VSL sodba PRp 749/2013

Jedro

Voznik mora pešcu, ki je že na prehodu za pešce ali stopa nanj, omogočiti varno prečkanje vozišča

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso po tarifni številki 8132 v znesku 135,00 EUR (sto petintrideset eurov) v roku 15 (petnajst) dni po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve prekrška po četrtem odstavku 49. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za katerega sta mu bili izrečeni glavna sankcija globa v znesku 300,00 eurov in stranska sankcija pet kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, ter naloženo plačilo stroškov postopka.

2. V pravočasni pritožbi proti tej sodbi uveljavlja zagovornica obdolženca bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena in drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1), zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev materialnih določb iz 1. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1 ter se pritožuje zaradi odločitve o sankcijah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu izpodbijane sodbe v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe prvega odstavka 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da v postopku o prekršku na prvi stopnji ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz prvega odstavka 155. člena ZP-1, tako da tudi ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da so razlogi sodbe nerazumljivi in da sodišče tudi ni uporabilo določbe 68. člena ZP-1, po kateri mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja, in mora sodišče enako skrbno preiskati okoliščine in ugotoviti dejstva, ki obdolženca obremenjujejo kot tudi tista, ki so mu v korist, ker je zagovornica že na naroku za zaslišanje obdolženca opozorila, da do dogodka, kot je zapisan v kazenski ovadbi, ne more priti, saj bi obdolženec v tem primeru peško povozil, pri čemer iz obdolžilnega predloga izhaja, da je A.S. prečkala cesto po prehodu z obdolženčeve leve strani proti desni strani prehoda za pešce, kar pomeni, da je nemogoče, da bi prečkala cesto z dvema voznima pasovoma in prečkanje nadaljevala pred vozilom, ki ga je upravljal obdolženec, ne da bi jo obdolženec videl ali pa povozil, pri čemer je bil tam gost promet; poleg tega je nemogoče, da bi si peška zlomila trtico brez direktnega udarca v trtico, pri čemer je glede okoliščine, v kateri del telesa je začutila udarec, na zaslišanju 25. 4. 2013 izpovedala tri verzije. Višje sodišče ugotavlja, da je bila z izpodbijano sodbo dovolj upoštevana določba 139. člena ZP-1, ki predpisuje vsebino obrazložitve sodbe o prekršku, med drugim tudi o tem, da je treba v obrazložitvi sodbe o prekršku kratko navesti, katera dejstva in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana ali nedokazana, saj obrazložitev sodbe navaja dovolj jasne in zadostne razloge o odločilnem dejstvu, to je o obdolženčevi neustavitvi osebnega avtomobila pri vožnji po N. cesti v Ljubljani iz smeri Z. proti Š. cesti pred prehodom za pešce pri hiši št. 17 N. ceste, ko zaradi neustavitve vozila ni omogočil pešcem, ki so bili na prehodu, varnega prečkanja vozišča, temveč je z vožnjo nadaljeval po prehodu za pešce v trenutku, ko je z njegove leve proti desni strani prehoda za pešce vozišče prečkala peška A.S., zaradi česar jo je z desnim zunanjim ogledalom vozila zadel v hrbet. Ti razlogi izhajajo iz ocene v postopku o prekršku na prvi stopnji izvedenih dokazov, to je obdolženčevega zagovora, izpovedbe kot priče zaslišane oškodovanke A.S. in listinskih dokazov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Obrazložitev izpodbijane sodbe navaja jasne in zadostne razloge tudi o odločilnih dejstvih, to je o zakonskih znakih obdolžencu očitanega prekrška iz četrtega odstavka 49. člena ZVCP-1, storjenega s kršitvijo drugega odstavka istega člena, pri čemer nastala posledica nespoštovanja navedene materialne določbe ZVCP-1 ni zakonski znak obdolžencu očitanega prekrška, zaradi česar so vse pritožbene navedbe v zvezi z načinom poškodbe, ki jo je tedaj utrpela kot priča zaslišana oškodovanka, neupoštevne, in ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da so razlogi izpodbijane sodbe nerazumljivi; tako sodišče ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, kot to uveljavlja zagovornica obdolženca.

