VSL sodba PRp 739/2013

Jedro

Udeležencu, ki odkloni preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku in podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, policist ni dolžan odrediti še preizkusa z etilometrom ali strokovnega pregleda

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso po tar. št. 8132 v znesku 255,00 EUR (dvesto petinpetdeset 00/100 eurov) v 15 (petnajstih) dneh po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo odločilo, da je obdolženec odgovoren za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega mu je izreklo globo v znesku 1.200,00 eurov in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Odločilo je še, da je dolžan plačati stroške postopka in sicer sodno takso v znesku 170,00 eurov in stroške prihoda priče na zaslišanje v znesku 8,40 eurov v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer se stroški prisilno izterjajo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so vložili obdolženčevi zagovorniki pravočasno pritožbo. Uveljavljajo, da se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in sicer na izpovedbi policistov o tem, kaj jima je kršitelj povedal, preden je bil opozorjen na pravice po 55. členu Zakona o prekrških (ZP-1), predvsem o razlogih za odklonitev preizkusa alkoholiziranosti. Sodišče je tako kršilo zadnji odstavek tega zakonskega določila, po katerem se odločba o prekršku ne more opirati na izjavo kršitelja, če ta ni bil poučen o pravicah iz drugega odstavka tega člena ali če dani pouk ni vpisan v zapisnik ali v uradni zaznamek oziroma v pisno obvestilo, sodišče je tako storilo absolutno bistveno kršitev po 6. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Odločitev o odgovornosti kršitelja za prekršek je sprejelo na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ter zaslišanja dveh policistov, ki sta obravnavala zadevo, drugih dokazov pa (očitno v skladu z določili 118. člena ZP-1) ni izvajalo kljub izrecnemu dokaznemu predlogu obdolženčevega zagovornika, da sodišče pribavi in vpogleda v spis v zadevi, v kateri je kršitelj vložil zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku št. 55506882793 z dne 17. 7. 2013, pribavi fotografije v dogodku udeleženih vozil in angažira izvedenca cestnoprometne stroke. Z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov je sodišče kršilo določbo 68. člena ZP-1. Glede na obdolženčev zagovor, ki je v diametralnem nasprotju z navedbami zaslišanih prič glede postopka preizkusa alkoholiziranosti in samega dogodka ter glede na dejstvo, da v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti nista navedena razloga za odklonitev preizkusa in odklonitev podpisa zapisnika (o tej bistveni okoliščini se navedbe kršitelja in prič bistveno razlikujejo), bi moralo sodišče na podlagi navedene zakonske določbe že samo in po uradni dolžnosti izvesti dokaze, na podlagi katerih bi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje predvsem glede same nesreče. Sodišče je s takšnim ravnanjem formalno sicer zadostilo načelu ugotovitve materialne resnice, spregledalo pa je, da postopek policije s kršiteljem ni mogoče oceniti za „klasičen“ postopek oziroma postopek, ki ne odstopa od ostalih postopkov in bi zato moralo kljub določbi 118. člena ZP-1 izvesti dokazovanje z zaslišanjem prič, to je oseb, ki so naznanile prometno nesrečo. Kršitelj je v zagovoru poudaril, da ni bil udeležen v prometni nesreči ter že v ugovoru zoper plačilni nalog podrobno opisal okoliščine dogajanja. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil kršitelju preizkus alkoholiziranosti odrejen na podlagi določb prvega odstavka 107. člena ZPrCP kot udeležencu prometne nesreče, po citirani zakonski določbi pa sme policist odrediti preizkus alkoholiziranosti neposrednemu udeležencu prometne nesreče. Kršitelj, tudi če bi bil udeležen v očitani nesreči, ni neposredni udeleženec prometne nesreče, dogodka samega ni mogoče opredeliti in obravnavati kot prometno nesrečo, ki je opredeljena v 109. členu ZPrCP. Ugotovljeno je bilo, da je prišlo do domnevne nesreče na makadamskem parkirišču pred gostinskim lokalom A, torej na površini v zasebni lasti in ne na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet. Ob odsotnosti vsakega dvoma, da parkirišče pred zasebnim gostinskim lokalom A ni javna cesta in dejstvu, da tudi ni prometna površina, ki bi izpolnjevala pojem nekategorizirane ceste, ki se uporablja za javni cestni promet po Zakonu o cestah (ZCes-1), domnevnega dogodka, ki sta ga policija in sodišče opredelila kot prometno nesrečo in je bil pravna podlaga za odreditev preizkusa alkoholiziranosti, ni mogoče opredeliti kot prometno nesrečo po 2. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP oziroma domnevno ravnanje kršitelja ni mogoče opredeliti kot neposredno udeležbo v prometni nesreči po 18. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP. Za postopanje policije po ZPrCP tako niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, zato kršitelju ni mogoče očitati kršitve prvega odstavka 107. člena ZPrCP in storitve prekrška po 20. odstavku (pravilno 12. odstavku) 107. člena ZPrCP. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da naj bi kršitelj odklonil preizkus alkoholiziranosti in podpis zapisnika, ob teh ugotovljenih dejstvih bi morali policisti postopati v skladu z določbami drugega odstavka 107. člena ZPrCP, ki določa, da mora policist, če udeleženec cestnega prometa odkloni preizkus alkoholiziranosti, izpolniti zapisnik o preizkusu, ki ga podpiše tudi preizkušani udeleženec; če pa udeleženec odkloni tudi podpis zapisnika, vpiše policist vzrok odklonitve v zapisnik in mu odredi preizkus z etilometrom ali strokovni pregled. V obravnavanem primeru policist ni storil ničesar od navedenega, kot izhaja iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in izpovedbe policista. Za zakonitost postopanja policistov in pravilno odločitev bi moralo sodišče ugotoviti, ali je sploh prišlo do naznanjene nesreče ali pa je bila njena naznanitev lažna oziroma kriva. Zaključek sodišča o obstoju dogodka, ki je bil podlaga za postopek policistov, je sodišče oprlo na izpovedbi policistov, ki dogodka nista neposredno zaznala. Ob zagovoru kršitelja, ki je nesrečo odločno zanikal, in dejstvu, da tudi policista nista znala ničesar izpovedati o morebitnih poškodbah na njegovem vozilu in na vozilu domnevnega oškodovanca, je več kot razumen dvom, ali je do zatrjevanega poškodovanja sploh prišlo. Obdolženec zato višjemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo sojenje.

3. Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 in v smeri pritožbenih navedb ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji niso podane absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in da v škodo obdolženca niso bile kršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek, pritožba obdolženčevih zagovornikov pa ni utemeljena.

4. Tako tudi iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju te obrazložitve, ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki naj bi bila po pritožnikovih navedbah podana iz razloga, da se izpodbijana sodba opira na izpovedbi policistov o tem, kaj jima je obdolženec povedal, preden je bil opozorjen na pravice po 55. členu ZP-1, predvsem o razlogih za odklonitev preizkusa alkoholiziranosti.

5. Pritožbene navedbe pa tudi ne vzbujajo dvoma v pravilnost in popolnost ugotovitev dejanskega stanja obravnavanega prekrška, kot ga je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče svoje odločitve ni oprlo zgolj na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti in izpovedbi policistov, ki sta vodila postopek z obdolžencem, kot navajajo obdolženčevi zagovorniki v pritožbi, ampak tudi na obdolženčev zagovor, v katerem je storitev očitanega mu prekrška priznal, saj je povedal, da mu je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, ki ga je dejansko odklonil. Da je obdolženec odklonil odrejeni preizkus alkoholiziranosti, izhaja tudi iz izpovedb policistke in policista, ki sta podrobno in skladno ter zato verodostojno opisala postopek z obdolžencem. Povedala sta, da je policist obdolžencu na njegovem domu (kamor sta odšla na podlagi zbranih obvestil ter po preveritvi uradnih podatkov, da je obdolženec kot voznik vozila v cestnem prometu povzročil prometno nesrečo na parkirišču pred gostiščem A) odredil preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, ki ga je obdolženi odklonil. Razlog, zaradi katerega je odklonil preizkus alkoholiziranosti, pa je nepomemben, saj mora udeleženec cestnega prometa, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, ravnati po odredbi policista (tretji odstavek 107. člena ZPrCP). Navedba policista, da je obdolženec preizkus odklonil z utemeljitvijo, da je že dolgo doma, pa ne predstavlja obdolženčeve izjave podane, preden je bil opozorjen na pravice po 55. členu ZP-1, kar uveljavljajo obdolženčevi zagovorniki v pritožbi. Policista sta namreč zgolj opisala, kako je potekal postopek preizkusa alkoholiziranosti obdolženca. Iz podatkov v spisu pa niso razvidne okoliščine, ki bi vzbujale dvom v pravilnost ali popolnost navedb policistov, takšnih okoliščin ne navajajo niti obdolženčevi zagovorniki v pritožbi. Policista sta bila pred zaslišanjem tudi opozorjena, da sta dolžna govoriti resnico in ne smeta ničesar zamolčati, kar vesta o zadevi, in da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje. Navedbe prič so skladne tudi z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega izhaja, da je obdolženec odklonil preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, ki mu je bil odrejen kot udeležencu prometne nesreče. Na podlagi prvega odstavka 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona javna listina, in je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišani dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Obdolženec sicer zapisnika ni podpisal, vendar je tudi nepodpisan zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določili ZUP, javna listina. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morali policisti obdolžencu, ker ni podpisal zapisnika, odrediti preizkus z etilometrom ali strokovni pregled. Pritožniki so očitno spregledali, da je bil s 60. