VSL sodba PRp 606/2012

Jedro

Za prekršek po 6. odstavku 58. člena ZVoz se kaznuje (samo) voznik, ki se pri vožnji vozila v cestnem prometu izkazuje z vozniškim dovoljenjem, ki je prenehalo veljati na podlagi sodne odločbe, torej voznik, ki mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja po zakonu, ki ureja prekrške.

V obravnavanem primeru je bilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovljeno, da je obdolženec vozil z vozniškim dovoljenjem, ki mu je bilo odvzeto, ker ni opravil kontrolnega zdravstvenega pregleda, na katerega je bil napoten v določenem roku oziroma ga ni opravil v celoti, torej mu je bilo odvzeto na podlagi 1. odstavka 80. člena ZVoz.

Odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, se morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, vendar pa upravni postopek dopušča, da ima stranka bodisi pooblaščenca bodisi le pooblaščenca za vročitve.

Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z ZUP, je javna listina in pomeni po 1 odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v pravni opredelitvi prekrška po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih tako, da se dejanje, kot je opisano pod točko II. izreka, pravno opredeli kot prekršek po četrtem odstavku 80. člena Zakona o voznikih;

- glede prekrška po šestem odstavku 58. člena Zakona o voznikih tako, da se postopek zaradi prekrška, kot je opisan pod točko III. izreka, na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških, ustavi, ker dejanje ni prekršek, ter stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrškov po petem odstavku 37. člena in dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (točki I. in IV. izreka) ter osmem odstavku 50. člena in šestem odstavku 58. člena Zakona o voznikih (točki II. in III. izreka). Za prekrške pod točkami I., II. in III. izreka so mu bile izrečene globe v predpisanih zneskih po 500,00 eurov (s poukom o pravici do polovičnega plačila glob), za prekršek pod točko IV. izreka pa globa v znesku 1.200,00 eurov, v katero se všteje čas pridržanja do 12 ur v znesku 20,00 eurov; dovoljeno je bilo obročno plačilo globe. Naloženo mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka – potnih stroškov priče v znesku 23,00 eurov in sodne takse.

