VSL vmesna sodba II Cp 571/2013

Jedro

Delo policistke, ko mora vkleniti visokega moškega, ki je vinjen in se upira, sodi med nevarno dejavnost. Ker je povzročitelj s škodo ugriznil policistko v stegno in je zato imela štirinajst dni modrico in bolečine, ne gre za zanemarljivo škodo in je zato njena škoda pravnorelevantna.

Izrek

I. Tožničini pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke (100%).

II. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

III. Pritožbeni stroški in stroški pred sodiščem prve stopnje so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo 1.200,00 EUR s pripadki. Naložilo je tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je razsodilo, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke oziroma zavarovanca. Tožeča stranka zatrjuje, da opravljanje policijskih intervencij in uporaba prisilnih sredstev predstavlja povečano nevarnost. Tožnica je policistka in mora ukrepati proti fizično močnejši osebi, moškemu, ki jo napade in poškoduje. Gre za nadpovprečno tveganje za varnost ljudi in premoženja in primer, ko kljub ustrezni skrbnosti obstaja nevarnost, da bo povzročena škoda. Po presoji sodišča je kriterij ocene nevarnosti tveganja za nastanek škode pri policistih večji, vendar na opisane okoliščine dogodka, ko je tožnica šla z drugo policistko na dom I. U., z namenom, da bi izvedli policijski postopek, po presoji sodišč ni šlo za dejavnost, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za udeležence. Tožeča stranka meni, da je nevarna dejavnost kot pravni standard takšna dejavnost, v konkretnih okoliščinah po svoji naravi in načinu opravljanja. Pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Opozarja na sodbo II Ips 117/2000 VS RS in II Cp 823/2009 VSL. Oba iudikata pravita, da postane policijsko delo nevarna dejavnost takrat, ko prične uporabljati prisilna sredstva in ko pride do nepričakovanega ravnanja tretje, močno vinjene osebe, ki se izmika strokovnemu prijemu policistov. V tem primeru se je zgodilo ravno to. Kje je prišlo do intervencije, ne spremeni opredelitve nevarne dejavnosti. Tožeča stranka je morala speljati postopek do konca zaradi ugotavljanja alkoholiziranosti. Če bi čakala na pomoč drugih policistov, bi lahko kršitelj prometnih predpisov zapustil kraj in ne bi mogla opraviti naloge. Poškodba ni bagatelna, čeprav tožeča stranka zahteva relativno nizko odškodnino. Ugrizi močno bolijo in zato tožnici pripada odškodnina za fizične bolečine. Obstajal je tudi utemeljen strah, da bi lahko bila poškodba večja, saj je oseba poškodovala obe policistki.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da v konkretnem primeru, (ko dejansko stanje glede samega dogodka ni sporno), ne obstaja odgovornost zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da je sedanja sodna praksa in teorija omejila objektivno odgovornost na tiste dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhaja nadpovprečno tveganje za varnost ljudi in premoženja. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da samo sledenje, ko sta policistki prišli na dom I. U., še ne pomeni takega dela, ki terja objektivno odgovornost. Vendar sodišče prve stopnje spregleda nadaljevanje dogodka, ko sta policistki prišli na dom k I. U. Ugotovili sta njegov naslov, saj na kraju ustavljanja ni ustavil, ju je obvozil in odpeljal naprej. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je I. U. zamahnil proti drugi policistki, ki mu je zagrozila, naj se umiri, sicer bo proti njemu uporabljeno prisilno sredstvo. Ko se ni želel umiriti, je druga policistka uporabila plinski razpršilec, tožnica pa je pristopila, da bi mu nadela lisice in ga vklenila. Moški je bil enkrat večji od nje, prijel jo je za srajco in jo odrinil ob steno. Nato pa sta z drugo policistko uspeli povzročitelja podreti na tla. V tem, ko ga je tožnica tiščala ob tla, jo je ugriznil v predel levega stegna. To pomeni, da je prišlo do uporabe prisilnega sredstva, ker se je I. U. upiral oziroma ni hotel izročiti dokumentov avtomobila in je krilil z rokami in zamahnil proti policistki. Uporaba prisilnega sredstva je bila torej primerna, vendar je kljub aktivnosti obeh policistk I. U. uspelo poškodovati tožečo stranko s tem, da jo je ugriznil. Takšna dejavnost (izvajanje prisilnega sredstva nad vinjenim povzročiteljem škode, ki je moški in dvakrat večji kot tožnica), pomeni nevarno dejavnost. Pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi v določenih konkretnih okoliščinah, ko je potrebno uporabiti silo, povzročitelj pa se upira. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem primeru za odškodninsko odgovornost od nevarne dejavnosti, kar je sodna praksa že večkrat razsodila (II Ips 117/2000, VSL II Cp 823/2009).

