VSL sklep PRp 425/2013

Jedro

Za presojo dovoljenosti pritožbe po drugem odstavku 66. člena ZP-1 je merodajna odločitev prekrškovnega organa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani kot nedovoljeno zavrglo pritožbo, ki jo je storilec vložil proti sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 1480/2012 z dne 11. 4. 2013 z utemeljitvijo, da pritožba po določilih drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ni dovoljena. Storilcu je naložilo še plačilo sodne takse.

2. V pravočasni pritožbi storilec uvodoma uveljavlja, da je mali človek z nizkimi dohodki, na katerega se spravlja celoten državni aparat, ker je vložil zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog občine. Meni, da se ga želi kaznovati za vsako ceno in da s strani občine, niti s strani sodišča ni volje, da bi se ugotovilo, da je v postopku dokazal, da je varoval svojega bolnega otroka in da ni v tistem času storil prekrška. Sklep ZSV1480/2012-2432 z dne 7. 5. 2013, ki mu je bil vročen 11. 5. 2013, izpodbija iz vseh štirih pritožbenih razlogov. Sodišče v prvem odstavku izreka sklepa ni navedlo EMŠO obdolženca, kraja rojstva obdolženca, poklic obdolženca in stalno prebivališče, čeprav obvezne sestavine sklepa določa tretji odstavek 135. člena ZP-1 v povezavi s petim odstavkom 135. člena ZP-1, zato gre za bistveno kršitev določb postopka o prekršku skladno z drugim odstavkom 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Prav tako kot pritožnik meni, da iz določbe drugega odstavka 66. člena ZP-1 jasno in nedvoumno izhaja, da je zoper druge odločbe sodišča prve stopnje dovoljena pritožba. Iz izreka izpodbijane sodbe z dne 11. 4. 2013 izhaja, da je bila izrečena globa v višini, ki je izhodiščna za to vrsto prekrška tako, da je izpolnjen materialni pogoj, da sodišče lahko odloča o stroških postopka. Sodišče bi tako moralo presojati vsebino pritožbe glede navedb kršitev iz 1., 2. in 4. točke 154. člena ZP-1, šele nato bi lahko ugotovilo, ali pritožbi ugodi ali pa pritožbo zavrne kot neutemeljeno. V konkretnem primeru pa je sodišče pritožbo zavrglo kot nedovoljeno, s čimer se ne strinja. V delu,ki se nanaša na odločanje o stroških postopka, pa bi moralo sodišče na podlagi materialnih dejstev iz izpodbijane sodbe ugotoviti, da je pritožba zoper stroške dovoljena, saj je bila izrečena globa enaka najnižji predpisani (drugi odstavek 66. člena). Poleg tega je v izpodbijanem sklepu v drugem odstavku navedba, da mora plačati sodno takso, ki jo bo odmeril prekrškovni organ, toda, če se ta izrek nanaša na stroške za izdajo sodbe, mu jih skladno z določbo 147. člena ZP-1 ni naložilo niti prvostopenjsko sodišče (ker je deloma ugodilo njemu v korist), če se nanaša na stroške izdaje sklepa z dne 7. 5. 2013, pa bi moralo sodišče odločiti dvofazno. Zato se tudi ne strinja z odločitvijo, da sodišče pritožbo zavrže po osmem odstavku 66. člena ZP-1. Poleg tega ugotavlja, da sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedlo materialnih razlogov, zakaj je sprejelo tako odločitev, kot je v prvem odstavku izreka tega sklepa in gre za bistveno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Sodišče navedbe o nepravici do pritožbe v ničemer ne konkretizira. Ker sodišče v konkretnem postopku ni presojalo vsebine pritožbe v zvezi s kršitvami 1., 2. in 4. točke 154. člena ZP-1, ni moglo ugotoviti, ali bi pritožbo lahko zavrnilo kot neutemeljeno (in ne zavrglo kot nedovoljeno) ali bi celo ugodilo. Pritožbo na stroške pa vlaga zaradi dejstva, ker kot pritožnik meni, da bi bilo tej pritožbi moč ugoditi in bi bilo o sodni taksi moč odločiti skladno z drugim odstavkom 147. člena ZP-1, ki se rabi v povezavi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Predlaga tako, da se izpodbijani sklep odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče po določilih 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) pregleda sodbo oziroma sklep (168. člen ZP-1) glede taksativno naštetih bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava ter v smeri pritožbenih navedb. Po takem pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da v izpodbijanem sklepu niso podane bistvene kršitve določb postopka o prekršku, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bil napravljen pravilni pravni zaključek, da pritožba storilca ni dovoljena in skladno z določili Zakona o prekrških in Zakona o sodnih taksah je bilo odločeno, da mora storilec plačati sodno takso kot stroške postopka. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da gre za bistveno kršitev iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ker sodišče v prvem odstavku izreka sklepa ni navedlo EMŠO, kraja rojstva, poklica obdolženca in ni navedlo stalnega bivališča obdolženca. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da izpodbijani sklep ustreza verificiranemu (in s strani Vrhovnega sodišča potrjenemu) vzorcu sklepa, ki ima v uvodu navedbo, da gre za zadevo o prekršku zoper storilca D.D., EMŠO, stanujoč x, s čimer je identiteta storilca v zadostni meri opredeljena, da ni dvoma, za katerega storilca gre ter so poleg tega protispisna zatrjevanja pritožnika, da ni navedene EMŠO številke, kot tudi ne stalnega prebivališča (tretji odstavek 135. člena ZP-1 zahteva navedbo stalnega oziroma začasnega prebivališča). Tudi, če katera od sestavin iz tretjega odstavka 135. člena ZP-1 manjka, s tem še ni podana bistvena kršitev iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo zatrjuje pritožnik, saj je taka relativna bistvena kršitev podana le, če neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe ZP-1 vpliva na zakonitost sodbe ali sklepa. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bila storjena bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj iz razlogov izpodbijanega sklepa zelo jasno izhaja, zakaj je sodišče odločilo, da se pritožba storilca kot nedovoljena zavrže. Prvostopno sodišče je namreč navedlo, da je za presojo dovoljenosti pritožbe merodajna odločitev prekrškovnega organa in je bila po predmetnem plačilnem nalogu storilcu izrečena globa v višini, kot je bila predpisana za tak prekršek v času storitve prekrška in izdaje plačilnega naloga, zato je taka obrazložitev jasna in razumljiva ter podpira navedbe izreka, da pritožba storilca ni dovoljena in jo je potrebno zavreči. Taka obrazložitev je jasna in podrobna, pa tudi pravilna, ker tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prekrškovni organ s plačilnim nalogom PN 51301076 storilcu za prekršek po 2. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) izrekel globo 300,00 eurov in tri kazenske točke, kar je bila v zakonu določena sankcija za tak prekršek v času storitve prekrška storilca, to je 25. 5. 2012. Okoliščina, da se je po storitvi prekrška spremenil predpis in je Okrajno sodišče v Ljubljani ob reševanju zahteve za sodno varstvo storilca v sodbi ZSV 1480/2012-2432 z dne 11. 4. 2013 z uporabo določil drugega odstavka 2. člena ZP-1 pravno opredelitev prekrška prilagodilo spremenjenim določilom ZPrCP-A in na tej pravni podlagi izreklo globo 250,00 eurov (namesto prejšnjih 300,00 eurov), v nespremenjenih delih pa je potrdilo plačilni nalog, pa storilcu ne more dati pravice do pritožbe. Storilcu je bilo sodno varstvo zagotovljeno s tem, ko je zahtevi za sodno varstvo odločalo okrajno sodišče; medtem, ko je pritožba dovoljena le izjemoma, kot določa 66. člen ZP-1. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da je za presojo upravičenosti do pritožbe merodajna odločitev v plačilnem nalogu in ker je bila storilcu v konkretnem primeru izrečena globa v višini, kot je bila predpisana za tak prekršek v času storitve prekrška in izdaje plačilnega naloga, nadaljnje pravno sredstvo (pritožba) ni dovoljena, glede na določila drugega odstavka 66. člena ZP-1. Razlaga določil 66. člena ZP-1 okrajnega sodišča je pravilna in skladna s sodno prakso. Pritožba glede stroškov postopka v nobenem primeru ni dovoljena (niti iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1); glede drugih (meritornih) odločitev pa je dovoljena iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1 (ni dovoljena zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja), pa še to le ob pogoju, da je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek, ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku, ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400,00 eurov. Ker primerjava teh določil in sankcij, kot so bile izrečene storilcu s plačilnim nalogom, pokaže, da storilcu ni bila izrečena višja globa od najnižje predpisane, niti ne gre za globo v večkratniku ali v odstotku, prav tako ni prišlo do odvzema predmetov, ali odvzema premoženjske koristi v vrednosti nad 400,00 eurov, torej v konkretni situaciji pritožba prav iz nobenega razloga ni dovoljena. Neupoštevne in brezpredmetne so tako pritožbene navedbe, v katerih storilec poizkuša tolmačiti določila zakona sebi v prid in prav tako so brezpredmetna pritožbena uveljavljanja, da bi moralo sodišče odločiti dvofazno, ker da je dovoljena pritožba glede stroškov postopka. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in tudi zakonita, saj osmi odstavek 66. člena ZP-1 določa, da prepozno ali nedovoljeno pritožbo zavrže sodišče, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo; v kolikor tega ne bi storilo sodišče prve stopnje, pa bi to storilo pritožbeno sodišče po določilih 163. člena ZP-1 ob formalnem preizkusu pravočasnosti in dovoljenosti pritožbe pred njeno vsebinsko obravnavo.

