VSL sklep Cst 41/2014

Jedro

Ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem, da lahko upnik s tem, ko pahne dolžnika v stečaj, pride do poslovnega deleža dolžnika v S., d. o. o. , ne da bi mu bilo treba plačati primerno ceno, saj bi bil stečajni upravitelj v primeru stečaja primoran sprejeti nižjo ponudbo upnika, kar bi privedlo do kršitve določil načela enakega obravnavanja upnikov in načela zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov. Stečajni upravitelj se namreč lahko odloči za nadaljevanje pravde, ki jo je začel dolžnik za izstop iz S., d. o. o.

Dolžnik se lahko stečajnega postopka reši, če dokaže, da je stopnja verjetnosti, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, višja od 50 %.

Ni mogoče zavrniti uporabe posameznih določil ZFPPIPP s sklicevanjem na splošna načela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom: 1. ustavilo postopek prisilne poravnave in začelo stečajni postopek nad dolžnikom, 2. za upravitelja je imenovalo A. B. in 3. ugotovilo, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, kot je vpisana v poslovni register.

2. Upnik O., d. o. o., je vložil zoper sklep pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tudi upnik M. M., ki je bil obenem do začetka stečajnega postopka nad dolžnikom njegov zakoniti zastopnik, se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in prav tako predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Upnik D. je na pritožbi odgovoril in predlagal njuno zavrnitev.

4. V nadaljevanju postopka sta tako pritožnika kot upnik vložili nadaljnje vloge, ki pa glede na določbe ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP v zvezi s postopkom s pritožbo niso predvidene in se zato ne upoštevajo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokaznega postopka prišlo do zaključka, da je podan razlog za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave po 3. točki prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP. Stopnja verjetnosti, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja (NFP) omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, je namreč nižja od 50 %. Zato je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 179. člena ZFPPIPP ustavilo postopek prisilne poravnave in odločilo, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij (PPOVP) in mnenja izvedenke finančne stroke ugotovilo, da je NFP izvedljiv samo pod pogojem, če so uspešno izvedeni vsi ukrepi, predvideni v NFP, sicer NFP ne privede do finančne sanacije dolžnika. Dolžnik je v NFP predvidel tudi reguliranje dolžniško upniških razmerij z ločitvenimi upniki, ki med drugim vključuje dogovor z ločitvenimi upniki za štiriletni moratorij na odplačilo glavnice. Dolžnik je kot časovni okvir za izvedbo tega ukrepa predvidel, da bo dogovor dosežen do polovice leta 2013. Sodišče prve stopnje sledi mnenju izvedenke finančne stroke, da v kolikor katerikoli pogoj ni izpolnjen, NFP ne privede do finančne sanacije dolžnika. Glede na to, da upnik v ugovoru izrecno izjavlja, da ne pristaja na predlog dolžnika o odlogu obveznosti, NFP ni uresničljiv in na ta način ni mogoče izvesti sanacije dolžnika. Kot je razvidno iz denarnega toka v NFP, dolžnik nima sredstev za poplačilo upnika pred letom 2017, ko je predvideno plačilo naložbe po uveljavljenem sodnem izstopu dolžnika kot družbenika iz S., d. o. o., zato bo ob zaključku postopka prisilne poravnave dolžnik še vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno nesposoben.

O pritožbi O., d. o. o.

8. Pritožnik navaja, da sodišče ni ugotavljalo in izvedlo dokaza glede navedb v NFP, da je bistven element načrta izstop dolžnika iz družbe S., d. o. o., vir za poplačilo upnikov pa izplačilo dolžnikovega poslovnega deleža. Pritožnik je mnenja, da mora po družbeni pogodbi družbe S., d. o. o., dolžnikov 24, 25 % delež prevzeti družbenik D., ki mora tudi zagotoviti sredstva za izplačilo. Glede na knjigovodsko vrednost dolžnikovega deleža S., d. o. o., ki presega 50 mio EUR, bi to moralo zadostovati za plačilo vseh, tudi navadnih upnikov. Podjetje D. je maja 2012 za podobno velik (25,05 %) delež S., d. o. o., plačalo 60 mio EUR. Pritožnik opozarja na potek dogodkov: 21. 6. 2012 je dolžnik v skladu z družbeno pogodbo in zakonom o gospodarskih družbah napovedal izstop dolžnika iz S., d. o. o., že čez 5 dni je upnik kupil terjatev do dolžnika, takoj zatem 27. 6. 2012 pa protizakonito zavrnil odločanje o zahtevi dolžnika za izstop in namesto tega 12. 7. 2012 vložil predlog za začetek stečaja nad dolžnikom. Po dolžnikovem mnenju je jasno, da je edini cilj upnikovih ravnanj spraviti dolžnika v stečaj z namenom, da mu pri izstopu dolžnika iz S., d. o. o., ne bi bilo potrebno plačati potrebne cene. V primeru stečaja bi bil stečajni upravitelj glede na podobno prakso primoran sprejeti nižjo ponudbo upnika. Upnik D. je pravzaprav v razmerju do dolžnika samo mnogo večji dolžnik kot upnik. Obstaja velika verjetnost, da bi upnik s stečajem dolžnika kot ločitveni upnik prišel do dolžnikovega deleža S., d. o. o., ceneje kot ob izstopu. To pa bi pomenilo oškodovanje ostalih ločitvenih in navadnih upnikov. Pripeljalo bi tudi do kršitve 46. in 47. člena ZFPPIPP.

