VSL sklep Cst 92/2014

Jedro

Upravitelj potrebuje soglasje le za dejanja, navedena v 3. točki 1. odstavka 322. člena ZFPPIPP. Zahtevki iz pododdelka 2.2.3. ZFPPIPP so zahtevki v zvezi z odškodninsko odgovornostjo članov poslovodstva in nadzornega sveta družbe do upnikov, zahtevki iz pododdelka 5.3.4. ZFPPIPP so zahtevki v zvezi z izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika, zahtevki iz oddelka 5.6. pa so zahtevki v zvezi z napotitvami stečajnega sodišča v zvezi s prijavljenimi terjatvami, ločitvenimi in izločitvenimi pravicami. Glede zahtevka, za katerega umik je upravitelj zaprosil, ni razvidno, da bi šlo za kakega od navedenih zahtevkov, zato že iz tega razloga upravitelj ne more zaprositi za soglasje sodišča k umiku take tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem prvem odstavku 2. točke izreka razveljavi in se predlog upravitelja za izdajo soglasja k umiku tožbe zavrže.

II. V preostalem, delu (glede drugega odstavka 2. točke izreka) se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa dalo soglasje k umiku tožbe tožeče stranke – stečajnega dolžnika v gospodarskem sporu Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Pg 63/2013 (prvi odstavek 2. točke izreka) in dalo upravitelju soglasje za plačilo stroškov stečajnega postopka, in sicer 1/3 sodne takse po plačilnem nalogu Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Pg 63/2013 z dne 16. 1. 2014 (drugi odstavek 2. točke izreka). V obrazložitvi izpodbijanega dela sklepa je navedlo, da je soglasje za umik tožbe podalo na podlagi 3. točke 1. odstavka 322. člena ZFPPIPP, pri tem pa je dalo tudi soglasje za plačilo 1/3 takse, ki jo je treba plačati v primeru umika tožbe. K sklepu je pripelo tudi predlog upravitelja.

2. Zoper navedeno točko izreka izpodbijanega sklepa se je stečajni dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da umik tožbe ni ne v njegovem interesu ne v interesu stečajne mase. Nadaljevanje pravde bi pripeljalo do zmanjšanja upnikove terjatve za 145.300,00 EUR. V prid temu govori tudi potreba po plačilu sodne takse za umik tožbe, ki za stečajno maso ni majhen znesek. Tudi upravitelj priznava uspeh stečajnega dolžnika v tej pravdi, kar tudi pomeni, da strošek plačila sodne takse ne bo nastal. Sodišče naj zato to soglasje odreče.

3. Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

4. V predlogu, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje, je upravitelj navedel, da ga je Okrožno sodišče v Mariboru 20. 1. 2014 obvestilo o nadaljevanju tožbenega zahtevka, priložil je sklep sodišča o nadaljevanju postopka in plačilni nalog za sodno takso ter mnenje odvetnika, na podlagi katerega je prosil sodišče prve stopnje, da izda soglasje upravitelju o neprevzemu tožbenega zahtevka in podredno izda soglasje k plačilu 1/3 sodne takse na podlagi taksnega naloga.

5. V priloženem mnenju odvetnik navaja, da je bila tožba I Pg 63/2013 vložena kot nasprotna tožba upnikove tožbe II Pg 531/2012, ki je bila zavržena zaradi pomanjkanja pravnega interesa. V zvezi s terjatvijo po tožbi je bil na pravdo za neugotovitev upnikove terjatve napoten stečajni dolžnik. Ta pa je po upravitelju 25. 11. 2013 vložil tožbo zaradi ugotovitve neobstoja prerekane terjatve, ki se vodi pod opr. št. I Pg 1801/2013, prav tako je po podatkih upravitelja tako tožbo vložil še stečajni dolžnik sam. Po podatkih upravitelja je nasprotna tožba I Pg 63/2013 vsebinsko smiselno enaka tožbi stečajnega dolžnika z dne 22. 11. 2013, s podatki o opr. št. pa ne razpolagajo. Vsebina nasprotne tožbe je delno že zajeta z zgoraj navedenim tožbenim zahtevkom (zahtevek za razveljavitev pogodbe o prevzemu dolga št. 2011/13 z dne 10. 6. 2011, posojilne pogodbe št. 2011/06 in notarskega zapisa št. SV 517/2011). Glede preostalega zahtevka, ki je bil primarno uveljavljen le v pobot (preplačilo cene elektrike, najemnine poslovnih prostorov in nadomestila stavbnega zemljišča), pa ne razpolagajo z zadostnimi podatki o obstoju temelja zahtevka in dokazljivosti višine terjatve, zato je smiselnost nadaljevanja postopka v vsebini in obliki nasprotne tožbe s stroškovnega vidika v tem trenutku močno vprašljiva. Predlagajo, da se v primeru, če se ugotovi, da temelj za terjatve stečajnega dolžnika do upnika obstoji, vloži nova tožba, ki bo vsebovala celotno obdobje, temelj in višina zahtevka pa bosta v celoti dokazljiva; v tem trenutku pa ne razpolagajo s podatki, ki bi utemeljenost postavljenega tožbenega zahtevka v celoti potrjevali. Odvetnik je zato menil, da je smiselno neplačilo takse in posledičen umik tožbe.