5. Prav tako ni podana v pritožbi uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z obdolženčevo pravico do obrambe oziroma pravico do izvedbe dokazov v njegovo korist, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni izvedlo dokazov s pribavo izvedeniških mnenj cestnoprometne in travmatološke stroke in z zaslišanjem priče policista, ki je opravil ogled kraja prometne nesreče, saj je sodišče z že navedenimi izvedenimi dokazi z gotovostjo dokazalo vse zakonske znake obdolžencu očitanega prekrška, ki ga je storil kot voznik, ki na prehodu za pešce na N. cesti pri hišni številki 17 v Ljubljani, na katerem promet ni urejen s svetlobnimi prometnimi znaki ali ga ne ureja policist, peški A.S. ni omogočil varnega prečkanja vozišča te ceste, čeprav je bila peška na prehodu za pešce. V razlogih sodbe se je sodišče tudi opredelilo glede neizvedbe s strani obrambe predlaganih dokazov, ker je na podlagi obdolženčevega zagovora in izpovedbe kot priče zaslišane oškodovanke A.S. z gotovostjo zaključilo, da se je obdolženec kot voznik osebnega avtomobila približeval prehodu za pešce in nanj zapeljal v trenutku, ko je bila ta peška na prehodu za pešce ob desni strani vozila, ki ga je vozil obdolženec, v posledici česar je peška začutila udarec v spodnji del križa, zaradi česar tudi ni dvomilo, da je peško zadelo vozilo, ki ga je vozil obdolženec, in sicer potem, ko je vpogledalo tudi v sodbo opr. št. ZSV 56/2011, s katero je ustavilo postopek o prekršku zaradi prekrška po devetem odstavku 95. člena ZVCP-1 zoper peško A.S. in s tem zahtevi storilke A.S. za sodno varstvo ugodilo. Tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam zagovornice, da bi moralo sodišče ob dejstvu, da je obdolženec ves čas zanikal, da je bil udeležen v obravnavani nezgodi, in ob dejstvu, da ima A.S. interes po pridobitvi odškodnine, ki jo že uveljavlja, pri čemer svoje izjave tudi pogosto spreminja, kljub pravici do proste presoje dokazov določno obrazložiti razloge za svojo procesno odločitev, tako da sodišče ni zagrešilo uveljavljane relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku, ker dokazi, ki jih je predlagala obramba, niso bili pomembni za odločitev, zaradi česar bi bilo njihovo izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Obdolženčeva pravica do obrambe pa tudi ni bila kršena s tem, ko sodišče ni upoštevalo navedb v njegovem zagovoru, ki naj bi dokazovale, da tedaj ni zadel nikogar na kritičnem prehodu za pešce, tako da posledično ni mogel storiti očitanega prekrška, saj je bilo obdolžencu v postopku na prvi stopnji omogočeno, da se je zagovarjal in s tem predstavil svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Sodišče prve stopnje je zagovor obdolženca pretehtalo v povezavi z vsemi drugimi izvedenimi dokazi, opravilo presojo vseh dokazov in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Zgolj dejstvo, da je bil izid postopka za obdolženca glede očitanega prekrška neugoden, ker ga je sodišče spoznalo za odgovornega tega prekrška in mu zanj izreklo tudi predpisani sankciji, to je glavno sankcijo globo in stransko sankcijo kazenskih točk, pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, kot to uveljavlja njegova zagovornica v pritožbi.

6. Tudi dejansko stanje prekrška je po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi ocene v postopku izvedenih dokazov, pri čemer je sodišče v tem delu svojo odločitev, kljub drugačnemu pritožbenemu uveljavljanju, logično obrazložilo, zaradi česar je drugačno pritožbeno uveljavljanje zagovornice v tej smeri neupoštevno. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene v postopku navedenih izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da obdolženec kot voznik ni ustavil pred prehodom za pešce in ni omogočil varnega prečkanja prehoda za pešce peški A.S., ki je prečkala prehod za pešce z njegove leve strani proti desni strani, pri čemer je na prehod za pešce zapeljal tako, da je navedeno peško zadel z zunanjim desnim ogledalom osebnega avtomobila v spodnji del hrbta. Pritožbene navedbe zagovornice o spreminjanju izpovedi peške in neizvedbi predlaganih dokazov v smeri dokazovanja obdolženčevih navedb in obstoja prometne nesreče in njenih posledic tako ne vzbujajo nobenega dvoma o pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženec s svojim ravnanjem kršil določbo drugega odstavka 49. člena ZVCP-1, za katerega je tudi odgovoren.

7. Sodišče prve stopnje je obdolženčevo ravnanje pravilno opredelilo kot prekršek po četrtem odstavku 49. člena ZVCP-1, veljavnem v času storitve prekrška, s čimer, kljub drugačnemu pritožbenemu uveljavljanju, ni zagrešilo kršitve materialnih določb ZP-1 niti kršitve predpisa, ki določa prekršek, zaradi česar so neupoštevne pritožbene navedbe zagovornice obdolženca o tem, da je obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška po drugem odstavku 49. člena ZVCP-1, ki je v trenutku odločanja razveljavljena določba ZVCP-1, saj je že navedena določba ZVCP-1 nadomeščena z določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), katere kršitev je v četrtem odstavku 41. člena ZPrCP sankcionirana z enakima sankcijama, kot sta za takšno ravnanje predpisani v ZVCP-1, to je z globo v znesku 300,00 eurov in petimi kazenskimi točkami.

8. Višje sodišče pri preizkusu odločitve o sankcijah ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izreklo obdolžencu globo v predpisanem znesku, prav tako mu je izreklo stransko sankcijo kazenskih točk v njihovem predpisanem številu, zato ne ugotavlja nobenega razloga za spremembo odločitve o izreku glavne in stranske sankcije obdolžencu za prekršek.

9. Višje sodišče je glede na navedeno pritožbo zagovornice obdolženca na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je dolžan obdolženec v skladu z določbami 147. člena ZP-1 plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka, pri čemer gre za postopek o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje o glavni stvari, ki v tarifni številki 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) predpisuje za zavrnitev pritožbe faktor 1,5 glede na izrečene ali odpuščene sankcije za prekršek; sodno takso v višini 135,00 eurov mora plačati obdolženec v roku petnajstih dni po prejemu poziva za plačilo sodne takse, v katerem bo obveščen o podrobnostih njenega plačila, sicer mu bodo ti stroški pritožbenega postopka prisilno izterjani.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 29/2016
• VSRS Sodba IV Ips 45/2018
• VDSS sklep Pdp 1633/2008