9. Glede na pritožnikove navedbe je v tej zadevi za odločitev bistveno vprašanje, ali obstaja terjatev dolžnika do upnika, saj bi glede na obstoj terjatve upnika do dolžnika po 164. členu ZFPPIPP ob začetku postopka prisilne poravnave veljali terjatvi za pobotani. Upnik potem ne bi bil več legitimiran za vložitev ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave. Iz 30.c člena družbene pogodbe S., d. o. o., na katero se sklicuje pritožnik, je razvidno, da sme družbenik zahtevati izstop iz družbe, če obstajajo za to utemeljeni razlogi kot npr. če zaradi plačilne nesposobnosti ne more več izpolnjevati svojih obveznosti (kar dolžnik priznava). Izstop je mogoč le ob zaključku poslovnega leta pod pogojem, da izstop družbenika ne bo ogrozil obstoja družbe in da preostali družbeniki prevzamejo njegov poslovni delež tako, da se osnovni kapital ne zmanjša. Omenjeno določilo torej omogoča izstop družbenika le pod določenimi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, sicer izstop do določbah družbene pogodbe ni dopusten. V nadaljevanju družbena pogodba določa, da o izstopu odloča skupščina s ¾ večino glasov preostalih družbenikov (prim. drugi odstavek 30.d člena družbene pogodbe). Pogodbeni izstop dolžnika iz S., d. o. o., je torej mogoč le na podlagi sklepa skupščine S., d. o. o., s katerim skupščina s kvalificirano večino izglasuje predlog izstopajočega družbenika za izstop iz družbe. Skupščina družbe S., d. o. o., je o zahtevi dolžnika za izstop iz družbe na podlagi družbene pogodbe odločala na seji, vendar predlog sklepa dolžnika ni bil sprejet. Pritožnik ne navaja, da bi bila zoper ta sklep napovedana ali vložena izpodbojna tožba, zato je odločitev skupščine dokončna. Ker je bil predlog dolžnika za izstop na skupščini zavrnjen, dolžnik iz družbe ne more izstopiti na podlagi določb družbene pogodbe o pogodbenem izstopu, ampak lahko zahteva le sodni izstop iz družbe po določilih zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Logično je tudi, da lahko družbeniki na skupščini o predlogu družbenika za izstop iz družbe glasujejo po lastni presoji, saj so ob odločitvi za izglasovanje predloga za izstop družbenika dolžni prevzeti (in plačati) njegov poslovni delež. Dolžnik bi torej pred odločitvijo o pogodbenem izstopu iz S., d. o. o., moral pridobiti soglasje preostalih družbenikov (upnika) za prevzem poslovnega deleža, kar pa mu ni uspelo. Zato mu preostane le sodni izstop po določilih ZGD-1, kjer pa dolžnik ne more računati na takojšnje izplačilo poslovnega deleža.

10. S tem se pokaže, da niso utemeljena pritožbena izvajanja, da je upnik pravzaprav dolžnikov dolžnik. Ni torej mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je upnikova terjatev pobotana z dolžnikovo, niti da lahko dolžnik ob izplačilu poslovnega deleža po družbeni pogodbi takoj poplača tudi preostale upnike, s čimer preneha njegova insolventnost.

11. Ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem, da lahko upnik s tem, ko pahne dolžnika v stečaj, pride do poslovnega deleža dolžnika v S., d. o. o., ne da bi mu bilo treba plačati primerno ceno, saj bi bil stečajni upravitelj v primeru stečaja primoran sprejeti nižjo ponudbo upnika, kar bi privedlo do kršitve določil ZFPPIPP, zlasti 46. člena (načelo enakega obravnavanja upnikov) in 47. člena (načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov). Stečajni upravitelj se namreč lahko odloči za nadaljevanje pravde, ki jo je začel dolžnik za izstop iz S., d. o. o. Meritorna odločitev sodišča v pravdi ni odvisna od tega, ali nad dolžnikom teče stečajni postopek. S tem se pokažejo nadaljnja pritožbena izvajanja o upnikovem povzročanju škode preostalim upnikom za neosnovana. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da lahko upnik na goljufiv način doseže začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Dolžnik se namreč lahko stečajnega postopka reši, če dokaže, da je stopnja verjetnosti, da bo izvedba NFP omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, višja od 50 %. To pa dolžniku ni uspelo. Ker torej dolžnik ni dokazal s potrebno stopnjo verjetnosti, da velja upnikova terjatev napram dolžniku za pobotano, niti da ima po zaključku postopka prisilne poravnave sredstva za poplačilo upnika (in preostalih upnikov), saj upnik ne pristaja na odlog plačila svoje zapadle zavarovane terjatve, iz navedenega logično sledi, da izvedba NFP ne pripelje do rešitve dolžnikove insolventnosti.

O pritožbi M. M.

12. Okvir, v katerega je pritožnik umestil pritožbene razloge, presegajo predmet odločanja v tem insolvenčnem postopku. Obsežna pritožbena izvajanja glede okoliščin prodaje S., d. o. o., katere družbenika sta dolžnik in upnik (ter P.), glede odlivanja likvidnih sredstev iz S., d. o. o., preko transfernih cen, glede oškodovanja družbenikov S., d. o. o., ipd. bo pritožnik moral uveljavljati v drugih za to predvidenih postopkih. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da so kazenske ovadbe tudi že podane. Zato gre utemeljeno pričakovati, da bo o njih odločeno s strani pristojnih organov. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da upnikovo ravnanje v tem postopku ni namenjeno odpravi insolventnosti dolžnika, kar je edini namen ZFPPIPP, sodišče ugotavlja, da je insolventnost dolžan odpraviti dolžnik sam oziroma njegovo poslovodstvo, nadzorni svet in delničarji, ne pa upniki (prim. ZFPPIPP, 2. poglavje: Finančno poslovanje družb in drugih pravnih oseb).

13. Pritožnik izpodbija prvostopni sklep z nosilnim pritožbenim razlogom, da sodišče prve stopnje kljub dolžnikovemu predlogu ni prekinilo postopka do odločitve v sporu pred Okrožnim sodiščem v Kopru I Pg 608/2013 niti ni samo rešilo predhodnega vprašanja glede izstopa dolžnika iz S., d. o. o., ki je ključno za odločitev. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbo. Prekinitev insolvenčnega postopka zaradi predhodne odločitve v drugem postopku ne bi bila združljiva s temeljnim načelom hitrosti insolvenčnega postopka (prim. 48. člen ZFPPIPP). Da prvostopni sklep nima razlogov glede izstopa dolžnika kot družbenika S., d. o. o., iz družbe, pa ne drži (prim. prvi in drugi odstavek na strani 7 izpodbijanega sklepa). Ne glede na obrazložitev sodišča prve stopnje pritožnik navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, smiselno vztraja pri svojih navedbah, da veljata terjatvi upnika do dolžnika in dolžnika do upnika iz naslova izplačila poslovnega deleža dolžnika v S., d. o. o., z začetkom postopka prisilne poravnave za pobotani po 164. členu ZFPPIPP. Da temu ni tako, je sodišče druge stopnje pojasnilo že v zvezi s pritožbo O., d. o. o. Glede na navedeno tudi niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z oškodovanjem upnikov in delničarjev, zlorabo pravic po ZFPPIPP in kršitvami ustave. Pritožnik se sklicuje na načela insolvenčnih postopkov, čeprav je v prvi vrsti treba uporabiti konkretne določbe ZFPPIPP, načela so lahko le v podporo pri tolmačenju teh konkretnih določb. Ni mogoče zavrniti uporabe posameznih določil ZFPPIPP s sklicevanjem na splošna načela. Pritožnik poleg navedenega očita upniku tudi nelojalno konkurenco oziroma omejitev konkurence, privilegiran položaj in stremenje k protipravni premoženjski koristi. Vendar so te pritožbene navedbe neizkazane oziroma ostajajo na ravni splošnega in jih zato ni mogoče preizkusiti ter jim ni mogoče slediti.

14. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

10.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 431/2017
• VSL sklep Cst 484/2014
• VSL sklep Cst 171/2018