VSL sklep Cst 393/2012

Jedro

Namen vsakega disciplinskega postopka je disciplinirati kršitelja oziroma mu s trajnim odvzemom pravice opravljanja funkcije upravitelja preprečiti, da bi tako hude kršitve lahko storil še v kakem insolvenčnem postopku. Namen razrešitve upravitelja iz razlogov po 118. členu ZFPPIPP pa je drugačen. Z njim se zagotavlja pravilen, zakonit in čim hitrejši potek konkretnega insolvenčnega postopka, kaznovanje in discipliniranje upravitelja pa tu ni ne namen ne cilj ukrepa razrešitve upravitelja, pri čemer posledice razrešitve upravitelja iz razlogov po 118. členu ZFPPIPP nikakor niso tako hude kot v primeru hujših disciplinskih kršitev. Zato za definiranje, kaj je to hujša kršitev dolžnosti upravitelja, ne pride v poštev analogija s 120.h členom ZFPPIPP.

Ni dopustno plačevanje stroškov zgolj na podlagi predloga predračuna stroškov. Kakršnakoli praksa izplačevanja stroškov brez predhodnega sklepa sodišča pa je nezakonita, razen zelo izjemoma, v primerih morebitne višje sile, pa še takrat bi bilo od upravitelja pričakovati, da bo takoj po prenehanju takih razmer pridobil odobritev sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razrešilo upravitelja M. P. in imenovalo upraviteljico M. B.

