VSL sklep Cst 458/2013

Jedro

Domneva trajnejše nelikvidnosti ni podana že v primeru, ko dolžnik za več kot tri mesece zamuja s prej navedenimi plačili, če se zamuda, kot je to v tem primeru, nanaša le na posameznega (bivšega) delavca in za plačila, ki so zapadla že dalj časa pred vložitvijo predloga za začetek stečaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za začetek stečajnega postopka zoper dolžnika D. d.o.o., ki sta ga vložila upnika D. K. in J. K.

2. Zoper sklep sta se upnika pritožila. Predlagala sta, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se začne stečajni postopek nad dolžnikom, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnika nasprotujeta stališču sodišča prve stopnje, da predlagatelja nista oproščena plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka na podlagi šestega odstavka 233. člena ZFPPIPP, ker jima je prenehalo delovno razmerje pri dolžniku že dalj časa pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka.

5. Če začetek stečajnega postopka predlaga upnik, mora izkazati svojo aktivno procesno legitimacijo za vložitev predloga (3. točka 231. člena ZFPPIPP) in dokazati materialnopravno predpostavko za začetek stečajnega postopka in sicer, da je dolžnik postal insolventen (50. člen ZFPPIPP). Zato mora upnikov predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikov vsebovati tudi opis dejstev in okoliščin, iz katerih verjetno izhaja, da ima terjatev do dolžnika in da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (četrti odstavek 232. člena ZFPPIPP) in opis dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je dolžnik postal insolventen in dokaze o tej dejstvih (2. točka prvega odstavka 232. člena ZFPPIPP). Pri dokazovanju, da je dolžnik postal insolventen, se lahko upnik opre na domneve o trajnejši nelikvidnosti oziroma dolgoročni plačilni nesposobnosti (drugi, tretji in četrti odstavek 14. člena ZFPPIPP).

6. Višje sodišče ugotavlja, da D. K. in J. K. verjetnost svoje terjatve do dolžnika, zoper katerega sta vložila predlog za začetek stečajnega postopka, izkazujeta s tem, da zatrjujeta, da jima dolžnik dolguje neizplačane plače, in sicer upniku D. K. za čas od novembra 2012 do marca 2013, upniku J. K. pa za čas od septembra do decembra 2012. Predlogu sta priložila plačilne liste za navedene mesece. Navajata, da so navedene terjatve zapadle v plačilo 18. dne v mesecu za pretekli mesec, dolžnik pa zamuja z njihovim plačilom. Upnika sta dolžnika pozvala k plačilo dolgovanih zneskov, ta pa je (14.8.2013) odgovoril, da plačila ne more izvesti, saj ima blokirane račune. Upnika sta tako verjetno izkazala, da imata terjatev do dolžnika, proti kateremu predlagata začetek stečajnega postopka in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom terjatve več kot dva meseca in sta zato upravičena predlagatelja (3. točka 231. člena ZFPPIPP).

7. Predlagatelja vlagata predlog za začetek postopka kot upnika - (bivša) delavca stečajnega dolžnika. Sklicujeta se na obstoj neizpodbojne domneve o dolžnikovi trajni nelikvidnosti iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP in navajata, da sta zato na podlagi šestega odstavka 233. člena ZFPPIPP oproščena založitve predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.

8. Delavec, predlagatelj začetka stečajnega postopka, je lahko oproščen plačila predujma le v primeru, da svoj predlog utemeljuje na obstoju neizpodbitne domneve, določene v četrtem odstavku 14. člena ZFPPIPP. Ta določa, da velja in nasproten dokaz ni dovoljen, da je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik postal trajneje nelikviden, če za več kot tri mesece zamuja s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače ali s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Višje sodišče ugotavlja, da predlagatelja z navedenimi trditvami nista zadostila pogoju iz šestega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj se njuna utemeljitev predloga za začetek stečajnega postopka nanaša le nanju (kot upnika, bivša delavca dolžnika), ne zatrjujeta pa, da dolžnik (kot je to določeno v četrtem odstavku 14. člena ZFPPIPP) več kot tri mesece zamuja s plačili delavcem oziroma s plačili davkov in prispevkov (1. in 2. točka četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP) in da takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Po oceni višjega sodišča domneva trajnejše nelikvidnosti ni podana že v primeru, ko dolžnik za več kot tri mesece zamuja s prej navedenimi plačili, če se zamuda, kot je to v tem primeru, nanaša, le na posameznega (bivšega) delavca in za plačila, ki so zapadla že dalj časa pred vložitvijo predloga za začetek stečaja. Zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da bivša delavca dolžnika nista oproščena plačila predujma na podlagi šestega odstavka 233. člena ZFPPIPP.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da izpodbijani sklep posega v ustavno pravico pritožnikov do socialne varnosti (50. člen Ustave Republike Slovenije), saj naj bi bila oprostitev založitve predujma pogosto edini mogoč način za poplačilo terjatev. Kot izhaja že iz sklepa St 1861/2013 z dne 25.9.2013, s katerim je sodišče prve stopnje predlagatelja pozvalo k dopolnitvi predloga za začetek stečajnega postopka, sta imela upnika tudi možnost, da predložita odločbo, s katero jima je bila odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki oprostitve plačila predujma.

10. Upnika trdita, da v zakonu uporabljen termin „delavec“ pomeni „vsak delavec, ki mu dolžnik na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečaja dolguje vsaj tri minimalne plače ter davke in prispevke za tri mesece, ne glede na njegov status zaposlenosti na dan pred vložitvijo predloga za stečaj“, in da razlaga sodišča prve stopnje, ki brez utemeljenega razloga razlikuje zaposlene od bivših delavcev, predstavlja nedopustno diskriminacijo in kršitev enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije.

11. Kot navajata že pritožnika, ZFPPIPP v 21. členu določa med prednostnimi terjatvami tudi plače za zadnje tri mesece pred začetkom postopka insolventnosti tudi za delavce, ki ob začetku stečajnega postopka niso več zaposleni pri dolžniku, navedena določba pa zagotavlja delavcem (zaposlenim in bivšim) enakost pred zakonom glede uveljavitve njihovih terjatev do delodajalca.

12. Glede na navedeno je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

07.08.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 192/2015
• VSM sodba Cpg 733/2001
• VDS sodba Pdp 1149/99