<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba PRp 759/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2011:PRP.759.2011
Evidenčna številka:VSL0066600
Datum odločbe:07.09.2011
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:pravica do poštenega sojenja - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravice obdolženca - zaslišanje obdolženca - obramba z zagovornikom - pravica do zaslišanja obremenilnih prič - načelo materialne resnice - prometna nesreča - povzročitev prometne nesreče - prednost na križišču - meje sankcioniranja prekrškov - časovna veljavnost zakona - milejši predpis - uporaba milejšega zakona

Jedro

Sodelovanje pri procesnih dejanjih v postopku o prekršku je odvisno od tega, ali je obdolženec podal takšno zahtevo v smislu 1. odstavka 90. člena ZP-1.

Pritožbeno sodišče je po ugotovitvi, da so v ZPrCP za obravnavani prekršek za konkretnega storilca predpisane milejše sankcije, dejanje, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, pravno opredelilo kot prekršek po 7. odstavku 58. člena ZPrCP ter zanj ob uporabi 2. odstavka 2. člena ZP-1 izreklo predpisani sankciji.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se dejanje, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, z uporabo drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških pravno opredeli kot prekršek po sedmem odstavku 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa ter na tej podlagi izrečeta globa v znesku 300,00 EUR (tristo eurov) in 5 (pet) kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B.

To globo mora obdolženec plačati v roku 30 (tridesetih) dni po prejemu te sodbe, lahko pa v istem roku zaprosi za plačilo globe v obrokih, sicer bo sodišče postopalo v skladu z opozorilom, navedenim v sodbi sodišča prve stopnje.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 234. členu v zvezi s sedmim odstavkom 46. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Izrečeni sta mu bili globa v znesku 400,00 eurov in stranska sankcija petih kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, naloženo pa tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse.

