<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cst 92/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2015:CST.92.2015
Evidenčna številka:VSL0070307
Datum odločbe:11.02.2015
Senat, sodnik posameznik:Milojka Fatur Jesenko (preds.), mag. Valerija Jelen Kosi (poroč.), Lidija Leskošek Nikolič
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:začetek stečaja - ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - načrt finančnega prestrukturiranja - sprememba načrta finančnega prestrukturiranja

Jedro

V postopku prisilne poravnave in ob ugovoru zoper vodenje prisilne poravnave se odloča o načrtu finančnega prestrukturiranja, ki je predložen sodišču. Sprememba finančnega načrta ni predvidena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (red. št. 316) postopek prisilne poravnave ustavilo in začelo stečajni postopek nad dolžnikom A., d.d., (1. točka izreka). Odločilo je, da bo M. V., ki je bil imenovan za upravitelja postopka prisilne poravnave, nadaljeval z delom kot upravitelj v stečajnem postopku in da bo naloge in pristojnosti upravitelja opravljal preko pravnoorganizacijske oblike: Upravitelj v postopkih zaradi insolventnosti M. V., s.p. (2. točka izreka) in da bo stečajni postopek vodilo pod opravilno številko St 1369/2014 (3. točka izreka).

2. Zoper citirani sklep se je pravočasno pritožil dolžnik (red. št. 322) zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka prisilne poravnave ter predlagal naslovnemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep spremeni ali razveljavi in vrne zadevo v nov postopek.

3. Pritožba je bila v mnenje posredovana upravitelju, ki je predlagal, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno (red. št. 368).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik je podal predlog za začetek postopka prisilne poravnave, kateremu je kasneje priložil načrt finančnega prestrukturiranja (red. št. 1 in 10). Iz le-tega izhaja, da ima za 8.148.362,00 EUR obveznosti do ločitvenih upnikov ter za 3.274.143,00 EUR obveznosti do navadnih upnikov (kar je v izpodbijanem sklepu ugotovilo tudi sodišče prve stopnje). Po začeti prisilni poravnavi je ugovor zoper vodenje postopka prisilne poravnave (red. št. 222) vložila upnica D., d.d. (v nadaljevanju D.), ki je navajala, da je stopnja verjetnosti, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, nižja od 50 odstotkov. Izhajala je iz dejstva, da ima zoper dolžnika za 16.711.979,29 EUR terjatev, od tega 12.351.754,29 EUR navadnih terjatev (od tega 5.349.484,27 EUR pogojnih) in 4.360.225,00 EUR zavarovanih (od tega 2.667.605,00 EUR pogojnih), ki jih dolžnik v načrtu finančnega prestrukturiranja ni navedel.

6. Določba 172. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da vsak upnik ali upravitelj lahko vloži ugovor, da ni pogojev za vodenje postopka prisilne poravnave: 1. če dolžnik ni insolventen ter lahko v celoti in pravočasno izpolni vse svoje obveznosti, 2. če lahko insolventni dolžnik svoje obveznosti izpolni v večjem deležu ali krajših rokih, kot jih ponuja s predlogom prisilne poravnave, 3. če je stopnja verjetnosti, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, nižja od 50 odstotkov, 4. če je stopnja verjetnosti, da bodo upnikom s potrditvijo prisilne poravnave, ki jo predlaga dolžnik, zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, nižja od 50 odstotkov ali če insolventni dolžnik ravna v nasprotju s 151. členom, 151.a členom ali pododdelkom 4.4.1 tega zakona ali če za več kot 15 dni zamudi s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače ali s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem.

7. Pritožnik v pritožbi ponavlja svoje navedbe iz predhodnega postopka in smiselno zatrjuje, da je stopnja verjetnosti, da bo z načrtom finančnega prestrukturiranja uspel postati kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, večja od 50 %.

