VSL sklep PRp 689/2013

Jedro

Zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku prekrškovenga organa ne more vložiti pooblaščenec, ampak le osebe iz prvega odstavka 59. člena ZP-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pravna oseba je dolžna plačati sodno takso po tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah v višini 20,00 EUR (dvajset 00/100 eurov) v 15 (petnajstih) dneh po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se taksa prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrglo pritožbo (pravilno: zahtevo za sodno varstvo) pravne osebe, ki je bila vložena preko pooblaščenca, ki ni zagovornik. Pravni osebi je naložilo še plačilo sodne takse z navedbo, da jo bo odmeril prekrškovni organ po pravnomočnosti.

2. Pravna oseba je preko direktorja vložila pravočasno pritožbo, ker meni, da so podane kršitve in višjemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa o zavrženju. Meni, da je skladno s sodno prakso (smiselna uporaba šestega odstavka 324. člena ZPP) protipravno uporabiti sankcijo zavrženja vloge kot nedovoljene, v kolikor v plačilnem nalogu ni pravnega pouka, s katerim bi bila stranka seznanjena, katere sestavine mora zahteva za sodno varstvo vsebovati in opozorila, da se nedovoljene zahteve ne pošilja v popravo. Če takega pravnega pouka ni, bi moralo sodišče poslati zahtevo za sodno varstvo v popravo storilcu in bi mu navedlo pravni pouk o nedovoljenosti pritožbe po pooblaščencu. Šele, če storilec ne bi popravil po tem pozivu zahteve, bi jo lahko sodišče zavrglo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbene navedbe glede smiselne uporabe določil ZPP so neupoštevne, ker je postopek o prekršku del kaznovalnega prava in se v postopku o prekršku uporablja Zakon o prekrških (ZP-1) razen v delih, v katerih določbe ZP-1 izrecno napotujejo na smiselno uporabo določil drugih predpisov (na primer Kazenskega zakonika ali Zakona o kazenskem postopku, ne pa Zakona o pravdnem postopku). Prvi odstavek 59. člena ZP-1 tako določa, da zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa lahko vloži oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov. V konkretnem primeru, ko gre za pravno osebo, torej lahko zahtevo za sodno varstvo vloži le zakoniti zastopnik ali zagovornik, ki ga ta pooblasti. Kot pravilno pojasnjuje v razlogih izpodbijanega sklepa že prvostopno sodišče, pa je zagovornik lahko le odvetnik ali odvetniški kandidat. Neupoštevna so pritožbena uveljavljanja, da bi moral pravni pouk vsebovati tudi navedbe o nedovoljenosti pritožbe po pooblaščencu, saj je iz plačilnega naloga Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije PN 7106-0547/2012-3 (zoper katerega je bila vložena zahteva za sodno varstvo) razvidno, da je bilo v pravnem pouku izrecno navedeno, da lahko vloži zahtevo za sodno varstvo kršitelj. Pravni pouk je bil torej dovolj jasen, poleg tega gre za zahtevo za sodno varstvo pravne osebe, ki posluje v pravnem prometu in ki mora vedeti, da v kazenskopravnem postopku lahko zastopa izključno zagovornik in da ni mogoče uporabiti v postopku o prekršku ali kazenskem postopku določil Zakona o pravdnem postopku. Že iz naslova pooblaščenca „ekonomsko svetovanje - A. A. s. p.“ pa je razvidno, da ne gre za odvetnika, ki bi lahko nastopal v kazenskopravnih zadevah. Odločitev prvostopnega sodišča, da zahteve za sodno varstvo ni vložila oseba, ki bi spadala v dovoljeni krog vlagateljev zahteve za sodno varstvo, je tako pravilna. Posledično je pravilna tudi odločitev za zavrženje zahteve za sodno varstvo, kajti po določilih 64. člena ZP-1 sodišče s sklepom zavrže prepozno ali nedovoljeno zahtevo za sodno varstvo, če tega ni storil prekrškovni organ; po prvem odstavku 63. člena ZP-1 pa zahteva za sodno varstvo ni dovoljena med drugim, če jo je vložila oseba, ki je po tem zakonu nima pravice vložiti.

5. Glede na navedeno je zmotno razlogovanje pravne osebe, da bi moral pravni pouk vsebovati tudi pouk o nedovoljenosti pritožbe po pooblaščencu in da bi moralo sodišče najprej vlogo dopolniti, temveč je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče po določilih tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep.

6. Na podlagi določil drugega odstavka 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče pravni osebi naložilo še plačilo sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Skladno z določbo drugega odstavka 29. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G) je z odločbo odmerilo višino sodne takse, ki jo mora storilka plačati in to v roku 15 dni po prejemu poziva za plačilo sodne takse (sicer se bo ta prisilno izterjala). V pozivu bo tudi obveščena o vseh podrobnostih plačila. Sodna taksa je bila odmerjena po tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah, ki določa znesek takse v višini 20,00 eurov.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba PRp 706/2022
• VSL sklep PRp 388/2010
• VSL sklep IV Cpg 11/2000