VSL sklep I Cp 1013/2013

Jedro

Zaradi precejšnjega števila medsebojnih zahtevkov, ki jih sodedinje uveljavljajo v zvezi z zapuščino, ne more biti edini kriterij za napotitev, čigava pravica je manj verjetna, kot je določeno v prvem odstavku 213. člena ZD, ampak je treba upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, tako zapuščinskega kot z njim povezanih pravdnih postopkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek, obe zakoniti dedinji (J. K. in K. K.) ter oporočno dedinjo (J. M.) pa z njihovimi zahtevki napotilo na pravdo. Sklenilo je še, da morajo dedinje tožbo vložiti v roku 30 dni, sicer bo nadaljevalo postopek, ne da bi upoštevalo njihove navedbe.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila oporočna dedinja. Izpodbija odločitev o svoji napotitvi na pravdo. Sklicuje se na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava in absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da bosta na pravdo napoteni njeni sodedinji, podrejeno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Navaja, da je sklep tako pomanjkljivo obrazložen, da ga ni mogoče preizkusiti. Obe sodedinji sta vsa pritožničina vlaganja izrecno priznali v svojih pisnih vlogah. Priznal jih je tudi sam zapustnik v oporoki. Poleg tega je pritožnica vlaganja izkazala z dokumentacijo, zato njena pravica ni manj verjetna. V svoji vlogi z dne 13. 2. 2012 je pritožnica natančno navedla, v katerem solastnem deležu in zakaj določeni kmetijski stroji ne spadajo v zapuščino. Sodedinji tem njenim navedbam pozneje nista več nasprotovali. Spora med sodedinjami torej ni, zato je napotitev na pravdo nezakonita. Ni res, da sodedinji nista priznali zapustnikovih daril. K. K. je celo navajala lastna vlaganja, J. K. pa prejema daril tudi ni zanikala. Ker se prejeta darila vračunajo dedičem v njihov dedni delež po samem zakonu, se sodedinji vračunanju ne moreta upirati. Če že, bi moralo sodišče napotiti na pravdo njiju in ne pritožnice.

3. Zakoniti dedinji na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev dovolj natančno in razumljivo obrazložilo, s čimer je omogočilo pritožbeni preizkus sklepa, zato ni podana očitana postopkovna kršitev. Odločitev o napotitvi na pravdo je sprejelo v skladu s 3. točko drugega odstavka 210. člena in 1. točko 212. člena Zakona o dedovanju (ZD). Zapuščinsko sodišče ni pristojno za odločanje v sporu o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino. Prav tako ne sme samo presojati dejstev, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež, če so ta dejstva med dediči sporna.

6. Pritožbena trditev, da med dedinjami ni spora o obsegu zapuščine, niti o darilih, ki naj bi jih zakoniti dedinji prejeli od zapustnika, nima opore v podatkih spisa. Zakoniti dedinji sta namreč zatrjevanim vlaganjem pritožnice v zapustnikovo premoženje izrecno nasprotovali, tako na zapuščinski obravnavi kot v svojih poznejših pisnih vlogah. Čeprav se, potem ko je pritožnica svoje zahtevke konkretizirala tudi po višini oziroma vrednosti, nista enako izčrpno odzvali, to vendarle ne zadošča za domnevo o priznanju spornih dejstev, kot poskuša prikazati oporočna dedinja v pritožbi. Enako velja za trditve glede lastninske pravice in solastnih deležev na določenih kmetijskih strojih in opremi. Bistveno je pač, da sta zakoniti dedinji jasno izrazili svoje nestrinjanje z oporočno dedinjo. Tudi zahtevanemu vračunanju daril sta se izrecno uprli, dedinja K. K. pa je še posebej navajala, da prepustitve uporabe hleva in pašnika zaradi svojih vlaganj ne šteje za darilo. Res je, da do vračunanja daril v dedni delež zakonitega dediča pride po samem zakonu, če sodediči to zahtevajo, vendar bi sodišče prve stopnje lahko o tem samo odločilo le, če bi sodedinje soglašale glede vseh dejstev, ki vplivajo na vračunanje, zlasti o tem, da so bila vsa zatrjevana zapustnikova razpolaganja res brezplačna in tudi glede vrednosti daril. Ta pogoj pa, sodeč po trditvah zakonitih dedinj, očitno ni izpolnjen.

7. Pravilna je tudi odločitev o tem, da mora tožbo vložiti pritožnica. Vrednost oziroma višino zatrjevanih vlaganj in višino solastnega deleža na posameznih stvareh iz zapuščine bo morala vsekakor dokazati oporočna dedinja, ki bi to premoženje rada izvzela od dedovanja. Ker so bile na pravdo napotene, vsaka s svojimi zahtevki, vse tri sodedinje, pa je edino smotrno, da je sodišče prve stopnje pritožnici dodelilo aktivno vlogo v bodoči pravdi tudi glede zahtevanega vračunanja daril. Zaradi precejšnjega števila medsebojnih zahtevkov, ki jih sodedinje uveljavljajo v zvezi z zapuščino, ne more biti edini kriterij za napotitev, čigava pravica je manj verjetna, kot je določeno v prvem odstavku 213. člena ZD, ampak je treba upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, tako zapuščinskega kot z njim povezanih pravdnih postopkov.

8. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD v izpodbijanem delu potrdilo prvi sklep.

Datum zadnje spremembe:

12.09.2013

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 439/2003
• VSK sklep I Cp 690/2003
• VSL sklep II Cp 596/2005