2. Zoper navedeni sklep se je razrešeni upravitelj pravočasno pritožil. Navaja, da je sodišče neutemeljeno ugotovilo kršitev njegovih obveznosti glede poslovanja upniškega odbora. Upniki so zahtevali preložitev seje z dne 5.1.2012, ker zaradi vloženih pritožb niso želeli odločati pogojno. Sodišče je 23.2.2012 zato imenovalo nov upniški odbor, zoper katerega se je pritožila N.. Na poziv sodišča z dne 12.3.2012 je upravitelj 20.3.2012 sodišču sporočil, da ne more sporočiti zahtevanih podatkov iz 80. člena ZFPPIPP, ki bi lahko dovolj verodostojno služili za odločitev o razširitvi upniškega odbora, in predlagal, naj sodišče počaka na osnovni seznam preizkušenih terjatev. Sodišče je 6.4.2012 poslalo vsem članom upniškega odbora predlog predračuna stroškov stečajnega postopka in njegovo dopolnitev in jih pozvalo k mnenju, s čimer je zavzelo stališče, da ni razlogov, da upniški odbor ne bi deloval, kar je potrdilo tudi v sklepu z dne 31.8.2012, ko je zavrnilo zahtevo za razrešitev upravitelja. Kljub objavljenemu osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev pa ni sprejelo novega sklepa o upniškem odboru. Istega dne je upnik D. predlagal sodišču, naj upravitelja pozove, da ponovno skliče sejo upniškega odbora, prekinjeno 5.1.2012, ter zagotovi potrebne podatke za odločanje, čeprav je vedel, da je treba sestavo upniškega odbora uskladiti z 80. členom ZFPPIPP, kar je omogočil osnovni seznam preizkušenih terjatev, zato upravitelj tega predloga ni smel izvršiti in je bil dolžen počakati na odločitev sodišča o razširitvi upniškega odbora. Poziv sodišča z dne 16.4.2012 ga je presenetil, ker je sodišče že prej napovedalo, da bo upniški odbor razširilo, seje z dne 5.1.2012 pa tudi ni mogel nadaljevati, ker je sodišče po tem imenovalo nov upniški odbor. Prve seje pa ni želel sklicati, ker je upnik N. vložil pritožbo. Sklep z dne 23.2.2012 je upravitelj utemeljeno smatral za nezakonit. 25.4.2012 je sodišču poslal seznam 15 največjih upnikov, na katerega pa sodišče ni reagiralo, in to vse do 10.12.2012. Iz 93. in 94. člena ZFPPIPP tudi ne izhaja dolžnost upravitelja, kot jo zatrjuje stečajno sodišče, pri čemer prihaja tudi v nasprotje s svojimi prejšnjimi ugotovitvami. Višje sodišče je odločilo drugače, kot je stečajno sodišče, pri tem pa prezrlo vrsto pomembnih dejstev, saj dolžnosti upravitelja, kot jih zatrjuje višje sodišče, zakon ne vsebuje in ne dopušča tako razširjene razlage določil o upravitelju kot nekakšnem strokovnem sodelavcu upniškega odbora, pri čemer v tem postopku upniki blokirajo vsak upraviteljev predlog oziroma sklep sodišča s pritožbami. Glede plačevanja (tekočih) stroškov: imel je potrjen predračun stroškov v višini 195.125,00 EUR, sodišču pa je tudi dostavil načrt predračuna stroškov stečajnega postopka, ki je bil objavljen, tudi s kasnejšimi dopolnitvami, predračuna pa sodišče še ni potrdilo. Ves čas pa je vedelo, da plačuje nujne izdatke, pa temu ni nasprotovalo. Nalagalo je dopolnitve, izpolnil je vse pozive. Po 2. odstavku 357. člena ZFPPIPP se lahko stroški, ki jih je plačeval, poravnajo le na podlagi predračuna in ne s sklepom o soglasju k plačilom stroškov, rok za predložitev predračuna stroškov je iztekel že marca, pa sodišče ni izdalo sklepa do decembra. Krivda, da predračun ni bil potrjen, je na sodišču. Sodišče bi lahko izdalo vsaj delni sklep, v katerem določa najnujnejše stroške. Take kršitve pa tudi ni mogoče kvalificirati za hujšo kršitev, saj so te taksativno določene v 120.h členu ZFPPIPP. Zaradi sporne odločitve višjega sodišča bi šele prišlo do spremembe upraviteljske prakse, saj se je doslej večina upraviteljev ravnala tako, kot se je sam pri izplačilu nujnih stroškov. Ni tudi izpolnjen pogoj, da bi zaradi njegovih dejanj nastala škoda za stečajno maso. Poravnaval je le stroške, ki so po višini zakonsko odločeni in jih določajo resorne tarife, s pravočasnim plačilom pa je tudi odvrnil zamudo in s tem zamudne obresti. Ti stroški bi v enaki višini nastali, ne glede na to, ali bi se čakalo na sklep ali ne, nastale bi le še zamudne obresti. Če stroškov ne bi poravnal, bi nastala nepredstavljiva škoda za stečajno maso, saj gre za zastopanje v postopkih izterjav terjatev, vlaganje izpodbojnih tožb, itd., s katerimi bi prišlo do povečanja stečajne mase. Zato je bilo njegovo ravnanje profesionalno in strokovno. Kršeno je bilo tudi načelo sorazmernosti. Razrešitev je najhujši ukrep, ki je predviden za ponavljajoče se hude kršitve v škodo stečajne mase in sistematično privilegiranje posameznih upnikov, česar pa ni storil, s sodnico konstruktivno in profesionalno sodeluje, angažiral je najbolj ugledne strokovnjake na njihovih področjih, s katerimi dnevno komunicira. Gre za zelo zahteven stečajni postopek, z izrazito agresivnimi upniki, bivši direktor je prevzel taktiko napada kot najboljšo obrambo. Stečaj je vpet v lokalno okolje, upravitelj je bil moteč, ker ni želel pristati na ravnanja, ki bi bila v škodo stečajne mase, zato si je nakopal številne zamere in sovražnike, nekaj verjetno tudi v sodni veji oblasti. Zato naj višje sodišče še enkrat, sedaj prvič tudi na podlagi njegove plati zadeve, presodi, ali je izredno strog ukrep razrešitve resnično pošten, pravičen in v skladu z drugimi postopki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upravitelj je organ postopka zaradi insolventnosti, ki v tem postopku opravlja svoje pristojnosti in naloge, določene v zakonu, zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov (1. odstavek 97. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). 98. člen ZFPPIPP določa, da mora upravitelj svoje naloge in pristojnosti opravljati v skladu (1) z ZFPPIPP in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, (2) z drugimi zakoni, ki se uporabljajo za insolventnega dolžnika, in predpisi, izdanimi na njihovi podlagi, ter (3) s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge osebe (1. odstavek 98. člena ZFPPIPP); pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti pa mora ravnati (1) vestno in pošteno, (2) z ustrezno profesionalno skrbnostjo ter (3) tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo pri opravljanju teh nalog in pristojnosti (2. odstavek 98. člena ZFPPIPP). Upravitelja pa se (med drugim) razreši, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan (1. točka 118. člena ZFPPIPP). Sodna praksa (navedena je v sklepu višjega sodišča, izdanem v tem postopku 27.11.2012 pod opr. št. Cst 338/2012) se je že izrekla, da se upravitelja razreši le v primeru hujših kršitev. Pri tem pa pritožnik navaja, da bi bilo treba kot hujše kršitve upoštevati le kršitve, ki jih določa 2. odstavek 120.h člena ZFPPIPP, kar pa ni pravilno. To določilo se namreč nanaša na disciplinske kršitve, ki lahko privedejo do relativno visoke denarne kazni (od 5.000,00 EUR do 15.000,00 EUR) ter pogojnega ali celo trajnega odvzema pravice opravljati funkcijo upravitelja. Namen vsake disciplinskega postopka je, kot pove že ime, disciplinirati kršitelja oziroma mu s trajnim odvzemom pravice opravljanja funkcije upravitelja preprečiti, da bi tako hude kršitve lahko storil še v kakem insolvenčnem postopku. Namen razrešitve upravitelja iz razlogov po 118. členu ZFPPIPP pa je drugačen. Z njim se zagotavlja pravilen, zakonit in čim hitrejši potek konkretnega insolvenčnega postopka, kaznovanje in discipliniranje upravitelja pa tu ni ne namen ne cilj ukrepa razrešitve upravitelja, pri čemer posledice razrešitve upravitelja iz razlogov po 118. členu ZFPPIPP nikakor niso tako hude kot v primeru hujših disciplinskih kršitev. Zato za definiranje, kaj je to hujša kršitev dolžnosti upravitelja, ne pride v poštev analogija s 120.h členom ZFPPIPP.