2. Zoper sodbo je obdolženec pravočasno vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, še posebej po 6. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), saj se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kršitve materialnih določb, med drugim so podane okoliščine, ki izključujejo njegovo odgovornost za prekršek, pa jih sodišče ni upoštevalo, ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. 29. člen Ustave Republike Slovenije določa pravico vsakega obdolženega, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, kakor tudi pravico, da se mu sodi v njegovi navzočnosti ter da se brani sam ali z zagovornikom; navedenega mu sodišče ni zagotovilo. V konkretnem postopku sploh ni imel možnosti sodelovati; ne samo, da ni imel možnosti predlagati dokazov v svojo korist, tudi ni bil seznanjen z dokaznim postopkom, katerega je sodišče izvedlo mimo njegove vednosti, tako tudi ni imel možnosti biti navzoč pri zaslišanju neposrednega udeleženca prometne nesreče M., na katerega izpovedbo se sodba krovno opira. Sodišče je šlo celo tako daleč, da je njegov zagovor predočilo navedeni priči ter ji dalo možnost, da sodi o resničnosti njegovega zagovora, medtem ko se z navedeno pričo ni mogel soočiti ter demantirati njenih izjav. Poleg tega je sodišče navedeni priči povsem neutemeljeno in nepravilno poklonilo vero, saj že iz samih navedb obrazložitve sodbe izhaja, da njene izjave ne morejo biti verodostojne. Dejstvo namreč je, da so njene izjave nelogične (na primer, da je bilo njegovo zavijanje nepričakovano – kako, ko pa je imel zeleno luč za zavijanje?), med seboj in z drugo listinsko dokumentacijo v nasprotju (priča je izpovedala, da sta v tistem času v križišču promet usmerjala dva policista, iz obdolžilnega predloga pa izhaja, da je promet v križišču urejal semafor). Ne gre pa tudi prezreti dejstva, da marsikatere izjave priče listinska dokumentacija sploh ne more potrditi, kot denimo, da naj bi sam zavil nepričakovano ter domnevno vedenje priče o tem, zakaj naj bi on zavil oziroma ustavil. Prav tako je ostala povsem nepreverjena izjava priče, da slednji trčenja ne bi mogel preprečiti. Glede na dejstvo, da se je zagovarjal sam, bi sodišče moralo poskrbeti, da njegova nevednost in nepoučenost ne bi bila v škodo pravicam, ki mu gredo v postopku. Sodišče je tako v konkretnem postopku zagrešilo nadaljnje bistvene procesne kršitve po prvem in drugem odstavku 155. člena v zvezi z 68. členom ZP-1, saj ne samo, da ni popolno in posledično pravilno ugotovilo vseh dejstev, pomembnih za izdajo zakonite sodbe, dejstev v njegovo korist sploh ni ugotavljalo. Sodišče mu očita, da je kljub temu, da je bil primoran ustaviti pred dokončanjem zavijanja, saj se je vozilo pred njim zaradi prečkanja udeležencev v prometu na prehodu za pešce ustavilo, ravnal napačno, pri tem pa pozablja, da je pred tem že povsem varno prešel nasprotni vozni pas, namenjen ostalim vozilom (vozilom, ki niso namenjena za javni prevoz potnikov). Glede na navedeno se kot nepravilne izkažejo ugotovitve, da se pred zavijanjem levo ni prepričal, če to lahko stori varno za druge udeležence v prometu, posledično tudi ni pravilna nadaljnja ugotovitev, da naj bi izsilil prednost v križišču. Tudi ni spregledal vozila M., le v njegovi moči ni bilo, da bi trčenje preprečil, saj se je po začetku zavijanja vozilo, ki je zavijalo pred njim, ustavilo. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da postopek ustavi, oziroma podrejeno razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Eno od pravnih jamstev v kazenskem postopku, ki v Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ni izrecno navedeno, vsebuje pa ga Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v točki d) tretjega odstavka 6. člena, je tudi obdolženčeva pravica, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Navedena pravica med drugim zagotavlja obdolžencu, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (3. alinea 29. člena URS, drugi odstavek 5. člena Zakona o kazenskem postopku, sodba Vrhovnega sodišča I Ips 232/98 z dne 4. 3. 2004). Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena v povezavi z določbo 29. člena URS o pravnih jamstvih v kazenskem postopku, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Pravica kršitelja, da predlaga dokaze v svojo korist, po drugi strani predstavlja dolžnost prekrškovnega organa oziroma sodišča, da kršitelju v postopku omogoči izvajanje predlaganih dokazov. To sicer ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, vendar mora (razen, če je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialno ali procesnopravno relevanten ter če sta njegov obstoj in pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti (sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 45/2007 z dne 5. 6. 2008).

5. V skladu s temi izhodišči pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodelovanje pri procesnih dejanjih v postopku o prekršku odvisno od tega, ali je obdolženec podal takšno zahtevo v smislu prvega odstavka 90. člena ZP-1 (prim. odločba Ustavnega sodišča Up-537/05 z dne 15. 3. 2007). Iz podatkov v spisu pa je razvidno, da je bil obdolženec tako v vabilu na zaslišanje kot pred podajo zagovora pri Okrajnem sodišču v Sežani, poučen, da ima na podlagi drugega odstavka 90. člena ZP-1 pravico vzeti si zagovornika, ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, ter da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, lahko pa je navzoč pri izvajanju dokazov, na zahtevo pa ga bo sodišče povabilo k posameznim procesnim dejanjem, vendar je izjavil, da se bo zagovarjal sam, navzočnosti pri izvajanju dokazov pa ni zahteval, čeprav je bil s prejemom obdolžilnega predloga seznanjen tudi z ugotovitvami policistov. Glede na določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 tako v pritožbenem postopku novih dejstev in dokazov ne more več uveljavljati, saj bi lahko uveljavljal le tista dejstva in dokaze, ki jih brez krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, česar pa ne izkaže.

