VSL sklep I Cp 1215/2013

Jedro

Ugotovitveni del tožbenega zahtevka pri zahtevkih iz naslova motenja posesti je nepotreben oz. Nedovoljen.

Samopomoč je treba izvršiti takoj, ko je objektivno mogoče, sicer samopomoč časovno ne sovpada z neupravičenim posegom v posest in šteje kot nedopusten poseg v posest.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je toženec motil njeno mirno posest na nepremičnini parc. št. 452/1, k. o. X, sicer pa ugodilo njenemu zahtevku in tožencu naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja, mu prepovedalo nadaljnja motilna ravnanja ter mu naložilo plačilo tožničinih stroškov v višini 225,60 EUR. Z istim sklepom je sodišče zavrnilo toženčev ugovor zoper izdano začasno odredbo.

2. Toženec v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka, ker ni upoštevalo določb o prekluzivnosti roka za sprožitev motenjskega spora. Sodišče je odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka. V drugem odstavku tožbenega zahtevka ni bila opredeljena nepremičnina, na kateri se je izvedlo motenje, ter tudi ni bilo navedeno motilno dejanje. Nepravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ravnanje toženca ne ustreza pojmu samopomoči. Voda je iz popokanih cevi tekla skozi strop in stene ter po stopnicah v klet objekta. Kot posledica navedenega je na objektu nastajala škoda. Tožnico je opozarjal, da naj zaradi preprečevanja nadaljnje škode ne odpira vode. Ker slednja njegovih navodil ni upoštevala, je odstranil del vodovodne cevi. Le na takšen način je lahko preprečil nastajanje nadaljnje škode. V skladu z ugotovitvijo sodišča, da je soposestnik nepremičnine, ima pravico do samopomoči zoper vsakega, ki neupravičeno moti njegovo posest. Dejanje je storil takoj, ko je prišel na objekt in opazil nastajajočo škodo. Njegovo ravnanje je bilo nujno, da se prepreči nadaljnja škoda. Toženec je poudaril, da je solastnik predmetne nepremičnine. Na objekt prihaja občasno, in sicer zato, ker tožnica za objekt ne skrbi. Kot solastnik ima pravico storiti vse, da prepreči nastanek škode. Tožnica ga ne sme vznemirjati pri izvrševanju njegove lastninske pravice ter mu odgovarja za škodo, ki nastaja na objektu zaradi njenega ravnanja in opustitev. Neutemeljen je očitek prvostopenjskega sodišča, da ni ravnal v skladu s 67. in 68. členom SPZ. Ker sta s tožnico solastnika, so upniki stroškov objekta sprožali izvršilne postopke za izterjavo slednjih zoper oba, toženec pa jih je moral poravnati, čeprav živi drugje. Iz navedenega razloga se mu neutemeljeno očita, da ni poskrbel za popravilo vodovodne napeljave. Tožnica nima sredstev, da bi mu povrnila morebitno nastalo škodo na objektu. Neutemeljen je tudi očitek prvostopenjskega sodišča, da ni storil ničesar, saj je poiskal najemnika za poslovni prostor, tožnici predlagal sporazumno delitev nepremičnine ter dvakrat tudi sprožil sodni postopek za dosego slednjega. Ker sodišče dejstev ni ugotovilo pravilno, je napačno uporabilo določbe SPZ. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v odgovoru na tožbo obrazloženo nasprotuje toženčevim pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 32. členom SPZ se rok za sodno varstvo pred motenjem posesti izteče po poteku trideset dni, odkar je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Ob pravilno opredeljenem subjektivnem roku za vložitev motenjske tožbe ter ob neprerekanem dejstvu, da je tožnica zvedela za motenje in storilca 25. 6. 2012, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je bila tožba, vložena 13. 7. 2012, pravočasna. Pritožbeno sodišče glede na navedeno namreč ugotavlja, da se je rok za vložitev tožbe v konkretnem primeru iztekel šele 25. 7. 2012 in zato ne sledi pritožbenim trditvam, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb o prekluzivnosti roka za sprožitev motenjskega spora.

6. Tudi pritožbena zatrjevanja, da je prvostopenjsko sodišče odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka, niso utemeljena. Predhodno zavrženje ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka je namreč nalagalo sodišču prve stopnje, da s pomočjo zavrženega dela zahtevka dajatveni del zahtevka (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) preoblikuje tako, da v slednjega povzame opredelitev nepremičnine, ki jo je tožnica navedla v zavrženem delu zahtevka. Takšno postopanje sodišča je zakonito, prvostopenjsko sodišče pa se je pravilno sklicevalo tudi na sodno prakso, ki pojasnjuje vzroke za dovoljenost obravnavanega ravnanja sodišča. Ponovno gre poudariti, da takó teorija (1) kot tudi sodobnejša sodna praksa ugotovitveni del tožbenega zahtevka pri zahtevkih iz naslova motenja posesti štejta za nepotrebnega oziroma, glede na definicijo ugotovitvenega zahtevka iz 181. člena ZPP, za nedovoljenega. Očitek o kršitvi 2. člena ZPP torej ni utemeljen.

7. Pritožba neutemeljeno navaja tudi, da bi zavrnitev tožbenega zahtevka narekovala dovoljena samopomoč (31. člen SPZ). V prvostopenjski odločbi je sodišče pravilno navedlo, da je samopomoč izjema od pravila glede posestnega varstva in jo je zato treba interpretirati restriktivno, ravno časovni kriterij pa je tisti, ki ga je zakonodajalec, v primerjavi s prejšnjo ureditvijo iz ZTRL, še postrožil. Samopomoč je treba izvršiti takoj, ko je objektivno mogoče, sicer samopomoč časovno ne sovpada z neupravičenim posegom v posest in šteje kot nedopusten poseg v posest. Glede na zahtevo po kumulativni izpolnjenosti pogojev za dovoljeno samopomoč pa je ta takrat, ko ne ustreza samo enemu od v zakonu določenih kriterijev, protipravna. Ker je sodišče prve stopnje pravilno povzelo trditve toženca, da je šele po določenem času po nastanku škode na vodovodni napeljavi objekta, ko zgolj opozarjanje tožnice naj zapira vodo ni zaleglo, del cevi odstranil, je zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženčevo dejanje ne predstavlja dejanja dovoljene samopomoči, pravilen.

8. V postopku zaradi motenja posesti je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih, obravnavanje sodišča pa se omeji zgolj na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (426. člen ZPP). V tem postopku so zato povsem nepomembna dejstva, ki se nanašajo na pravice in obveznosti obeh pravdnih strank, kot solastnikov nepremičnine, zato je pritožbeno sodišče pritožbena izvajanja v tej smeri štelo za brezpredmetna.

9. Toženčeva vloga z dne 7. 5. 2013 je vložena izven pritožbenega roka (drugi odstavek 428. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Kljub temu pa pritožbeno sodišče pa pripominja, da možnost izvršitve pravnomočne sodne odločbe ni stvar pravdnega, temveč izvršilnega postopka.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

11. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (nepotreben strošek), zato tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej Juhart, M.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 204

Datum zadnje spremembe:

09.10.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 332/2015
• VSL sklep I Cp 374/2010
• VSL sklep II Cp 252/2015