8. Dolžnik tudi sam v pritožbi priznava, da terjatev upnice D. v načrtu finančnega prestrukturiranja ni navedel niti upošteval. Iz mnenja upravitelja prisilne poravnave (red. št. 233) in izpodbijanega sklepa izhaja, da so bile v postopku preizkusa terjatev v prisilni poravnavi priznane terjatve D. v višini 16.711.979,29 EUR. Priznane nepogojne nezavarovane terjatve znašajo 11.362.495,02 EUR. Tudi upravitelj v isti izjavi navede, da dolžnik terjatev D. ni upošteval in da predlagani načrt finančnega prestrukturiranja ne more uspeti, ker ob upoštevanju te terjatve dolžnik ne bo imel dovolj sredstev za poplačilo vseh navadnih upnikov.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je verjetnost, da dolžnik z načrtom finančnega prestrukturiranja zagotovi kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost, manjša od 50 %.

10. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje ne morejo spremeniti pritožbena izvajanja dolžnika o tem, da je pogojne terjatve D. vodil v skladu z mednarodnimi računskimi standardi izvenbilančno in da je šlo za poroštvene izjave iz kreditnih pogodb zoper primarnega dolžnika P., d.d., ki pa še niso zapadle, saj D. sodišču ni predložila poziva za to, da so njegove poroštvene obveze zapadle. Takšno razlogovanje je napačno in sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje glede zapadlosti terjatev D. Pritožnik tudi ne more uspeti s zatrjevanjem, da D. ni izkazal resničnosti svojih navedb. Ne drži pritožbena navedba, da se je D. kot upnica pojavila šele 23.7.2014 z ugovorom zoper vodenje postopka prisilne poravnave, saj je že dne 6.6.2014 prijavila svojo terjatev iz naslova poroštev, ki je bila kasneje priznana in ne prerekana. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da so bile terjatve D. v postopku prisilne poravnave priznane in ugotovljene v končnem seznamu preizkušenih terjatev. Pritožbeno sodišče poudarja, da v skladu z določbami 63. in 64. člena ZFPPIPP prijavljenih terjatev D. ni prerekal noben upnik niti sam dolžnik.

11. V nadaljevanju pritožnik navaja, kakšne so še možnosti, da svojo plačilno sposobnost popravi, vendar pa pritožbeno sodišče (kot je že tudi sodišče prve stopnje) opozarja, da se v postopku prisilne poravnave in ob ugovoru zoper vodenje prisilne poravnave odloča o načrtu finančnega prestrukturiranja, ki je predložen sodišču. Kot ugotavlja tudi sam pritožnik, sprememba načrta finančnega prestrukturiranja, v katerem bi bila predvidena prodaja družbe A., d.o.o., in sredstva iz drugih naložb, ni predvidena. Njegove pritožbene trditve, da spremembe načrta finančnega prestrukturiranja ni sprejel upniški odbor in dolžniku ni dal možnosti sodelovanja, pa za odločanje o predmetni pritožbi niso relevantne.

12. Moti se pritožnik, da ni smiselno, da je opravil vsa dejanja, ki so potrebna za postopek prisilne poravnave, pa se je pojavila upnica, ki ni „izvorna“ in je s tem onemogočila enakopravno obravnavanje vseh upnikov. D. je glede na vse zgoraj navedeno upnica s potrjeno terjatvijo, kot vsi ostali in tudi zanjo veljajo pravila o enakopravnem obravnavanju upnikov tudi na način, da svoje upravičenja, ki ji jih daje ZFPPIPP, v postopku uveljavlja. Glede na to, da skupni obseg njenih terjatev presega vse ostale, pa dolžnikovo neupoštevanje njene terjatve v načrtu finančnega prestrukturiranja, predstavlja več kot 50% verjetnost, da načrt ne bo uspel zagotoviti dolžnikove kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da dolžnik že med postopkom negativno odstopa od planov predvidenih v načrtu finančnega prestrukturiranja in ustvarja izgubo, ki je dosti večja, kot jo je v načrtu predvidel, česar pa sploh ni zanikal.

13. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, ki se v postopkih insolventnosti uporablja na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP, se je pritožbeno sodišče opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena. Tako ni odgovarjalo na navedbe glede različnih kriterijev D., vrednotenja družbe A., d.o.o., itd.

14. Pritožba ni utemeljena in odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Višje sodišče je ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).


Zveza:

ZFPPIPP člen 172.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.04.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc3NTk5