VSL sodba PRp 732/2013

Jedro

Zaslišanje policista o tem, kaj je na kraju dogodka sam zaznal, je dovoljen dokaz.

Izrek

I. Sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da je obdolženec odgovoren za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa.

II. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ker je kot voznik odklonil odrejeni preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, s čimer je kršil tretji odstavek 107. člena ZPrCP, za kar sta bili obdolžencu izrečeni glavna sankcija globa v znesku 1.220,00 eurov, v katero je na podlagi prvega odstavka 112. člena Zakona o prekrških (ZP-1) všteto pridržanje v trajanju do 12 ur v višini 20,00 eurov, in stranska sankcija 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, ter naloženo plačilo stroškov postopka.

2. Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 6. in 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

3. Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je treba spremeniti po uradni dolžnosti.

4. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena ZP-1 najprej ugotavlja, da je z izpodbijano sodbo podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv. V opisu dejanja se v izreku sodbe obdolžencu očita odklonitev odrejenega preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, to je kršitev tretjega odstavka 107. člena ZPrCP, zaradi česar je obdolžencu očitati storitev prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP in ne prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, kot nepravilno navaja sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče navedeno ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku po uradni dolžnosti odpravilo s tem, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dejanje, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, pravno opredelilo kot prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP.

5. Po pregledu izpodbijane sodbe v okviru vložene pritožbe višje sodišče ugotavlja, da v postopku o prekršku na prvi stopnji ni podana druga bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz prvega odstavka 155. člena ZP-1 in da v škodo obdolženca niso kršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek. Tako tudi ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da je odločitev oprlo izključno na izpovedbo policista, ki je zainteresirana priča in katerega trditve so usmerjene v opravičilo postopka, ki ga je policist vodil zoper obdolženca, in v opravičilo predloga za kaznovanje, ki ga je podal, zaradi česar bi moralo sodišče pričanje policista o tem, kar naj bi mu v uradnem postopku povedal obdolženec, izločiti iz spisa, sodnik, ki je zapisnik o zaslišanju policista videl, pa bi se moral izločiti iz postopka sojenja, saj se sodna odločba ne more opirati na izpovedbo obdolženca, ki jo je ta dal organom za notranje zadeve (148. člen ZKP), te izjave pa je potrebno izločiti in zapreti v poseben ovitek in hraniti ločeno od drugih spisov ter jih ni mogoče pregledovati in ne uporabiti v postopku (83. člen ZKP), zato tudi ni dopustno zasliševati delavcev ONZ o tem, kar jim je povedal obdolženec med zaslišanjem, saj bi se s tem zaobšlo navedene določbe. Višje sodišče ugotavlja, da se v postopku o prekršku obdolžencu očita neravnanje po odredbi policista in sicer odklonitev odrejenega preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku v postopku preverjanja psihofizičnega stanja obdolženca kot udeleženca v cestnem prometu, pri čemer je postopek ugotavljanja obdolženčevega psihofizičnega stanja potekal pravilno in zakonito, sodišče prve stopnje pa je izpodbijano odločitev med drugim pravilno in tudi zakonito oprlo na izpovedbo kot priča zaslišanega policista. Zaslišanje policista o tem, kar je na kraju dogodka sam zaznal (predvsem glede opravljanja postopka preverjanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa) je, kljub drugačnemu pritožbenemu uveljavljanju, dovoljen dokaz (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 26/2009 z 29. 3. 2009), pri čemer dejstvo, da je bil policist, ki je ugotovil prekršek, zaslišan kot priča, pomeni, da je bil kot priča zaslišan v smislu 67. člena ZP-1 v zvezi z 234. členom Zakona o kazenskem postopku (sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 60/98 s 14. 5. 1999), saj nobena določba ZP-1 ali ZKP ne določa, da kot priča ne bi smela biti zaslišana tista uradna oseba državnega organa ali organizacije, ki je prekršek neposredno ugotovila; zato je sodišče prve stopnje policista v skladu s peto alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi ustreznih določb Zakona o kazenskem postopku utemeljeno zaslišalo kot pričo, tako da zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni podana.

6. Tudi nadaljnja v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, saj ne držijo pritožbene navedbe o tem, da sodba nima razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj je izpovedba policista bolj verjetna od obdolženčevega zagovora, ob okoliščini, da je obdolženec policistu jasno povedal, da on ni vozil. Z izpodbijano sodbo je bila v zadostni meri upoštevana določba 139. člena ZP-1, ki predpisuje vsebino obrazložitve sodbe o prekršku, med drugim tudi o tem, da je treba v obrazložitvi sodbe o prekršku kratko navesti, katera dejstva in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana ali nedokazana, saj obrazložitev sodbe navaja jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, to je o obdolženčevi odklonitvi odrejenega preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, ki jo je storil kot voznik osebnega avtomobila v okoliščinah, navedenih v opisu dejanja v izreku sodbe, ti razlogi pa izhajajo iz ocene v postopku o prekršku na prvi stopnji izvedenih dokazov, to je iz obdolženčevega zagovora, v katerem je ta prekršek zanikal, ko se je zagovarjal, da ni bil voznik, iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom (priloga A1), zapisnika o zaslišanju priče, policista, in potrdila o začasno odvzetem vozniškem dovoljenju, tako da uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni podana.

7. Prav tako je bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tako je sodišče po oceni obdolženčevega zagovora ter izpovedbe priče policista, ki je obdolžencu kot vozniku osebnega avtomobila in udeležencu prometne nesreče odredil preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, ter na podlagi ugotovitev, zabeleženih v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, ki je, čeprav ga obdolženec kot preizkušanec ni podpisal (pri čemer je med opombami navedeno, da odrejeni preizkus alkoholiziranosti odločno odklanja, razloga za odklon pa ne navede), javna listina in dokazuje potek samega postopka preverjanja psihofizičnega stanja obdolženca kot voznika v cestnem prometu, saj je zapisnik sestavljen v skladu z določili ZPrCP ter Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), navedlo utemeljene razloge, zaradi katerih ni sledilo obdolženčevemu zagovoru v delu, v katerem zanika, da je tedaj bil voznik osebnega avtomobila v cestnem prometu in da mu je bil kot takemu odrejen preizkus alkoholiziranosti, kar ponavlja tudi zagovornik obdolženca v pritožbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil prekršek, opisan v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe, pri čemer je višje sodišče tako opisano obdolženčevo ravnanje, kot že navedeno, pravno opredelilo kot prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP.

8. Višje sodišče pri preizkusu odločitve o sankcijah ugotavlja, da je sodišče prve stopnje globo v znesku 1.220,00 eurov odmerilo le malenkost nad spodnjo predpisano mejo glavne sankcije, ob upoštevanju okoliščin, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo sankcija večja ali manjša, ki jih je navedlo v razloge izpodbijane sodbe, stransko sankcijo kazenskih točk pa pravilno v njihovem predpisanem številu. Zato pritožbeno sodišče ne ugotavlja nobenega razloga za spremembo odločitve o tako izrečenih sankcijah.

9. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče obdolžencu očitano dejanje po uradni dolžnosti pravno opredelilo kot prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, pritožbo obdolženčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 537/2013
• Sodba IV Ips 100/2013
• VSRS Sodba IV Ips 68/2015