VSL sklep Cst 412/2014

Jedro

Listine so najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo, za razliko od prič, ki so lahko nezanesljiv spoznavni vir, še zlasti, če gre za oddaljene dogodke in družinsko povezane osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila dolžnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Eden izmed razlogov za ugovor zoper odpust obveznosti je tudi neodplačno razpolaganje s premoženjem (četrta točka 399. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je dolžnica v zadnjih treh letih pred začetkom osebnega stečaja (torej v času od 24.4.2010 do 24.4.2013) neodplačno razpolagala s premoženjem, zaradi česar odpust obveznosti ni dovoljen. Svojo odločitev je oprlo zlasti na listinske dokaze, glede na to, da je pričevanje dolžnice ter prič M. J. ter Ž. K. ocenilo kot neprepričljive. Pritožnica graja zlasti dokazno oceno sodišča prve stopnje, v pritožbi pa obširno polemizira z zaključki sodišča, ki se tičejo dokazne ocene navedenih pričevanj.

5. Višje sodišče uvodoma kot neutemeljen šteje pritožbeni očitek absolutno bistvene kršitve določb postopka (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), ki jo pritožnica vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj naj bi prišlo do tega, da je dopustila vštetje že plačane kupnine v del kupnine po pogodbi, ki jo je sklenil njen sin. Glede na to, da je dolžnica 26.3.2009 razvezala pogodbo za nakup stanovanja, pri čemer ni pojasnila, kaj je bilo z že plačanim delom kupnine, isto stanovanje pa je 5.9.2012 kupil njen sin, ob tem, da ni dvoma, da je bil del kupnine (v višini 32.500,00 EUR) plačan že pred sklenitvijo pogodbe, je povsem jasno, da je najkasneje ob sklenitvi pogodbe 5.9.2012 prišlo do njene privolitve, da se del plačane kupnine všteje v kupnino po pogodbi, na podlagi katere je postal lastnik stanovanja njen sin. To je sodišče prve stopnje tudi izrecno ugotovilo, tako da zgolj zato, ker ni zapisalo datuma sklenitve druge pogodbe, zatrjevana absolutno bistvena kršitev ni podana.

6. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Sodišče mora torej oceniti vse dokaze in pojasniti, katerim in v kakšnem obsegu verjame. Sodišče prve stopnje je takšno dokazno oceno opravilo, zato ne drži pritožbeni očitek, da sklep sodišča temelji na neobrazloženih ocenah pričevanj. Višje sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je v točkah 1.- 4. obrazložilo, zakaj pričevanju dolžnice in prič ni sledilo. Glede na to, da sta navedeni priči dolžničina brat in sin, njunima pričevanjema tudi zaradi osebne povezanosti z dolžnico ni mogoče dati večje teže kot listinskim dokazom. Višje sodišče zato kot pravilno ocenjuje ravnanje sodišča prve stopnje, ki je večjo težo kot pričevanjem poverilo listinskim dokazom, zlasti obema kupnima pogodbama za stanovanje v I.. Listine so tudi sicer najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo, za razliko od prič, ki so lahko nezanesljiv spoznavni vir, še zlasti, če gre za oddaljene dogodke in družinsko povezane osebe.

