<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep PRp 1150/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2011:PRP.1150.2011
Evidenčna številka:VSL0066602
Datum odločbe:19.10.2011
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:stroški postopka - nagrada in potrebni izdatki zagovornika - odločanje in izdaja sodbe v skrajšanem postopku - stroški ugovora - redni sodni postopek - nagrade v razponu - nagrada za postopek - obseg nagrade - stopnja postopka in dejavnosti postopka

Jedro

V primerjavi s prej veljavno Odvetniško tarifo odvetnik ne prejme več nagrade za vsako posamezno dejanje, temveč je nagrada določena za celotno storitev od prevzema do dokončanja zadeve, pri čemer višino nagrade v razponu odvetnik določi po pravičnem preudarku. Pri tem lahko upošteva npr. tudi (dobre) premoženjske razmere stranke, medtem ko mora sodišče zagotoviti ustrezno ravnovesje s položajem nasprotne stranke, ko v okviru po temelju priznanih stroškov v breme tretjih (to je tudi proračuna) presoja o potrebnosti posameznih stroškov in nagrade zagovornika glede na izid postopka, ob upoštevanju dosedanje sodne prakse in tudi načela pravičnosti. .

V skladu s 17. členom ZOdvT spadajo k stopnji postopka vse dejavnosti, storitve in postopki, povezani z obravnavano zadevo, torej tudi vložitev ugovora, saj ima le-ta za posledico odločanje pred sodiščem iste stopnje. Dejstvo, da je bil v postopku vložen ugovor, pa se lahko ovrednoti v okviru nagrade, določene v razponu za postopek na prvi stopnji. Za novo stopnjo pa torej šteje le novo odločanje po vertikalnem prenosu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na predlog zagovornika obdolženki priznalo nagrado za prvo seznanitev s primerom po tarifni številki (v nadaljevanju tar. št.) 5100 v višini 57,50 EUR, nagrado za postopek po tar. št. 5302 v višini 90,00 EUR, materialne stroške po tar. št. 6000 v višini 20,00 EUR, DDV v višini 33,50 EUR in stroške tolmačke v višini 83,47 EUR, kar skupno znese 284,47 EUR.

Zoper sklep je obdolženkin zagovornik vložil pravočasno pritožbo zaradi nepriznanja stroška vložitve ugovora kot rednega pravnega sredstva ter pritožbenemu sodišču predlagal, da sklep sodišča prve stopnje spremeni in dopolni tako, da prizna tudi stroške za vložen ugovor po tar. št. 5400 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Iz pritožbe je razvidno, da je sodišče s sklepom odmerilo odvetniške stroške po tar. št. 5100 in 5302 ter materialne stroške po tar. št. 6000, obdolženka pa je po zagovorniku priglasila tudi stroške za vložen ugovor kot pravno sredstvo in jih ovrednotila po tar. št. 5400 v višini 190,00 EUR. Tega stroška sodišče prve stopnje ni priznalo z obrazložitvijo, da ga ni moč vrednotiti po tar. št. 5400, ker nima svojstva pravnega sredstva, kar je po mnenju pritožnika napačno. Ugovor ima status pravnega sredstva, saj se z njim izpodbija odločba, ki je sicer izdana v skrajšanem postopku, vendar nevložen ugovor pomeni pravnomočnost sodne odločbe in je funkcija tega ugovora razveljavitev te odločbe, ne glede na nadaljnji potek in postopek. Po svoji vsebini je ugovor zagotovo pravno sredstvo in to redno pravno sredstvo, v okviru pravic, ki jih določa Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 7. točko prvega odstavka 143. člena ZP-1 spadajo med stroške postopka tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika. Nagrade se v skladu s 3. členom ZOdvT določajo v eurih, glede na vrednost predmeta odvetniške storitve, v nespremenljivih zneskih ali v razponu dveh nespremenljivih zneskov, odmerijo pa po Tarifi, ki je sestavni del tega zakona. Enega od možnih načinov določanja nagrad torej predstavlja nagrada v razponu, katere višino odvetnik v konkretnem primeru določi po pravičnem preudarku, na podlagi okoliščin, ki so primeroma naštete v 13. členu ZOdvT, predvsem glede na obseg in težavnost odvetniške storitve, uporabo tujih pravnih virov, posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij, pravno specialistično znanje ali znanje tujega jezika, pomen zadeve ter prihodke in premoženjske razmere stranke; v povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu. Odvetniške nagrade so urejene po vzoru nemške ureditve, v kateri odvetnik v primeru nagrad, določenih v razponu zneskov, za izhodišče vzame povprečje obeh količnikov, nato pa ob upoštevanju kriterijev iz 14. člena Zakona o nagradah odvetnic in odvetnikov (Rechtsanwaltsvergütungsgesetz – RVG) določi konkreten znesek (Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, št. 28 z dne 26. 2. 2008, str. 4 in 11). Odvetnikova odločitev je za stranko načeloma zavezujoča (Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, št. 28 z dne 26. 2. 2008), pri čemer lahko odvetnik zahteva plačilo nagrade in izdatkov le na podlagi specificiranega in stranki izstavljenega računa; v specifikaciji računa je treba navesti zneske posameznih nagrad in izdatkov, predujme, kratek opis dejstev, na podlagi katerih so nastale nagrade, opis izdatkov, številke iz Tarife, če so bile uporabljene kot podlaga za odmero stroškov odvetniške storitve, porabljeni čas, če je sklenjen dogovor o plačilu po porabljenem času, ter vrednost predmeta pri nagradah, ki se določajo po vrednosti predmeta; pri navajanju nagrad v razponu mora odvetnik na kratko obrazložiti razloge, ki utemeljujejo višino nagrade (11. člen ZOdvT).