Zoper sodbo je obdolženčev zagovornik vložil pravočasno pritožbo zaradi prekrškov pod točkami II. do IV. izreka iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbe zaradi prekrška pod točko I. izreka ni niti napovedal. Navaja, da obdolženec ni uresničil zakonskih znakov nadalje mu očitanih prekrškov. Brez dvoma je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi s svojim ravnanjem storil prekršek po šestem odstavku 58. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz), ker ta zakonska norma določa, da se z globo 500,00 eurov kaznuje za prekršek voznik, ki se pri vožnji vozila v cestnem prometu izkazuje z vozniškim dovoljenjem, ki je prenehalo veljati na podlagi sodne odločbe, sodišče pa zaključuje, da naj bi mu vozniško dovoljenje prenehalo veljati na podlagi odločbe upravnega organa, upravne enote z dne 27. 8. 2008, torej ne s sodno odločbo, ki je zakonski znak tega prekrška. Nadalje je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da naj bi obdolženec s svojim ravnanjem kršil določilo 3. točke prvega odstavka 50. člena ZVoz, upoštevaje pri tem dejstvo, da povsem protipredpisno ocenjuje temeljno vprašanje, in sicer, ali je upravni organ obdolžencu z odločbo z dne 7. 8. 2008, ki naj bi postala domnevno pravnomočna 27. 8. 2008, zakonito odvzel vozniško dovoljenje, v skladu s 188. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1E). Tako upravni organ kot sodišče nista presojala pravilnosti vročitve upravne odločbe oziroma določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v 87. členu določa obveznost osebnega vročanja, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom tega zakona. Pravni zastopnik je po pregledu upravnega spisa sodišču predložil tako povratnico, iz katere je razvidno, da je odločbo prejela obdolženčeva žena, kot tudi dopis upravne enote z dne 6. 9. 2009, naslovljen na policijsko postajo, da naj ta obdolžencu odvzame vozniško dovoljenje, ker naj bi odločba domnevno postala pravnomočna, iz česar je evidentno, da upravni organ ne pozna predpisov glede upravnega postopka, kaj šele upravne izvršbe, po katerih bi moral sam izvršiti svojo odločbo, ker policija nima tovrstnih pooblastil. Ker v upravnem spisu ni njegovega pooblastila ženi za vročanje, ni moč govoriti, da je potekel pritožbeni rok ter je odločba postala pravnomočna. Zmotna sta tudi nadaljnja ugotovitev in zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi obdolženec s svojim ravnanjem kršil tudi določilo desetega odstavka 107. člena ZPrCP, ki določa, da se mora udeleženec cestnega prometa, kateremu je policist odredil strokovni pregled, ravnati po policistovi odredbi. Sodišče je nekritično poklonilo vero le izpovedbam policistov, neupoštevaje pri tem sam zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega je razvidno, da naj bi obdolženec odklonil preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, čeprav je sam izpovedal, da je opravil preizkus desetkrat, alkotest pa je izpisoval vrednosti 00,00, in ne „error“, kot sta izpovedovala policista. Ob korektni oceni njunih izpovedi ter njegovega zagovora glede tega, kako naj bi podpisoval zapisnik, in o okoliščinah in načinu ugotavljanja alkoholiziranosti z indikatorjem, upoštevaje dejstvo, da predlagatelj ni izkazal niti dejstva, kako naj bi se opravljale meritve, preizkus z alkotestom pa naj bi odklonil po desetih preizkusih, tako tudi ni mogel uresničiti zakonskih znakov tega prekrška, ker naj ne bi hotel pravilno opraviti odrejenega preizkusa, pa tudi ne odrejenega strokovnega pregleda. Takšno razlogovanje sodišča je proti izkustveno, posebej tudi zaključek, da naj bi v nočnih urah videl in vedel, kaj je podpisoval na strehi policijskega vozila, kot tudi, da je odreditev strokovnega pregleda v takih primerih edini možni zaključek postopka. Razlogi odločbe so v nasprotju z listinsko dokumentacijo ter samimi ugotovitvami sodišča, ki so protispisne; odločba tudi nima razlogov glede oblike odgovornosti, saj sodišče ni obrazložilo zavestnega in voljnega elementa krivde za odklonitev strokovnega pregleda.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je pritožbeno sodišče najprej ugotovilo, da pritožnik utemeljeno uveljavlja, da se za prekršek po šestem odstavku 58. člena ZVoz kaznuje (samo) voznik, ki se pri vožnji vozila v cestnem prometu izkazuje z vozniškim dovoljenjem, ki je prenehalo veljati na podlagi sodne odločbe, torej voznik, ki mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja po zakonu, ki ureja prekrške (prvi odstavek 58. člena ZVoz), kar pa iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje glede tega prekrška na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, ker dejanje, kot je opisano (tudi sicer) ni določeno kot prekršek.