7. Glede na to, da višje sodišče v celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, se do posameznih (obširnih) pritožbenih očitkov, s katerimi dolžnica polemizira z zaključki sodišča prve stopnje, ne opredeljuje (prim. 360. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Pri tem se sicer strinja, da neodplačnega razpolaganja s premoženjem v korist sina ne predstavlja sama razveza pogodbe za nakup stanovanja (česar sodišče prve stopnje tudi sicer ne trdi), ne pa tudi s pritožbeno navedbo, da neodplačnega razpolaganja ne predstavlja niti „morebitna dopustitev, da se del plačane kupnine všteje v kupnino po drugi pogodbi“ (ki jo je sklenil dolžničin sin). Pri tem višje sodišče še opozarja, da dolžnica tudi v pritožbi ni pojasnila, kaj je bilo z že plačanim delom kupnine po prvi kupni pogodbi, prav tako ne, ali je plačevala najemnino za stanovanje v I.. Nepojasnjeno je ostalo vprašanje, zakaj je bil znesek 10.000,00 EUR s strani družbe G. d.o.o. plačan na sinov račun. Pritožnica z ničemer ni izpodbila ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni mogoče slediti pričevanjem v zvezi z njenim slabim finančnim stanjem (ko naj bi v času sklenitve pogodbe za nakup stanovanja v I. ne imela denarja), saj ni pojasnjeno, kaj se je zgodilo s kupnino za prodano stanovanje na T., pri čemer je ostalo neizpodbito, da je dolžnica (vsaj del) kupnine prejela.

8. Višje sodišče kot neprepričljiva ocenjuje tudi ponovna pritožbena navajanja, od kod sinu znesek 62.000,00 EUR. Pritožnica pojasnjuje, da je navedeni znesek sinu Ž. K. izročil stric M. J., in sicer zato, ker so dan pred zapuščinsko obravnavo po pokojni babici (ki naj bi z oporoko dolžničinemu sinu zapustila polovico svojega dela hiše in posesti v G.) dediči sklenili dedni dogovor, po katerem se je sin odpovedal svojemu deležu vikenda v korist strica v zameno za stanovanje v G. V skladu s tem dogovorom naj bi se dolžničin sin na zapuščinski obravnavi strinjal z dedovanjem po zakonu (in ne po oporoki), na podlagi česar je lastnik vikenda v G. postal stric M. J., dolžničin sin pa iz zapuščine ni prejel ničesar. Zapisnik zapuščinske obravnave po pokojni I. J. pritožbenih navedb ne potrjuje. Iz njega je namreč razvidno, da so dediči predlagali, da se „dedovanje spelje v skladu z zakonom, ker nimajo originala oporoke“, ne pa, ker so sklenili dedni dogovor. Tudi sicer bi moral biti dedni dogovor naveden v sklepu o dedovanju, pa ni, kar dodatno vzbuja dvom glede pritožničinih navedb.

9. Glede ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je tudi ostale prenose denarnih sredstev ocenjevalo s stališča neodplačnega razpolaganja v korist sina, pritožba nobenega zaključka sodišča prve stopnje ne izpodbija, pač pa zgolj ponavlja dotedanje navedbe, na katere je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Predvsem ne odgovarja na zaključek sodišča prve stopnje, da bi del stroškov za stanovanje na K. moral plačevati tudi sin, saj je pritožnica na naroku za začetek postopka osebnega stečaja podala izjavo, da nima preživninskih obveznosti. Prav tako ne izpodbija ugotovitev, da v času, ko je dolžničin sin prejel sporne zneske, vsi dolgovi še niso nastali, zaradi česar s tem ni moglo priti do zatrjevanih poplačevanj njenih dolgov. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je dolžnica sinu nakazala več, kot je uspela dokazati, da so znašali njeni zapadli in s strani sina plačani dolgovi, zaradi česar je tudi s temi nakazili prišlo do neodplačnega razpolaganja s premoženjem v sinovo korist, s višje sodišče soglaša.

10. V zvezi z zatrjevanimi zdravstvenimi težavami dolžnice, zaradi katerih so bile njene navedbe v tem postopku nedosledne, spreminjajoče se in neprepričljive, višje sodišče ugotavlja, da izkazane zdravstvene težave tega ne potrjujejo. Dolžnica navaja, da je zaradi zdravstvenih problemov nagnjena k impulzivnemu in neodgovornemu reagiranju ter nesposobna nadzorovati vedenje in odločitve, s čimer pa ni mogoče upravičiti prej navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje.

11. Višje sodišče tako zaključuje, da dolžnica s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je odgovorilo samo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

09.01.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cpg 1383/2013
• VSL sklep Cst 491/2014
• VSL sklep Cst 50/2013