Nagrade v postopku o prekršku so določene v petem delu Tarife. Tar. št. 5100 določa osnovno nagrado za prvo seznanitev s primerom in le enkrat, ne glede na to, na kateri stopnji postopka odvetnik prevzame primer, in sicer izbranemu odvetniku v razponu od 15,00 EUR do 100,00 EUR, dodeljenemu odvetniku pa v nespremenljivem znesku 45,00 EUR. Tar. št. 5302 določa nagrado za postopek v primeru globe od 40,00 EUR do 5.000,00 EUR, in sicer izbranemu odvetniku v razponu od 15,00 EUR do 165,00 EUR, dodeljenemu odvetniku pa v nespremenljivem znesku 70,00 EUR (v okviru 3. poglavja Redni sodni postopek). Tar. št. 5400 pa določa nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi, in sicer izbranemu odvetniku v razponu od 45,00 EUR do 310,00 EUR, dodeljenemu odvetniku pa v nespremenljivem znesku 140,00 EUR.

V primerjavi s prej veljavno Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/2003) torej odvetnik ne prejme več nagrade za vsako posamezno dejanje, temveč je nagrada določena za celotno storitev od prevzema do dokončanja zadeve, pri čemer višino nagrade v razponu odvetnik določi po pravičnem preudarku, pri tem pa lahko upošteva npr. tudi (dobre) premoženjske razmere stranke, medtem ko mora sodišče zagotoviti ustrezno ravnovesje s položajem nasprotne stranke, ko v okviru po temelju priznanih stroškov v breme tretjih (to je tudi proračuna) presoja o potrebnosti posameznih stroškov in nagrade zagovornika glede na izid postopka, ob upoštevanju dosedanje sodne prakse in tudi načela pravičnosti. Med upravičenimi pričakovanji strank v postopku je namreč tudi varstvo pred nastajanjem nepotrebnih stroškov.

V obravnavani zadevi je zagovornik po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil postopek o prekršku zoper obdolženko na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavljen ter odločeno, da stroški postopka bremenijo proračun, z neobrazloženo vlogo naknadno priglasil stroške odvetniške storitve v postopku, med drugim tudi nagrade po tar. št. 5400 v višini 190,00 EUR. Sodišče prve stopnje je priglašen strošek po tar. št. 5400 upoštevalo v okviru tar. št. 5302 ter ga odmerilo v višini 90,00 EUR, kar je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno.

V skladu z drugim odstavkom 14. člena ZOdvT lahko odvetnik prejme nagrado v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa na vsaki stopnji. Z reformo prava o prekrških je bila uvedena delitev postopka na hitri postopek o prekršku in redni sodni postopek o prekršku, pri čemer predstavlja 129.a člen ZP-1 (Odločanje in izdaja sodbe v skrajšanem postopku) pravno podlago, da lahko sodišče v rednem sodnem postopku izda sodbo, ne da bi bil obdolženec pred izdajo sodbe s strani sodišča seznanjen z vsebino obdolžilnega predloga in ne da bi mu bila dana možnost, da se izjavi o tem, česar je obdolžen. Ugovor zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, pa je pravno sredstvo, ki ima za posledico izvedbo rednega sodnega postopka, v katerem pa je obdolženec neposredno zaslišan le na njegovo izrecno zahtevo. Gre torej za postopek sui generis, saj se na eni strani odloča o utemeljenosti ali neutemeljenosti vloženega pravnega sredstva zoper (kaznovalno) sodbo, izdano v skrajšanem postopku, na drugi strani pa se s sodbo odloča o prekršku in je zoper takšno sodbo dovoljena pritožba (Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba 2009, str. 615). V skladu s 17. členom ZOdvT spadajo k stopnji postopka vse dejavnosti, storitve in postopki, povezani z obravnavano zadevo, po mnenju pritožbenega sodišča torej tudi vložitev ugovora, saj ima le-ta za posledico odločanje pred sodiščem iste stopnje. Dejstvo, da je bil v postopku vložen ugovor, pa se lahko ovrednoti v okviru nagrade, določene v razponu za postopek na prvi stopnji. Za novo stopnjo pa torej šteje le novo odločanje po vertikalnem prenosu (prim. tudi 19. člen ZOdvT).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 168. člena v zvezi s tretjim odstavkom 163. člena ZP-1 sklenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je dolžna obdolženka v skladu s 147. členom ZP-1 plačati sodno takso, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji, na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008).


Zveza:

ZP-1 člen 129a, 129a/5, 143, 143/1, 143/1-7, 144, 144/4.
ZOdvT člen 13, 14, 14/2, 17.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.06.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU0Mjc3