VSL sodba PRp 346/2013

Jedro

Storilec, ki je moral glede na svoje delo poznati posebna pravna pravila, ki jih je uporabljal pri opravljanju dejavnosti, ni bil v opravičljivi pravni zmoti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ne ustavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v pristojno odločanje o zahtevi za sodno varstvo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Domžalah je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi storilca samostojnega podjetnika za sodno varstvo in spremenilo plačilni nalog prekrškovnega organa Ministrstva za finance, Carinske uprave RS, Carinskega urada Ljubljana tako, da se postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po 1. točki prvega odstavka 127. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2) ustavi. V obrazložitvi sodbe je sodišče navedlo, da je bil storilec v opravičljivi pravni zmoti. Odločilo je še, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo prekrškovni organ.

3. Višje sodišče ugotavlja, da je pritožba prekrškovnega organa pravočasna in tudi dovoljena, saj je bil postopek pri sodišču prve stopnje ustavljen, poleg tega glede na vsebino pritožbe uveljavlja dovoljen pritožben razlog.

4. Prekrškovni organ v pritožbi navaja, da se po določbi 19. člena ZPCP-2 pravica za opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov ali blaga v cestnem prometu pridobi z licenco; naloge izdajatelja licenc za samostojnega podjetnika posameznika opravlja Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Na podlagi 33. člena ZPCP-2 mora imeti voznik domačega prevoznika ali prevoznika Skupnosti med vožnjo v vozilu veljaven izvod licence, licence Skupnosti ali dovoljenja Skupnosti prevoznika, za katerega opravlja prevoz. Prevoznik dobi od izdajatelja licenc izvirnik licence in toliko izvodov licence za posamezno vozilo, kot jih je sposoben pridobiti na podlagi pogojev, ki jih določa Pravilnik o licencah za opravljanje prevozov v cestnem prometu. Izdajatelj licenc želi s tem doseči, da prevozniki, ki ne izpolnjujejo pogojev, ne bi s fotokopijami in računalniškimi izpisi opravljali prevoze z vozili, za katere ne izpolnjujejo pogojev, saj z začetkom veljave ZPCP-2 na izvodu licence ni več navedena registrska številka vozila, na katerega se izvod licence nanaša. Tudi Uredba (ES) št. 1072/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. 10. 2009 o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega blaga določa izdajo in uporabo overjenih verodostojnih kopij licenc; v Prilogi I določa zaščitne elemente licence Skupnosti, v Prilogi II pa obliko izvirnika licence in izvoda licence. Dokument, ki ga je predložil voznik kršitelja carinskemu organu 2. 3. 2012, ne zamenjuje izvoda veljavne licence iz Priloge II Uredbe. Kršitelj je posedoval veljaven izvod licence, vendar ni mogoče zanesljivo trditi, da ga je posedoval ravno za vozilo z reg. št. LJ. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije je v dopisu z dne 21. 11. 2012 potrdila, da ni pripravila take „kopije licence“, kot jo je kršitelj oziroma njegov voznik posedoval v vozilu. Prekrškovni organ se ne strinja s sodiščem, da je bil kršitelj v opravičljivi pravni zmoti. Po določbi 31. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki se v skladu z 8. členom Zakon o prekrških (ZP-1) smiselno uporablja tudi v prekrškovnem pravu, le storilec, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv. Kršitelj bi se glede na naravo dela moral seznaniti z navedenimi predpisi, če jih že ni poznal. Ker je voznik carinskemu organu predložil pretečen izvod licence št., ki je bila izdana dne 15. 9. 2006 in veljavna od 8. 5. 2004 do 22. 3. 2009, gre sklepati, da je bil kršitelj seznanjen s predpisi, da bi se moral v vozilu nahajati veljaven izvod licence. Višje sodišče naj razveljavi izpodbijano sodbo in samo odloči o zadevi ter potrdi plačilni nalog oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

5. Storilec v odgovoru na pritožbo prekrškovnega organa navaja, da je 9. 9. 2012 zaprl s.p.. Prekrškovni organ navaja, da je kršitelj imel veljaven izvod licence, vendar ni mogoče ugotoviti, ali prav za vozilo z reg. št. x, priznava pa, da ni ugotovil, za katero vozilo naj bi imel licenco. V zahtevi za sodno varstvo je navedel, da je imel veljavno licenco prav za predmetno vozilo; v vozilu se je nahajalo potrdilo imenovano Kopija izvoda z dne 19. 2. 2009. V času pridobivanja licence za vozilo x z veljavnostjo od 23. 3. 2009 do 23. 3. 2014 mu je bilo na Obrtni zbornici Slovenije pojasnjeno, da naj hrani original licence doma na varnem zaradi možnosti kraje avtomobila. Ob izdaji Kopije izvoda z dne 19. 2. 2009 mu je bilo pojasnjeno, da gre za kopijo licence, ki jo je dolžan ves čas opravljanja prevozov hraniti v vozilu z namenom dokazovanja imetništva licence za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu. Postopal je skladno z navedenimi informacijami. Do navedb Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije v dopisu z dne 21. 11. 2012 (izdanim po vložitvi zahteve za sodno) se ne more opredelit, ker ne razpolaga z njim.

