VSL sodba PRp 535/2013

Jedro

Če je bil prekršek ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj ni bil seznanjen s kršitvijo, mora biti postopek o prekršku začet v tridesetih dneh od storitve prekrška.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se postopek proti obdolžencu za v sodbi opisani prekršek ustavi zaradi zastaranja pregona.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po d) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in mu je na tej podlagi ter na podlagi osmega odstavka 32. člena izreklo globo 1.000,00 eurov in osemnajst kazenskih točk ter mu je naložilo plačilo sodne takse kot stroškov postopka.

2. Proti sodbi se pravočasno pritožuje obdolženec. Uveljavlja, da je bil prekršek narejen s službenim vozilom, ki se v popoldanskem času uporablja v privat namene in avto tako poleg njega vozijo še družinski člani in tudi kdo od sodelavcev. Obvestilo o storjenem prekršku pa je prišlo eno leto po storitvi le-tega; če bi prišlo najkasneje v enem mesecu (kot je sedaj po zakonu obvezno), pa bi lahko ugotovil, kdo je bil ta dan v R. in ta bi prevzel odgovornost. Pravica do kaznovanja v razumnem roku je osnovna pravica, obvestilo po enem letu pa je norčevanje. Zdi se mu krivično, da je kazen doletela njega, saj zaradi enoletnega zamika nima nikakršne možnosti ugotoviti, kdo je ta dan vozil avto in se s tem oprati krivde; sicer pa ni divjak na cesti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvostopno sodišče je izdalo sodbo 9. 5. 2013, ko še ni stopila v veljavo novela Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških-1H (14. 6. 2013). Novela ZP-1H je na koncu prvega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1) dodala nov stavek „Postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen“. To določilo torej v času odločanja pritožbenega sodišča že velja in ker je to določilo o zastaranju uvrščeno med materialnopravne določbe ZP-1, ga je sodišče dolžno upoštevati po uradni dolžnosti.

5. Pri pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obdolženčevem primeru potrebno uporabiti določilo drugega odstavka 2. člena ZP-1 „če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši“. Novo določilo 42. člena ZP-1 je namreč za storilca, katerega prekršek je bil ugotovljen s tehničnim sredstvom in brez seznanitve storilca ter je bil storilec o prekršku obveščen šele, ko je prejel obvestilo prekrškovnega organa, da se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška (v hišni predalčnik mu je bilo vloženo 23. 12. 2011), nedvomno milejše.

6. S pregledom spisovnega gradiva pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je bil prekršek storjen 9. 7. 2010, ko je obdolženec domnevno vozil osebni avto last pravne osebe P. d.o.o. od B. do V. v Ljubljani, pri čemer je bila hitrost ugotovljena s stacionarnim merilnikom hitrosti znamke MultaRadar C (kar izkazuje fotografija), pri čemer voznik vozila ni bil ustavljen in seznanjen s prekrškom. Obdolžilni predlog je mestno redarstvo kot prekrškovni organ vložilo pri Okrajnem sodišču v Ljubljani 18. 1. 2012 in je iz prilog k predlogu razvidno, da je prekrškovni organ šele z dopisom z dne 17. 6. 2011 poslal pravni osebi P. d.o.o. poziv in obvestilo o prekršku ter je nato (po prejemu izjave pravne osebe P. d.o.o., da je vozilo uporabljal N.N., za kar so priložili potni nalog z dne 9. 7. 2010), prekrškovni organ poslal N.N. obvestilo, da se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška 5. 12. 2011 ter je obvestilo storilec prejel v hišni predalčnik 23. 12. 2011 ter takrat šele dejansko izvedel za očitek prekrška. Od dneva storitve prekrška (9. 7. 2010) pa do obdolženčeve seznanitve s prekrškom je tako minilo skoraj eno leto in pol. Glede na to, da je potrebno upoštevati pri presoji, ali je nastopilo relativno zastaranje v smislu prvega odstavka 42. člena ZP-1 tudi, da zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, je pritožbeno sodišče pregledalo zadevo še v tej smeri in ugotovilo, da prekrškovni organ več kot eno leto sploh ni storil ničesar takega, kar bi merilo na pregon storilca prekrška. Ker je v konkretnem primeru potrebno glede na dopolnjeni prvi odstavek 42. člena ZP-1 upoštevati, če je bil postopek o prekršku začet v roku 30 dni od dneva storitve prekrška, in je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v primeru obdolženca ni bilo tako, je potrebno odločiti, da je pregon prekrška proti obdolžencu relativno zastaral.

7. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno z uporabo določil devetega in desetega odstavka 163. člena ZP-1 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je postopek proti obdolžencu po določilih 4. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo zaradi zastaranja pregona.

8. V posledici te odločitve je pritožbeno sodišče po določilih 147. člena in z uporabo določil četrtega odstavka 144. člena ZP-1 odločilo še, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun.

Datum zadnje spremembe:

08.11.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 16/2009
• Sodba IV Ips 44/2009
• Sodba IV Ips 88/2011