6. Pritožbeno sodišče pa tudi ne vidi razlogov za dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da obdolženec navedenega dne pri vožnji po Slovenski cesti v Ljubljani v križišču pri zavijanju levo ni pustil mimo vozila, ki je prihajalo z nasprotne smeri in vozilo naravnost, ter povzročil prometno nesrečo, pri čemer mora v skladu z drugim odstavkom 46. člena ZVCP-1, ki ureja prednost na križišču, voznik, ki na križišču zavija levo, pustiti mimo vozila, ki prihajajo z nasprotne smeri in vozijo naravnost ali zavijajo desno, v skladu s petim odstavkom istega člena pa dati prednost tudi pešcem, ki prečkajo vozišče, na katero namerava zaviti. Da je nasprotnemu udeležencu zaprl pot, pa izhaja tudi iz pritožbe. Pri zavijanju levo je namreč prehod povsem prost le v primeru semaforja, na katerem je za zavijanje levo zelena luč v obliki puščice (takrat imajo vozila z nasprotne smeri, ki vozijo naravnost ali zavijajo desno ter kolesarji in pešci na levi bočni cesti rdečo luč).

7. V skladu z 234. členom ZVCP-1, ki je veljal v času storitve prekrška, se udeleženec cestnega prometa, če s prekrškom iz tega zakona povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo (ki je prometna nesreča, ki ima za posledico le materialno škodo in katere vzrok je prekršek, za katerega je predpisana samo globa – tretji odstavek 134. člena ZVCP-1), kaznuje za prekršek z globo najmanj 200,00 eurov, vozniku motornega vozila se izreče tudi pet kazenskih točk, lahko pa tudi prepoved vožnje motornega vozila, pri čemer sankcija, izrečena v skladu s prejšnjim odstavkom, ne more biti nižja od sankcije, predpisane za enak temeljni prekršek (drugi odstavek 234. člena ZVCP-1). Za temeljni prekršek po sedmem odstavku 46. člena ZVCP-1 se voznik motornega vozila, ki ravna v nasprotju z določbami tega člena, kaznuje z globo 300,00 eurov, izreče se mu tudi pet kazenskih točk. V skladu s prvim odstavkom 134. člena ZVCP-1 je prometna nesreča nesreča na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cesti promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej nastala (vsaj) materialna škoda, pri čemer je lahko relevantno le poškodovanje druge osebe ali njenega premoženja in ne storilca prekrška samega (odločba Ustavnega sodišča P-45/05 z dne 18. 12. 2005).

8. V skladu s sedmim odstavkom 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP, Ur. l. RS, št. 109 z dne 30. 12. 2010, ki se uporablja od 1. 7. 2011) se voznik motornega vozila, ki ravna v nasprotju z določbami tega člena, ki v drugem odstavku prav tako določa, da mora voznik, ki na križišču zavija levo, pustiti mimo vozila, ki prihajajo z nasprotne smeri in vozijo naravnost ali zavijajo desno in so na istem prednostnem nivoju (pravilo srečanja), v petem odstavku pa, da mora voznik, ki na križišču zavija, dati prednost pešcem, ki prečkajo vozišče, na katero namerava zaviti, kaznuje za prekršek z globo 300,00 eurov, izreče se mu tudi pet kazenskih točk, prekrški pa niso pravno opredeljeni tudi v povezavi s povzročitvijo prometne nesreče.

9. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 se v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po ugotovitvi, da so v ZPrCP za obravnavani prekršek za konkretnega storilca predpisane milejše sankcije, dejanje, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, pravno opredelilo kot prekršek po sedmem odstavku 58. člena ZPrCP ter zanj ob uporabi drugega odstavka 2. člena ZP-1 izreklo predpisani sankciji, na podlagi 163. člena ZP-1, v nespremenjenem delu pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

EKČP člen 6, 6/3, 6/3-d.
URS člen 29, 29-3.
ZP-1 člen 2, 2/2, 68, 90, 90/1, 114, 114/4, 157, 157/3.
ZVCP-1 člen 46, 46/7, 134, 234.
ZPrCP člen 58, 58/7.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.06.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU0Mjc1