Nadalje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se v skladu z osmim odstavkom 50. člena ZVoz kaznuje za prekršek (med drugim) voznik, ki ravna v nasprotju s 3. točko prvega odstavka tega člena, ki določa, da sme motorno vozilo voziti oseba, ki ima veljavno vozniško dovoljenje za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi, in ne vozi v nasprotju z omejitvijo, vpisano v njenem vozniškem dovoljenju, pri čemer pa je bilo v obravnavanem primeru na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovljeno, da je obdolženec vozil z vozniškim dovoljenjem, ki mu je bilo odvzeto, ker ni opravil kontrolnega zdravstvenega pregleda, na katerega je bil napoten v določenem roku oziroma ga ni opravil v celoti, torej mu je bilo odvzeto na podlagi prvega odstavka 80. člena ZVoz. Prvi odstavek 80. člena ZVoz pa določa, da upravna enotna imetniku veljavnega vozniškega dovoljenja, ki ne opravi kontrolnega zdravstvenega pregleda, na katerega je bil napoten, v določenem roku ali ga ne opravi v celoti, z odločbo odvzame vozniško dovoljenje za čas, dokler se s kontrolnim zdravstvenim pregledom ne ugotovi telesna in duševna zmožnost za vožnjo motornih vozil; v odločbi določi tudi rok, v katerem mora imetnik vozniškega dovoljenja vozniško dovoljenje vrniti upravni enoti. V skladu s četrtim odstavkom tega člena pa se voznik, ki se vozi z vozniškim dovoljenjem, ki mu je bilo v skladu s prvim odstavkom tega člena odvzeto, kaznuje za prekršek z globo v znesku 500,00 eurov. Ker je za prekršek po četrtem odstavku 80. člena ZVoz torej predpisana globa v istem določenem znesku kot za prekršek po osmem odstavku 50. člena ZVoz, je pritožbeno sodišče dejanje, kot je opisano pod točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje, zgolj pravilno pravno opredelilo kot prekršek po četrtem odstavku ZVoz, saj sicer ne vidi razlogov za dvom o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bila odločba upravne enote o odvzemu vozniškega dovoljenja obdolžencu vročena v skladu z ustreznimi določbami ZUP in je tako postala tudi pravnomočna. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja, da ZUP ureja postopek vročanja v VI. poglavju (83. do 98. člen). V skladu z določbo prvega odstavka 87. člena ZUP se morajo sicer odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, vendar pa upravni postopek dopušča, da ima stranka bodisi pooblaščenca bodisi le pooblaščenca za vročitve. V skladu s prvim odstavkom 89. člena ZUP (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP-E, Uradni list RS, št. 126 z dne 31. 12. 2007), je pooblaščenec za vročitve določena oseba, ki jo stranka lahko pooblasti za vročanje vseh dokumentov zanjo. V nadaljevanju tega člena zakon ureja položaj, ko stranka obvesti organ o tem, da ima pooblaščenca za vročitve (prvi odstavek 89. člena ZUP) ter položaj, ko stranka o tem dejstvu organa ne obvesti (drugi odstavek 89. člena ZUP). V drugem primeru lahko vročevalec vroča pooblaščencu vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, po tem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ (vročevalec mora na vročilnico čitljivo napisati osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenca in jo skupaj z izjavo pooblaščenca vrniti organu), kot je bilo storjeno tudi v obravnavani zadevi. Po določbi tretjega odstavka 89. člena ZUP mora pooblaščenec vsak dokument nemudoma poslati stranki. Na podlagi določbe petega odstavka istega člena pa se šteje, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti. Če pooblaščenec za vročitve ne more dokumenta izročiti stranki in bi stranka s tem zamudila rok za pritožbo ali kakšno drugo pravno sredstvo, ima pooblaščenec za vročitve tudi pravico vložiti ustrezno pravno sredstvo (šesti odstavek 89. člena ZUP). Tudi ZP-1 (58. in drugi odstavek 67. člena) ne izključuje možnosti vročanja sodnih pisanj po pooblaščencu za vročitve; upoštevaje določbo prvega odstavka 87. člena ZUP pa je potrebno dokument, od katerega vročitve začne teči rok, vročiti pooblaščencu za vročitve osebno (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 1/2010 z dne 25. 2. 2010).

Pritožba glede prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP pa ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja uporabilo ustrezne materialne predpise in obdolženca utemeljeno spoznalo za odgovornega storitve tega prekrška, glede česar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, saj se z njimi v celoti strinja.