6. Upravitelj je torej želel soglasje sodišča k umiku tožbe. Odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo s 3. točko 1. odstavka 322. člena ZFPPIPP. Ta določa, da upravljanje stečajne mase predstavlja tudi sklenitev sodne ali izvensodne poravnave oziroma izvedba drugega pravnega posla oziroma dejanja s smiselno enakim učinkom, v postopkih oziroma glede zahtevkov iz pododdelkov 2.2.3. in 5.3.4. tega zakona ter iz oddelka 5.6. tega zakona. Za vsak posel upravljanja stečajne mase mora upravitelj dobiti vnaprejšnje soglasje sodišča (2. odstavek 322. člena ZFPPIPP), pritožba zoper sklep o soglasju za posle iz 3. točke 1. odstavka 322. člena ZFPPIPP pa zadrži izvršitev sklepa (drugi stavek 5. odstavka 322. člena ZFPPIPP).

7. Upravitelj tako potrebuje soglasje le za dejanja, navedena v 3. točki 1. odstavka 322. člena ZFPPIPP. Zahtevki iz pododdelka 2.2.3. ZFPPIPP so zahtevki v zvezi z odškodninsko odgovornostjo članov poslovodstva in nadzornega sveta družbe do upnikov, zahtevki iz pododdelka 5.3.4. ZFPPIPP so zahtevki v zvezi z izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika, zahtevki iz oddelka 5.6. pa so zahtevki v zvezi z napotitvami stečajnega sodišča v zvezi s prijavljenimi terjatvami, ločitvenimi in izločitvenimi pravicami. Glede zahtevka, za katerega umik je upravitelj zaprosil, ni razvidno, da bi šlo za kakega od navedenih zahtevkov, zato že iz tega razloga upravitelj ne more zaprositi za soglasje sodišča k umiku take tožbe.

8. Upravitelj je bil najkasneje s prejemom sklepa o prekinitvi postopka I Pg 63/2013 seznanjen z obstojem te pravde po nasprotni tožbi, kar je bilo 14. 3. 2013, kot to izhaja iz sklepa I Pg 63/2013. Tako je imel do izdaje sklepa o nadaljevanju postopka z dne 13. 1. 2014 in plačilnega naloga za plačilo sodne takse vsaj 10 mesecev časa, da bi se odločil, ali bo ta postopek nadaljeval ali pa bi tožbo umaknil, pri čemer se je vsaj moral zavedati, da je za tak postopek potrebno plačati sodno takso, z vpogledom v pravdni spis pa bi tudi lahko ugotovil, ali je bila ta taksa že plačana. Kljub temu pa je šele z vlogo z dne 22. 1. 2014 (po prejemu sklepa o nadaljevanju postopka in plačilnega naloga) zaprosil za soglasje za neplačilo takse in s tem za umik tožbe. To pa pomeni, da že pojmovno do izteka roka za plačilo sodne takse ni mogel pridobiti pravnomočnega sklepa sodišča o soglasju k umiku tožbe – najmanj do pravnomočnosti sklepa pa ne bi smel opraviti oziroma opustiti pravnih dejanj, ki predstavljajo upravljanje stečajne mase, v kolikor bi upoštevali, da za tako dejanje sploh potrebuje soglasje sodišča.

9. To, da bo sodišče v zadevi I Pg 63/2014 štelo (nasprotno) tožbo za umaknjeno, je zakonska posledica neplačila takse, do katere je prišlo že zato, ker taksa ni bila pravočasno plačana, saj je rok za plačilo sodne takse zakonski rok, ki ni podaljšljiv. To pa ne predpostavlja aktivnega ravnanja upravitelja, temveč posledica (fikcija umika tožbe) nastane zaradi neaktivnosti pravdne stranke oziroma upravitelja. To, da je upravitelj tako pozno preverjal, ali sploh ima soglasje sodišča za tako ravnanje, je po oceni višjega sodišča že tako ali tako nedopustno. Za naknadno „pokrivanje“ ravnanj upravitelja, zaradi katerega so že nastale pravne posledice, pa višje sodišče niti ne vidi razlogov, sploh ob upoštevanju tega, da je imel 10 mesecev časa, da bi preveril, ali sodišče s čim takim soglaša.

10. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijani prvi odstavek 2. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo in zavrglo upraviteljev predlog za izdajo soglasja za umik tožbe (365. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11. Najmanj, kar je, bo treba plačati 1/3 sodne takse v zadevi I Pg 63/2013 – ta znesek bo treba plačati ne glede na to, ali bo nasprotna tožba umaknjena ali ne. Opredelitvi tega stroška kot stroška stečajnega postopka ne nasprotuje ne pritožnik ne kateri od upnikov. Pri tem stroški plačila sodnih taks za postopke, v katerih je kot stranka udeležen stečajni dolžnik, predstavljajo občasne stroške stečajnega postopka iz 8. točke 3. odstavka 355. člena ZFPPIPP. Za take stroške pa upravitelj potrebuje sklep o soglasju sodišča k plačilu stroškov (357. člen ZFPPIPP), pri čemer bo za sodno takso v zadevi I Pg 63/2013 moral plačati najmanj 1/3 sodne takse za redni postopek.

12. Sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka iz izpodbijanega drugega odstavka 2. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje je zato pravilen, pritožba zoper njega pa neutemeljena. Višje sodišče jo je zato zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP)

Datum zadnje spremembe:

10.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cpg 211/2018
• VSL Sklep Cst 534/2018
• VSK sklep I Cpg 201/2005