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-A; Ur. l. RS, št. 57/2012, ki se uporablja od 1. 9. 2012 in se je torej uporabljal v času storitve obravnavanega prekrška, to je 19. 5. 2013) spremenjen drugi odstavek 107. člena ZPrCP tako, da policist obdolžencu, ki odkloni opravljanje preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom in podpis zapisnika (kot pritožnik v obravnavanem primeru), ni (več) dolžan odrediti preizkusa z etilometrom ali strokovnega pregleda. Sodišče je z izvedenimi dokazi skladno z načelom materialne rednice (68. člen ZP-1) po resnici in popolnoma ugotovilo vsa dejstva pomembna za izdajo zakonite sodbe, saj je pravilno ugotovilo tako okoliščine, ki so znaki obravnavanega prekrška (odklonitev odrejenega preizkusa alkoholiziranosti), kot tudi okoliščine v zvezi z odgovornostjo obdolženca. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagala obramba, in odločitev ustrezno obrazložilo. Višje sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da je za storitev obravnavanega prekrška irelevanten potek prometne nesreče, ki naj bi jo obdolženec povzročil kritičnega dne in zaradi česar mu je bil kot udeležencu prometne nesreče odrejen preizkus alkoholiziranosti. Sicer pa obdolženčevi zagovorniki v pritožbi prvič uveljavljajo, da obdolženec ni bil neposredni udeleženec prometne nesreče in da je prišlo do domnevne prometne nesreče na površini v zasebni lasti (in ne na javni cesti ali na nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet), ne da bi skladno s tretjim odstavkom 157. člena ZP-1 pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev verjetno izkazali, da obdolženi tega dejstva brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Obdolženec pa je bil v vabilu na zaslišanje (list. št. 11) in pred podanim zagovorom poučen, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati. Višje sodišče pa le še dodaja, da parkirišče pred gostinskim lokalom ni površina, ki jo lastnik uporablja izključno za lastne potrebe in na katero je dovoz ostalim udeležencem v prometu (tudi morebitnim gostom lokala) prepovedan s prometno signalizacijo oziroma preprečen z zapornico ali drugo fizično oviro. Na podlagi tretjega odstavka 107. člena ZPrCP pa mora vsak udeleženec cestnega prometa, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, ravnati po odredbi policista.

6. Ob preizkusu odločitve o sankcijah na podlagi 165. člena ZP-1 je višje sodišče ugotovilo, da je izreklo sodišče prve stopnje obdolžencu sankcije v zakonitih mejah. Globo mu je izreklo v najnižjem v zakonu predpisanem znesku za obravnavani prekršek (mogoče jo je izreči do 5.000,00 eurov), utemeljeno in zakonito pa mu je izreklo tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk.

7. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče obdolžencu na podlagi določil 147. člena ZP-1 naložilo še plačilo sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka. Pri odmeri višine sodne takse je višje sodišče upoštevalo, da gre za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari, ki v tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah predvideva za zavrnitev pritožbe faktor 1,5, s katerim se pomnoži takso, ki je bila izrečena pri sodišču prve stopnje glede na izrečene ali odpuščene sankcije za prekršek. Obdolženec bo tako moral plačati sodno takso v znesku 255,00 eurov v roku 15 dni po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se taksa prisilno izterja.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 107/2014
• Sodba IV Ips 10/2006
• Sodba IV Ips 8/2006