Glede na pritožbene navedbe le še dodaja, da ne vidi razlogov za dvom o pravilnosti v postopku na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer je sodišče prve stopnje odločitev o odgovornosti utemeljeno oprlo tudi na izpovedi prič policistov, ki sta po tem, ko sta bila opomnjena, da sta dolžna govoriti resnico in da ne smeta ničesar zamolčati, kar vesta o zadevi, ter opozorjena, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje, podrobno in prepričljivo opisala potek dogodka ter skladno izpovedala, da je preizkušanec preizkus z alkotestom opravljal večkrat, vendar ni ravnal po navodilih proizvajalca, ker je pihal premalo časa, da bi se rezultat sploh izpisal, zaradi česar mu je bil odrejen strokovni pregled, katerega pa je odklonil, kot izhaja tudi iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega je prav tako razvidno, da je odklonil preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku ter mu je bil odrejen strokovni pregled, katerega pa je odklonil, pri čemer je pri opombah navedeno, da ni ravnal po navodilih proizvajalca, možnost preizkusa pa mu je bila dana desetkrat, a ga je s svojimi dejanji odklonil, s čemer se je strinjal in zapisnik s takšno vsebino na kraju samem podpisal brez pripomb, čemur tudi v pritožbi niti ne oporeka. Da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z ZUP, javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, je v odločbi Up-621/03-21 z dne 2. 12. 2004 že presodilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Voznik pa ima samo na kraju samem možnost oporekati poteku ali rezultatu preizkusa ter je v tem primeru odrejen strokovni pregled, pri čemer tudi iz uradnega zaznamka in sklepa o pridržanju, ki ju je prav tako podpisal brez pripomb, čeprav uradni zaznamek šele naknadno, izhaja, da je bil obdolženec pridržan zaradi odklonitve strokovnega pregleda, pred tem pa je bil tudi poučen, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki ga lahko svobodno izbere, ter do pritožbe, vendar teh možnosti očitno ni izkoristil, tako da zagovornik v svojih navedbah tudi iz tega razloga očitno ni prepričljiv.

Za opravljanje (preventivnega) nadzora prometa, vozil, voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu so policisti pooblaščeni na podlagi 13. člena ZPrCP, pri čemer je Ustavno sodišče Republike Slovenije že presodilo, da glede na naravo preverjanja in izpolnjevanja pogojev za vožnjo (npr. stopnje alkoholiziranosti, zimske opreme, ustreznosti dokumentov) tega nadzora niti ni mogoče vezati na noben zunanji viden znak ali npr. razloge za sum (odločba U-I-370/98 z dne 18. 12. 2002). Zaslišanje policistov o tem, kaj sta na kraju dogodka sama zaznala (predvsem glede opravljanja postopka), je dovoljen dokaz (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 26/2009 z dne 19. 3. 2009). Dejstvo, da sta bila policista, ki sta odkrila prekršek, zaslišana kot priči, pa tudi ne pomeni, da sta sodelovala v postopku o prekršku kot uradni osebi, ki bi morali biti izločeni v smislu 1. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ampak kot priči v smislu 67. člena ZP-1 v zvezi z 234. členom ZKP (sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 60/98 z dne 14. 5. 1999).

Glede na navedeno pritožbene navedbe dvoma o pravilnosti v postopku na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja glede tega prekrška niso vzbudile in je obdolženec storil tudi ta prekršek in je zanj odgovoren, pri čemer je storilec v skladu z 9. členom ZP-1 odgovoren za prekršek že, če ga je storil iz malomarnosti, če predpis o prekršku ne določi drugače. V skladu z 8. členom ZP-1 v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) pa je dejanje storjeno z direktnim naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti, kot je bilo ugotovljeno tudi v obravnavani zadevi, saj je kot voznik z opravljenim vozniškim izpitom nedvomno vedel, da mora spoštovati odredbe policistov, česar ni storil. Pri preizkusu odločitve o sankcijah za ta prekršek pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila globa izrečena v najnižjem predpisanem znesku.

Glede na navedeno in ker kakšnih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 163. člena ZP-1 razsodilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

11.06.2013

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba PRp 178/2018
• VSL sodba PRp 107/2014
• Sodba IV Ips 1/2010