5. Ker je višje sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (159. člen v zvezi s 168. členom ZP-1), je po določilih tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo storilca zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe kot nedovoljene. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče tudi ni opredeljevalo do navedb pritožnika, da ni storil prekrška in da je priložil dokazila o zdravstvenem stanju otroka, saj je predmet presoje pritožbenega sodišča zgolj izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe kot nedovoljene in odločitev, da je storilec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmeril prekrškovni organ po pravnomočnosti sklepa z nalogom za plačilo sodne takse. Tudi ta odločitev pod II. točko izreka je v skladu z določili prvega odstavka 144. člena ZP-1 (da stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek in med stroške postopka glede na prvi odstavek 143. člena ZP-1 sodi tudi sodna taksa) ter z določili Zakona o sodnih taksah.

6. Glede na pritožbene navedbe storilca, da mu po določilih 147. člena ZP-1 sodišče v sodbi ZSV 1480/2012 z dne 11. 4. 2013 ni naložilo sodne takse in vprašanje, ali se izrek nanaša na to odločitev ali pa na sklep z dne 7. 5. 2013 pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da bo (kot to navaja že izrek) prekrškovni organ izdal nalog za plačilo sodne takse, v katerem bo navedeno, za katera dejanja v postopku in po katerih tarifnih številkah se odmeri sodna taksa in v kakšni višini, zoper to odločitev pa bo imel storilec možnost ugovora, kot bo izvedel iz pravnega pouka.

7. Na podlagi določil drugega odstavka 147. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče odločilo, da mora storilec plačati sodno takso za pritožbeni postopek, ker s pritožbo ni uspel. Tudi višino te sodne takse bo odmeril prekrškovni organ skladno z določili Zakona o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

08.11.2013

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 358/2003
• VSL sklep I Cp 3936/2009
• Sklep VIII Pri 7/2005