VSL sodba PRp 730/2013

Jedro

Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja, da je moral obdolženec vzeti bistveno večji odmerek zdravila, kot mu je bil predpisan, utemeljeno zaključilo, da je vozil vozilo v cestnem prometu pod vplivom psihoaktivnega zdravila alprazolam, ki je negativno vplivalo na njegove psihofizične sposobnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso po tar. št. 8132 v znesku 255,00 EUR (dvesto petinpetdeset 00/100 eurov) v 15 (petnajstih) dneh po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče na Vrhniki obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega mu je izreklo globo v znesku 1.200,00 eurov in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Naložilo mu je še plačilo sodne takse kot stroškov postopka v znesku 200,00 eurov in plačilo stroškov strokovnega pregleda in izvedeniškega mnenja v znesku 1.151,40 eurov.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil obdolženčev zagovornik pravočasno pritožbo. V uvodu uveljavlja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, ter zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da obdolženca oprosti oziroma podredno razveljavi sodbo in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Odločitev prvostopenjskega sodišča je nepravilna iz razlogov, ki so bili v pretežni meri predstavljeni že v pripombah na dopolnitev izvedenskega mnenja. Predpisi za psihoaktivna zdravila ne predpisujejo dopustne mere na kakršenkoli merljiv način, v kakršnihkoli številkah (kot je to pri alkoholu), kar posledično pomeni, da lahko predstavlja kršitev sleherna prisotnost določenih snovi v organizmu ali če je ugotovljeno, da je ta prisotnost dejansko vplivala na sposobnost za vožnjo. Bistvenega pomena je, ali je prišlo do „zmanjšanja sposobnosti za vožnjo“. Ali in kako posamezna psihoaktivna zdravila vplivajo na vožnjo, je odvisno od njihovih značilnosti. Te vrste zdravil se delijo na takšne, katerih uživanje pomeni absolutno prepoved vožnje, in druge, pri katerih je prepoved relativna. Očitno zmotno je stališče obrazložitve, da naj bi bilo splošno znano, da prisotnost psihoaktivnih zdravil bistveno vpliva na vozniške sposobnosti (7. točka). Če bi to držalo, bi bila zgolj prisotnost kateregakoli takšnega zdravila dovolj za odločitev, pa ni tako, saj je sodišče izpeljalo relativno zahteven dokazni postopek, ki ni popoln. Navedbe v 8. točki obrazložitve kažejo zmotno izhodišče sodišča pri odločanju, saj je očitno izhajalo iz predpostavke, da naj že zaradi golega dejstva zaužitja zdravila Helex obdolženi ne bi smel sesti za volan. To ob dejstvu, da velja za navedeno zdravilo samo relativna prepoved vožnje, ne more držati. Takšen zaključek sodišča je v popolnem nasprotju s podatki spisa. Ob predloženi dokumentaciji in vsebini izvedenskega mnenja ne more biti dvoma, da je bilo v obdolženčevi krvi le zdravilo, glede katerega velja relativna prepoved vožnje, potrebno je ugotoviti, ali je prisotnost tega zdravila dejansko v konkretnem primeru in ob konkretnem dogodku vplivala na obdolženčevo sposobnost za vožnjo. Praktično edini verodostojni dokaz, da so zdravila vplivala na obdolženčevo sposobnost za vožnjo, bi bile izpovedbe prič o tem, v kakšnem stanju je bil ob dogodku, noben dokaz ni pokazal, da bi obdolženec ob prometni nesreči kazal znake nenavadnega obnašanja, ki bi ga lahko pripisali vplivu zdravil. Sodišče je zato dopolnilo dokazni postopek z izvedenko, ki je v dopolnitvi zapisala, da naj bi imel obdolženec ob nesreči tako visoke koncentracije zdravila, da je to negativno vplivalo na njegove vozniške sposobnosti. Zaključek mnenja je do te mere neprepričljiv (na kar je obdolženec v pripombah jasno opozoril), da se sodišče nanj ne bi smelo opreti. Izmerjena koncentracija ob nesreči je ustrezala običajni „terapevtski koncentraciji“, saj je bilo v serumu izmerjenih preračunano 0,016 mg/L običajne terapevtske koncentracije pa so med 0,005 in 0,102. Najvišja terapevtska serumska koncentracija je tako skoraj 6,4-krat višja od izmerjene. Pri obdolženemu izmerjena koncentracija je ustrezala običajni koncentraciji po zaužitju 1 mg v času 1,75 ure po zaužitju, ko naj bi bil dosežen maksimum. Ob teh podatkih je jasno, da ni mogoče govoriti o visoki koncentraciji, saj bi bila lahko ta 6-krat višja, pa bi bila še vedno „dovoljena“. Ob poskusih preračunov koncentracije za nazaj je izvedenka očitno zavedla sama sebe in naredila oceno sposobnosti za vožnjo v času domnevne maksimalne koncentracije učinkovine več ur pred dogodkom. Že v pripombah na takšno dopolnitev mnenja je obdolženec opozoril, da maksimalna koncentracija v določenem času pred dogodkom s samim dogodkom ne more biti v vzročni zvezi. Tedaj ni vozil, ni prišlo do nesreče in prav tako mu ni bil vzet vzorec krvi. Bistvena je koncentracija ob dogodku, ta pa ni bila neobičajno visoka in nobenih dokazov ni, da bi takšna lahko vplivala na obdolženčevo sposobnost upravljanja vozila. Izkazano je bilo, da je obdolženec jemal zdravilo že več časa in da se nikoli ni pokazalo, da bi zdravilo nanj kakorkoli negativno vplivalo z vidika sposobnosti za upravljanje vozila, pri njem se nikoli ni pojavljala zaspanost ali omotica (obdolženčeva zdravnica česa takega ni navajala); da ob jemanju teh zdravil ne sme voziti, ni bil opozorjen, sam ni opazil posledic, ki bi lahko negativno vplivale na njegove sposobnosti za vožnjo. Izvedensko mnenje vsebuje stališča, ki presegajo pristojnost izvedenca v sodni zadevi in spadajo na področje sodnikove presoje, takšno mnenje je zavedlo tudi sodišče pri odločanju, na izvedensko mnenje kot strokovno podlago se je sklicevalo tudi pri vprašanjih, ki so po vsebini pravna sklepanja, takšno postopanje pa pomeni bistveno procesno kršitev, saj v zadevi dejansko ni odločalo sodišče, ampak izvedenec. Sodišče se v obrazložitvi izpodbijane odločitve ni opredelilo do stališč in pripomb v pripombah na izvedensko mnenje, s čimer je storilo bistveno procesno kršitev (pravilo o dokazni oceni iz 133. člena Zakona o prekrških; ZP-1), ki je vplivala na odločitev.

3. Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 in v smeri pritožbenih navedb ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji niso podane kršitve, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožba obdolženčevega zagovornika pa ni utemeljena.

4. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja obravnavanega prekrška, kot ga je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Sodišče je odločitev, da je obdolženec vozil vozilo v cestnem prometu pod vplivom psihoaktivnega zdravila, utemeljeno oprlo na poročilo o toksikološki preiskavi (s kromatografsko preiskavo je bilo v obdolženčevi krvi najdeno zdravilo alprazolam, ki je uvrščeno v III. kategorijo zdravil, ki imajo močan in izrazit vpliv na vozniške sposobnosti, primerljiv z učinki alkohola, kadar je njegova koncentracija v krvi višja od 0,8 g/kg) in na izvedensko mnenje ter dopolnitev izvedenskega mnenja stalne sodne izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo mag. G.K. Izvedenka je podala izvedensko mnenje na podlagi obdolženčevega zagovora, poročila o toksikološki preiskavi, potrdila in odgovora prof. dr. M.M. o dinamiki predpisovanja oziroma jemanja zdravil za obdolženca (obdolžencu je predpisala zdravila Paroxat, Lamictal in Helex (Alprazolam), ki mu ga je nazadnje predpisala 20. 4. 2012, ko je dobil eno škatlico najmanjšega odmerka (0,25mg), jemal naj bi ga po potrebi) ter poročila o dodatni toksikološki preiskavi (s kromatografsko preiskavo obdolženčeve krvi je bilo ugotovljeno, da je le-ta v kritičnem času vsebovala alprazolam v koncentraciji 0,013 mg/L). Izvedenka je v izvedenskem mnenju navedla, da alprazolam lahko vpliva na psihofizične sposobnosti še zlasti v kombinaciji z drugimi zaviralci osrednjega živčnega sistema, pri obdolžencu je uživanje tega zdravila predpisano po potrebi. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenka glede na rezultate dodatne toksikološke preiskave obdolženčeve krvi in odgovor psihiatrinje izračunala, da v obdolženčevi krvi izmerjena koncentracija 0,013 mg/L krvi ustreza koncentraciji 0,016 mg/L seruma, približno takšno maksimalno koncentracijo pa so izmerili pri osebah v času 1,75 ure po zaužitju 1 mg alprazolama, torej štirikrat večje količine, kot jo je zaužil obdolženec z eno tableto oziroma količine, ki jo vsebujejo 4 predpisane mu tablete (iz odgovora prof. dr. M.M. izhaja, da je obdolženec 20. 4. 2012 dobil eno škatlico zdravil Helex najmanjšega odmerka 0,25 mg). Prvostopenjsko sodišče je tako upoštevajoč še zaključek izvedenke v dopolnitvi izvedenskega mnenja (da predstavlja koncentracija alprazolama v njegovem serumu po času, ko naj bi obdolženec vzel zdravilo - 26 oziroma 28 ur pred dogodkom, le še približno 25 % začetne koncentracije, torej je morala ta znašati v nekem trenutku po zaužitju okoli 0,064 mg/L, ta vrednost pa presega maksimalno vrednost pri rednem jemanju 0,5 mg trikrat na dan, kar bi ustrezalo 6 tabletam, ki so bile predpisane obdolžencu), da je moral obdolženec vzeti bistveno večji odmerek zdravila, kot mu je bil predpisan, utemeljeno zaključilo, da je obdolženec vozil vozilo v cestnem prometu pod vplivom psihoaktivnega zdravila alprazolam, ki je negativno vplivalo na njegove psihofizične sposobnosti. Sodišče je glede na navedeno utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe v zagovoru, da je vzel zdravilo Helex v času med 26. oziroma 28. uro pred prometno nesrečo in da s strani farmacevtov ni bil opozorjen, da ima lahko alprazolam vpliv na psihofizične sposobnosti oziroma da je bil zaveden, saj so mu rekli, da lahko jemlje zdravila 4 ure pred vožnjo motornega vozila. Višje sodišče le še dodaja, da je bil obdolženec očitno opozorjen na vpliv zdravila, saj je v navodilih za uporabo zdravila Helex, ki jih je predložil sodišču, navedeno opozorilo o jemanju zdravil v predpisanih odmerkih in o vplivu zdravil na sposobnost upravljanja vozil - zdravilo lahko močno vpliva na psihofizične sposobnosti (2. točka) in da so zelo pogosti neželeni učinki omotičnost, zaspanost in vrtoglavica (4. točka). Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvedensko mnenje in dopolnitve izvedenskega mnenja, saj obdolženec zgolj z nestrinjanjem z izvedenskim mnenjem, v katerem je izvedenka svoje ugotovitve podrobno in strokovno argumentirano obrazložila, ne more izpodbijati ugotovitev izvedenke. Šele pritožba vložena po zagovorniku pa uveljavlja „da je izvedenka ob poskusih preračunov koncentracij za nazaj zavedla samo sebe“, s čimer uveljavlja novo dejstvo, ne da bi pritožnik skladno s tretjim odstavkom 157. člena ZP-1 verjetno izkazal, da obdolženec tega dejstva brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Poleg tega je bil obdolženec v vabilu na zaslišanje in pred podanim zagovorom poučen, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati. S takimi zgolj pavšalnim zatrjevanjem pa pritožnik tudi ne more ovreči dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki zadeva delo in mnenje sodne izvedenke. Z dokazno oceno se strinja tudi višje sodišče glede na to, da je izvedenka svoje izračune in zaključke natančno in strokovno utemeljila. Neutemeljene so tako tudi pritožbene navedbe, da je podana bistvena procesna kršitev pravila o dokazni oceni iz 133. člena ZP-1, ker se prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do obdolženčevih pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja (obdolženec je tudi v pripombah je uveljavljal zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem). Skladno s prvim odstavkom 133. člena ZP-1 temelji izpodbijana sodba na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku; sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter nato na podlagi takšne presoje ugotovilo, katero odločilno dejstvo obravnavanega prekrška se šteje za dokazano ali nedokazano (drugi odstavek 133. člena ZP-1). Neupoštevne so pritožbene navedbe, da bi bile edini verodostojni dokaz glede vpliva zdravila na obdolženčevo sposobnost za vožnjo izpovedbe prič o tem, v kakšnem stanju je bil obdolženec ob dogodku. Pomembna dejstva, za katera je potrebno strokovno znanje, se ugotavljajo v dokaznem postopku pred sodiščem s pomočjo izvedencev, ki imajo za to strokovno znanje (248. člen Zakona o kazenskem postopku v zvezi s prvim odstavkom 67.člena ZP-1). Glede na navedeno je bilo tako v dokaznem postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje obravnavanega prekrška in obdolženec utemeljeno spoznan odgovornosti zanj.

5. Višje sodišče je ob preizkusu odločitve o sankcijah na podlagi 165. člena ZP-1 ugotovilo, da je izreklo sodišče prve stopnje obdolžencu sankcije v zakonitih mejah. Globo mu je izreklo v najnižjem v zakonu predpisanem znesku (mogoče jo je izreči do 5.000,00 eurov), utemeljeno in zakonito pa mu je izreklo tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk, ki je za obravnavani prekršek obvezno predpisana.

6. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je višje sodišče obdolžencu na podlagi 147. člena ZP-1 naložilo plačilo sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka. Višje sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo, da gre za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari, ki predvideva v tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah za zavrnitev pritožbe faktor 1,5, s katerim se pomnoži takso, ki je bila izrečena pri prvostopenjskem sodišču glede na izrečene ali odpuščene sankcije za prekršek. Obdolženec je tako dolžan plačati sodno takso v znesku 255,00 eurov v 15 dneh po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se prisilno izterja.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 187/2015
• VSL Sodba PRp 2/2019
• VSL sodba I Cp 629/99