Tožeči stranki ni mogoče očitati, da je bila premalo previdna ali da bi morala čakati na policiste. Policistki sta poklicali patruljo, vendar ti niso mogli priti prej. Nemogoče pa je ustaviti pričeto intervenco in primorati povzročitelja škode, da bi čakal skupaj s policistkami na prihod drugih policistov, če se upira.

Pač pa tožeča stranka utemeljeno v pravdi očita delodajalcu, ki odgovarja po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih po splošnih principih odškodninskega prava, da ni poskrbel, da je delo bolj varno. Če bi v patrulji bili moški in ženska, bi lažje obvladala povzročitelja škode. Neprerekano dejstvo v tej pravdi je, da je bil I. U. pravnomočno obsojen s kazensko sodbo I Kp 74732/2010 zaradi storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi. Zavarovanec tožene stranke bi torej lahko s primerno razporeditvijo v patruljah, poskrbel, da do takšnih škod ne bi prihajalo. Sodišče prve stopnje sicer ugotovi, da posebne pravne podlage, ki bi zahtevala takšno razporeditev ni. Vendar že zahteva po varnem delu delodajalca pripelje do takšne rešitve. Ni potrebno, da je to posebej v zakonu določeno. Tožnica je morala reagirati, ko je I. U. zamahnil proti drugi policistki in zato tožnici ni moč očitati protipravnega ravnanja.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo določbo 149. in 153. člena OZ, je pritožbeno sodišče z vmesno sodbo odločilo o odgovornosti tožene stranke (1).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi iz razloga, ker je menilo, da tožničina škoda ne ustreza pravnemu standardu pravnorelevantne škode iz določbe 179. člena OZ. Sodišče je menilo, da posledica ugriza, ker se je nato pojavila modrica in je obstajala štirinajst dni, mesto pa je malo bolelo, ne pomeni pravno priznane škode. Tudi za strah je sodišče menilo, da je bila le presenečena in se bolj bala, ali se bo z ugrizom zastrupila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka trdi, da je imela fizične bolečine. V tožbi je zatrjevala hude in srednje bolečine tri dni, v naslednjih dneh pa so bolečine postale znosnejše. Trdila je, da je trpela srednje hude bolečine, občasne pa so ponehale po petih dneh. Ko je bila zaslišana kot stranka je izpovedala, da so se na stegnu videli odtisi zob, da je bila vdolblina pol leta, da se je pojavila modrica za štirinajst dni in da jo je malo bolelo, vendar ni jemala sredstev proti bolečinam. Povedala je, da je to bilo prvič, ko se je nekdo fizično upiral, da se je ustrašila zlasti, če se bo zastrupila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za zatrjevanje nekaj dni trajajočih bolečin in strahu ob dogodku ter pred zastrupitvijo. Takšne škode ni mogoče uvrstiti med zanemarljive oziroma tako majhne, da ji pravo ne more nuditi pravnega varstva. Sodna praksa je že izrekla, da več ur trajajoča bolečina ni pravno priznana škoda. Vendar več dni trajajoča bolečina z modrico, ni zanemarljiva. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je predlagala kot dokaz izvedenca. Če bo to potrebno, bo moralo sodišče dovoliti izvedbo tega dokaza.

Ker je sodišče prve stopnje zapisalo, da drugih elementov odškodninske obveznosti ni presojalo, pritožbeno sodišče ni moglo samo prvič ugotavljati teh dejstev. Zato je moralo v preostalem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje izvede predlagane dokaze in o zahtevku odloči. Pritožbeno sodišče pa bi glede na dosedanji potek pravde priporočalo strankam postopek mediacije.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- - - - - - - (1) Primerjaj pravno mnenje, Poročilo VSC 1/93, stran 43.

Datum zadnje spremembe:

09.10.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1900/2013
• VSL sodba II Cp 3036/2012
• VSL sodba II Cp 2059/2013