6. Pritožba prekrškovnega organa je utemeljena.

7. Utemeljene so namreč pritožbene navedbe, da v obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da je bil storilec v opravičljivi pravni zmoti, kot je na podlagi storilčevih navedb v zahtevi za sodno varstvo in poizvedb na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije zaključilo prvostopenjsko sodišče. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da izdaje kopije izvoda licence, ki jo je dne 19. 2. 2009 storilcu izdala Obrtna zbornica Slovenije in jo je voznik predložil pri kontroli vozila, zakon ne predvideva, če bi bila izdana zgolj informativno, ni razloga, da bi prevoznik opravljal prevoz brez izvoda licence, s katerim dejansko razpolaga, zato je bil storilec v opravičljivi pravni zmoti.

8. Na podlagi 8. člena ZP-1 se, kolikor ni v tem zakonu določeno drugače, v postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe kazenskega zakonika glede pravne zmote. Na podlagi prvega odstavka 31. člena KZ-1 ni kriv storilec kaznivega dejanja (prekrška), ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom. V drugem odstavku istega člena pa sta navedena dva primera, ko ni upravičenih razlogov za zmoto in s tem tudi ne za izključitev krivde. Tako ni upravičenih razlogov, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji, kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila. Glede na to, da je storilec - samostojni podjetnik posameznik v kritičnem času opravljal dejavnost - prevoz blaga s tovornimi motornimi vozili, v času storitve prekrška (dne 2. 3. 2012) pa je to dejavnost opravljal že nekaj let (iz podatkov v spisu je razvidno, da je imel licenco za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu (vsaj) že od leta 2004, saj mu je Obrtna zbornica Slovenije dne 15. 9. 2006 izdala licenco za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu z veljavnostjo od 8. 5. 2004 do 22. 3. 2009, ki jo je predložil voznik pri kontroli prekrškovnemu organu), ni mogoče zaključiti, da je bil upoštevajoč njegove navedbe v zahtevi za sodno varstvo (da mu je bilo v času pridobivanja licence z veljavnostjo od 23. 3. 2009 do 23. 3. 2014 na Obrtni zbornici Slovenije rečeno, naj izvirnik hrani doma zaradi možnosti tatvine vozila in s tem odtujitve licence, v ta namen pa mu je bila izdana kopija izvoda licence) v opravičljivi pravni zmoti. Storilec bi moral poznati pravna pravila, ki jih je uporabljal pri opravljanju dejavnosti. Tako bi moral poznati ZPCP-2, ki določa pogoje in način opravljanja prevozov potnikov in potnic in blaga v notranjem in mednarodnem cestnem prometu, in ki med drugim določa, da mora imeti voznik domačega prevoznika ali prevoznika Skupnosti med vožnjo v vozilu veljaven izvod licence, licence Skupnosti ali dovoljenja Skupnosti prevoznika, za katerega opravlja prevoz (prva alineja prvega odstavku 33. člena). Glede na navedeno je tako napačen zaključek sodišča prve stopnje, da storilec ni kriv, ker iz upravičenih razlogov ni vedel, da je v nasprotju s pravom (z določili ZPCP-2), če voznik med vožnjo v vozilu nima veljavnega izvoda licence, ampak zadošča, da ima v vozilu kopijo izvoda licence. Poleg tega Obrtno-podjetniška zbornica ni potrdila storilčevih navedb o namenu izdaje kopije izvoda licence, ampak je navedla, da je le-ta izdana zgolj kot informacija, v katero vozilo naj prevoznik vloži posamezen izvod licence. Neupoštevna je navedba storilca v odgovoru na pritožbo, da od dne 9. 9. 2012 ni več samostojni podjetnik posameznik, saj je bil plačilni nalog izdan dne 28. 3. 2012, torej preden je storilec prenehal obstajati v tej statusni obliki.

Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi prekrškovnega organa in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ne ustavi iz razloga pravne zmote in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v pristojno reševanje zahteve za sodno varstvo, ki jo je vložila storilčeva zagovornica. Sodišče prve stopnje naj zasliši storilca in mu predoči dopisa Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije z dne 21. 11. 2012 (list. št. 24 in 30) ter ponovno oceni vse (tudi morebitno novo izvedene) dokaze in ponovno odloči.

Glede na navedeno je brezpredmetna vloga storilčeve zagovornice glede odmere potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika, sodišče prve stopnje pa ji je z dopisom z dne 11. 2. 2013 že pojasnilo, da o višini stroškov v tem postopku odloča prekrškovni organ.

Datum zadnje spremembe:

08.11.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 201/2016
• VSL sklep I Cpg 951/2012
• Sodba IV Ips 22/2012, enako tudi IV Ips 104/2012, IV Ips 6/2013