VSL sklep I Cp 1090/2014

Jedro

Ker je bilo mogoče na podlagi listinskih dokazov, ki so bili priloženi prijavi terjatve in ločitvene pravice, preveriti utemeljenost prijavljene terjatve, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločitev o stroških oprlo na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in ne na določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da terjatev in ločitvena pravica tožene stranke proti stečajnemu dolžniku L. V. za plačilo zneska 40.270,29 EUR, s katero je zavarovana ta terjatev na parc. št. 196/12, k. o. X., do ½, ne obstaja, ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.723,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano odločitev razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo o plačilu pravdnih stroškov na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotno uporabilo materialno pravo, saj so v konkretnem primeru podani pogoji za uporabo četrtega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Tožeča stranka je že v tožbi obširno navedla, da tožena stranka vlogi, s katero je v stečajnem postopku prijavila terjatev ter ločitveno pravico, ni priložila listinskih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti in preveriti utemeljenost prijavljene terjatve. Tožena stranka je vlogi priložila le sporazum o zavarovanju, pogodbo, zemljiškoknjižni izpisek, kontni izpisek z dne 31. 12. 2001 ter 3 x stroški izvršitelja. Na podlagi teh listin pa tožeča stranka prijavljene terjatve ni mogla preizkusiti, saj so manjkala dokazila o tem, kdaj je prišlo do odstopa od pogodbe in od katerega trenutka tožena stranka zahteva vračilo celotne glavnice, ter dokazila, na podlagi katerih bi bilo moč preizkusiti višino pogodbenih obresti. Poleg tega so bili posamezni priloženi dokazi v nasprotju s podanimi navedbami (glede tega, s kom je bila sklenjena posojilna pogodba). V prijavi terjatve tožena stranka tudi ni omenila, da ima terjatev do tožeče stranke na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi. Stroškovne odločitve tudi ni mogoče preizkusiti, saj ni moč ugotoviti, katere stroške je tožena stranka priglasila in katere stroške ji je sodišče priznalo. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje v tej pravdni zadevi glede odločitve o stroških uporabiti določilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Skladno z določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP se v primeru, če prijava terjatve v postopku insolventnosti ne vsebuje opisa dejstev in dokazov iz 2. točke prvega odstavka tega člena (1) ali če ji niso priloženi dokazi iz tretjega odstavka tega člena, (2) zanjo ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana. Pritožbeno sodišče po vpogledu v prijavo terjatve in ločitvene pravice tožene stranke v postopku osebnega stečaja nad tožnikom ter v sporazum o zavarovanju z dne 19. 4. 1996, kreditno pogodbo št. 54/96H z dne 2. 4. 1996 (vse pod prilogo A3 spisa) in kontni izpisek z dne 27. 12. 2001 (priloga B2 spisa), ki jih je tožena stranka, poleg zemljiškoknjižnega izpiska in 3 x stroškov izvršitelja, priložila prijavi terjatve in ločitvene pravice, zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke, da na podlagi priloženih listinskih dokazov ni bilo mogoče preveriti utemeljenosti prijavljene terjatve. Iz kontnega izpiska z dne 27. 12. 2001 izhaja, da tožnik ni plačeval obrokov po kreditni pogodbi že od februarja 1997 ter da je glavnica v celoti zapadla 30. 11. 1999, s čimer so potrjene navedbe tožene stranke v prijavi terjatve in ločitvene pravice, da je tožnik odplačeval posojilo le nekaj mesecev, potem pa so plačila izostala, zaradi česar je prišlo do odstopa od pogodbe 30. 11. 1999. Iz kontnega izpisa je tudi razvidno, da tožena stranka zahteva vračilo celotne glavnice od 30. 11. 1999 dalje. Na podlagi določil kreditne pogodbe št. 54/96H z dne 2. 4. 1996 v povezavi s podatki, ki izhajajo iz kontnega izpiska, je mogoče preizkusiti tudi višino pogodbenih obresti, saj je v 2. členu kreditne pogodbe določena višina pogodbenih in (zamudnih) obresti, pa tudi število mesečnih obrokov in njihova zapadlost. Ker način odplačevanja kredita izhaja iz same kreditne pogodbe, tožeča stranka tudi nima prav, da bi morala tožena stranka priložiti prijavi terjatve tudi anuitetni načrt. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da so bile navedbe tožene stranke v prijavi terjatve in ločitvene pravice v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka sicer v prijavi terjatve navedla, da je sama odstopila od kreditne pogodbe in ne družba L., ki je bila, kot izhaja iz priložene kreditne pogodbe, kreditodajalka, vendar ob dejstvu, da je bila tudi tožena stranka stranka kreditne pogodbe in da ji je bila kreditna terjatev odstopljena v izterjavo, zgolj zaradi napačne navedbe o tem, kdo je odstopil od pogodbe, ni mogoče trditi, da terjatve tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Ob tem velja še dodati, da stečajni upravitelj v postopku osebnega stečaja terjatve tožene stranke ni prerekal iz razloga, ker po njegovem mnenju ni prišlo do odstopa od kreditne pogodbe s strani upravičene osebe ali ker toženi stranki ne bi priznaval aktivne legitimacije, temveč zato, ker je na podlagi anuitetnega načrta, ki ga je izdelal sam ob upoštevanju določil kreditne pogodbe in pozitivnopravnih predpisov Republike Slovenije ter sodne prakse, ugotovil, da je prijavljen znesek glavnice in pripadajočih obresti napačen (priloga A4 spisa). Tak razlog stečajnega upravitelja za prerekanje terjatve tožene stranke pa še dodatno potrjuje zgoraj zavzeto stališče, da je bilo na podlagi listinskih dokazov mogoče preizkusiti oziroma izračunati višino prijavljene terjatve.

6. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločitev o stroških oprlo na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in ne na zgoraj citirano specialno določbo ZFPPIPP.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da stroškovna odločitev ni ustrezno obrazložena, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodni praksi in pravni teoriji (primerjaj Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9) je bilo že večkrat zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini – torej po vseh posamičnih postavkah - ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Ravno naveden pristop je izbralo sodišče tudi v konkretnem primeru. Na samem stroškovniku, ki se nahaja na listovni številki 22 spisa in v katerega je imela tožeča stranka možnost vpogledati, je namreč odmero stroškov ustrezno zaznamovalo in specificiralo tako, da je za vsako postavko priglašenih stroškov in nagrade razvidno, ali je bila priznana in v kakšni višini.

8. V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 366. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Skladno z 2. točko prvega odstavka 60. člena ZFPPIPP mora prijava terjatve v postopku zaradi insolventnosti vsebovati opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, in dokaze o njih.

(2) V tretjem odstavku 60. člena ZFPPIPP je določeno, da mora upnik prijavi priložiti morebitne listinske dokaze o dejstvih iz 2. točke prvega odstavka tega člena.

Datum zadnje spremembe:

17.11.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1018/2012
• VDSS sklep Pdp 1230/2012
• VSL sklep III Cpg 659/2010