VSL sklep Cst 430/2013

Jedro

Institut odpusta obveznosti je predviden z namenom, da se prezadolženi osebni dolžnik reši primeža insolventnosti oziroma dolžniške krize, v katero je zašel brez špekulativnih namenov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožil dolžnik. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in ugovor upnikov zoper sklep o odpustu obveznosti zavrne, podrejeno da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. ZFPPIPP v 399. členu določa ovire za odpust obveznosti. Odpust obveznosti tako med drugim ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo, ali če lahko glede na njegov premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti (4. točka 399. člena ZFPPIPP).

5. Standard, zapisan v 4. točki 399. člena ZFPPIPP, in sicer, da je „dolžnik prevzemal obveznosti, nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem“, ni strogo objektiven; namen te določbe je predvsem zaščititi upnike, ki so bili žrtve dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, in sicer, da v letih 2010 in 2011 ni imel premoženja večje vrednosti ter, da je v navedenih letih prevzemal obveznosti visoke vrednosti. Odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, 1) da podaljšanje roka vračila kredita ne more predstavljati prevzemanja dodatne obveznosti, 2) terjatev iz naslova leasing obrokov še ni zapadla, zaradi česar terjatve leasingodajalca ni mogoče šteti za dolg dolžnika, ki ga ne bi bil sposoben poravnavati ter 3) sklenitev pogodbe o odvetniških storitvah je nepomemben in obroben posel, ki glede na višino nastalega dolga ni nesorazmeren s premoženjskim položajem dolžnika, v primerjavi s celotnim zneskom dolžnikovega dolga (38 mio EUR) pa je tudi sicer zanemarljiv (znaša le 14.760,00 EUR). Sodišču prve stopnje še očita kršitev pravice do izjave, ker dolžnika ni zaslišalo.

6. V zvezi s pritožbenimi razpravljanji, da podaljšanje vračila kredita ne more pomeniti prevzemanja dodatne obveznosti, višje sodišče opozarja na nesporno dejstvo, da je pritožnik z notarskim zapisom opr. št. SV 696/11 v letu 2011 prevzel obveznosti v višini 3,705.980,00 EUR, pri čemer iz njegovih navedb, podanih v postopku na prvi stopnji nedvoumno izhaja, da v spornem obdobju nikakor ni razpolagal s premoženjem tolikšne vrednosti, da bi (tudi ob normalnem teku stvari) lahko poravnal vse obveznosti glavnih dolžnikov. Višje sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo stališče, da podaljšanje poroštva za novo časovno obdobje predstavlja (dodatno) obremenitev dolžnika, in teh zaključkov pritožbena razpravljanja o naravi porokove odgovornosti ne morejo izpodbiti. Pri tem še dodaja, da ni nobenega dvoma, da je dolžnik že ob prevzemanju obveznosti nesporno vedel, da posojila – v kolikor glavni dolžnik obveznosti ne bo izpolnil - ne bo mogel vrniti, kar nedvomno kaže na njegovo lahkomiselnost in neodgovornost.

7. Zgoraj navedeno velja tudi za poroštvo, s katerim je dolžnik kot solidarni porok sopodpisal pogodbo o finančnem leasingu št. 526544 za vozilo Porsche 911 Sport Classic, limited edition 210. Pritožbena navedba, da je predmet leasinga zbirateljsko vozilo, izdelano zgolj v „limited edition“ seriji 250 primerkov, zaradi česar mu cena le raste, za odločitev ne more biti bistvenega pomena. Prevzem (nove) obveznosti v višini 119.355,27 EUR, ob že prevzetih obveznostih (v višini 3,705.980,00 EUR iz naslova poroštva ter 14.760,00 EUR iz naslova pogodbe o odvetniških storitvah) je mogoče razlagati zgolj v luči lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja, ki je v ZFPPIPP določeno kot ovira za odpust obveznosti. Zakon z določbami o ovirah za odpust obveznosti želi preprečiti in sankcionirati zlasti nepremišljeno zadolževanje dolžnikov; da je dolžnik nepremišljeno prevzemal poroštva nesorazmerno svojemu položaju, pa je mogoče zaključiti na podlagi do sedaj navedenega.

8. Glede sklenitve pogodbe o odvetniških storitvah, ki jo pritožnik - upoštevajoč višino nastalega dolga (14.760,00 EUR) in ob upoštevanju celotnega zneska dolga (38 mio EUR) - ocenjuje kot nepomemben in obroben posel, je temu mogoče pritrditi, vendar zgolj s stališča vrednosti, upoštevajoč celoten dolžnikov dolg, ne pa tudi s stališča presoje siceršnjega dolžnikovega ravnanja. Tudi v tem primeru namreč ni mogoč zaključek, da dolžnikovo ravnanje ni bilo brez špekulativnih namenov. Če namreč drži pritožbena navedba, da je odvetniška družba nudenje pravne pomoči zaradi slabega finančnega stanja družbe pogojevala s poroštvom direktorja in prokurista družbe, potem je še toliko manj razumljivo, da je dolžnik še dodatno prevzemal nove obveznosti, ki so bistveno presegale njegove finančne zmožnosti.

9. Institut odpusta obveznosti je predviden z namenom, da se prezadolženi osebni dolžnik reši primeža insolventnosti oziroma dolžniške krize, v katero je zašel brez špekulativnih namenov; da v konkretnem primeru nedvomno ni bilo tako, izhaja že iz navedb dolžnika samega. Pri tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na stališče višjega sodišča v zadevi Cst 283/2012. V citiranem primeru je šlo za poslovanje gospodarskega subjekta, ki je ob gospodarski krizi hotel storiti vse, da bi lahko uspešno nadaljeval s poslovanjem, pa se to ni izšlo. Za kaj takega v konkretnem primeru brez dvoma ne gre, tega pa pritožba tudi sicer ne zatrjuje.

10. Višje sodišče glede na podatke v spisu šteje, da se je dolžnik moral in mogel zavedati, da obstoji velika verjetnost neplačila obveznosti s strani glavnega dolžnika, kar glede na prevzeta poroštva s strani dolžnika pomeni, da bi moral in mogel vedeti, da bo oziroma je pretežni del bremena poplačil padel nanj osebno. Da so dolžnikove obveznosti bistveno presegale njegovo premoženje, ni nobenega dvoma, to pa nenazadnje potrjuje dolžnik sam.

11. Kot je bilo že pojasnjeno, je namen zakonske določbe, ki določa ovire za odpust obveznosti, predvsem preprečiti in sankcionirati zlasti nepremišljeno in špekulativno zadolževanje dolžnikov. Na podlagi navedenega višje sodišče zaključuje, da so te ovire v konkretnem primeru podane, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

12. Dolžnik sodišču prve stopnje še očita, da ni zaslišalo dolžnika, s tem pa naj bi kršilo njegovo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 399. člena ZPP). Ne drži, da bi sodišče prve stopnje dolžnika moralo ob smiselni uporabi ZPP zaslišati tudi glede ostalih ugovornih navedb, glede katerih takega dokaznega predloga ni podal. Zaslišanje dolžnika je bilo predlagano izključno v zvezi z njegovimi navedbami, da denarja ni porabil za osebno potrošnjo, sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da zaslišanje dolžnika v zvezi s tem ni potrebno, ker slednje za odločitev ni relevantno. Tudi sicer ima sodišče pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijanem sklepu odločeno v skladu s tem načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe prav vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

13. Upnik s pritožbenimi razlogi po zaključku višjega sodišča ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (360. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

09.06.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 214/2011
• VSL sklep Cst 706/2015
• VSL sklep Cst 208/2015