico (prim. tretji odstavek 276. člena ZFPPIPP). Insolvenčni zakon torej v ničemer ne preprečuje upnikom (njihovo upravičenje ni pogojevano s prerekanjem izločitvene pravice s strani upravitelja), da bi prerekali izločitveno pravico in jo kasneje tudi napadli z izpodbojnim zahtevkom, s katerim izpodbijajo pravna dejanja stečajnega dolžnika. Tudi sicer sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da tudi pritožnik ni ugovarjal zoper darilno pogodbo SV 502/2012 z dne 4. 7. 2012, glede preostalih dveh (SV 501/2012 in SV 744/2012) pa je z ugovorom pridobil možnost uveljavljanja izpodbojnega zahtevka.

7. Pritožnik v pritožbi sicer detajlno razdela obrazložitev sodišča prve stopnje, vendar pa višje sodišče opozarja, da je nosilni argument za odločitev sodišča prve stopnje zgoraj navedeni argument, zato višje sodišče do ostalih navedb, ki se nanašajo na stanje zemljiške knjige in ugotavljanje odtujitve, glede na stanje zemljiške knjige (plombe), ni posebej odgovarjalo.

8. Kolikor pa sedaj upnik v pritožbi izpostavlja, da je očitno stališče sodišča prve stopnje tako, da je dolžan nadzor nad ravnanjem upravitelja izvajati zgolj pritožnik kot upnik, pa višje sodišče pritožniku pritrjuje. Po določbi prvega odstavka 119. člena ZFPPIPP lahko sodišče o razrešitvi upravitelja, tudi iz razloga po 1. točki 118. člena ZFPPIPP, odloča tudi po uradni dolžnosti, kolikor meni, da so take okoliščine podane. Tu pa je važno tudi zaupanje sodišča v delo upravitelja v tej zadevi, o čemer se prepriča tudi glede na upraviteljeva poročila v tej zadevi in stanje zadeve - tako zaupanje pri sodišču prve stopnje očitno še obstoji.

9. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

22.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 512/2015
• VSL sklep Cst 299/2015
• VSL Sklep Cst 202/2021