5. Sodišče prve stopnje je upnikovo zahtevo za razrešitev upravitelja vročilo pritožniku, da se je o zahtevi lahko izjasnil. Pri tem je zahteva upnika dovolj konkretizirana tako glede upniškega odbora kot tudi glede izplačevanja stroškov. Pritožnik je svojo pravico do izjave izkoristil zelo pomanjkljivo, ko je zgolj trdil, da očitki niso konkretizirani, da se očitki neobjektivno naslanjajo na upnikova ocenjevanja njegovega dela in da odgovori na upnikovo zahtevo izhajajo že iz rednih in izrednih poročil ter iz drugih vlog. Tako nekonkretizirano sklicevanje ni opredeljena, substancirana izjava o zahtevi za razrešitev. Dodatno je pritožnik v svoji izjavi glede trditev v zvezi z upniškim odborom navedel samo to, da je prvo sejo prekinil na zahtevo navzočih članov zaradi pritožb upnikov zoper sklep o imenovanju upniškega odbora, te seje pa ni moč nadaljevati zaradi pritožbe enega od upnikov, ki še ni rešena. Glede plačevanja stroškov pa je navedel zgolj to, da je vsa izplačila stroškov stečajnega postopka opravil skladno s predlogom predračuna (357. člen ZFPPIPP), upoštevajoč dejstvo, da bi z odlašanjem izplačil nastala visoka materialna škoda. To je tudi edino, kar je sodišče prve stopnje lahko upoštevalo pri svojem odločanju, ni pa podlage, da bi višje sodišče upoštevalo kaj več od tega, kar se je upravitelju zdelo vredno izjaviti v zvezi z upnikovo zahtevo za razrešitev. Predmet pritožbenega preizkusa je namreč lahko le odločitev sodišča prve stopnje o tistih navedbah upravitelja, ki jih je ta zatrjeval že v svoji izjavi. Širjenje navedb v pritožbi pa pomeni novoto – nova dejstva, ki prej niso bila zatrjevana in jih sodišče prve stopnje niti ni moglo upoštevati pri svoji odločitvi (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, pri čemer se ZPP smiselno uporablja v skladu s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Kljub temu pa višje sodišče poudarja, da tudi dejstva, prvič navedena v pritožbi, ne bi mogla privesti do drugačne odločitve. Pri tem je višje sodišče že ob odločanju, ko je izdalo sklep z dne 27.11.2012, upoštevalo tudi navedbe upravitelja iz njegove izjave.

6. Upniški odbor je pomemben organ stečajnega postopka, katerega pristojnosti določa 87. člen ZFPPIPP: upniški odbor odloča o mnenju ali soglasju o zadevah, določenih z zakonom, obravnava poročila, ki jih mora v skladu z zakonom predložiti upravitelj, in izvaja druge pristojnosti, določene z zakonom (1. odstavek 87. člena ZFPPIPP), nadalje ima pravico pregledati poslovne knjige in dokumentacijo, ki jo je prevzel upravitelj v stečajnem postopku (2. odstavek 87. člena ZFPPIPP), upnike pa na njihovo zahtevo obvešča o stanju stečajne mase (3. odstavek 87. člena ZFPPIPP). Gre torej za organ, ki v interesu upnikov nadzoruje upravitelja pri njegovem delu in skrbi za interese vseh upnikov, odloča pa na sejah (1. odstavek 90. člena ZFPPIPP), ki jih (razen prve seje) sklicuje predsednik upniškega odbora (2. odstavek 94. člena ZFPPIPP); le v primeru, da predsednik upniškega odbora v roku treh delovnih dni po prejemu zahteve sodišča za mnenje ali soglasje upniškega odbora, po prejemu poročila upravitelja ali zahteve člana upniškega odbora, ne skliče seje upniškega odbora, lahko sejo skličeta najmanj dva člana upniškega odbora (5. odstavek 94. člena v zvezi s 4. odstavkom 94. člena ZFPPIPP).

7. V obravnavani zadevi je bil upniški odbor imenovan na zahtevo upnikov pred objavo sklepa o preizkusu terjatev. V takem primeru sodišče izda sklep o imenovanju članov upniškega odbora po 2. in 3. odstavku 80. člena ZFPPIPP. Sodišče je tako izdalo sklep z dne 20.12.2011, na pritožbo upnikov pa je ta sklep nadomestilo s sklepom z dne 23.2.2012, pri čemer je dva od upnikov nadomestilo z novima upnikoma. Na ta sklep je upnik N. d.d. vložil zahtevo za razširitev upniškega odbora in imenovanje sebe v upniški odbor (poleg še enega od upnikov); za primer, da sodišče prve stopnje takemu predlogu ne bi ugodilo, pa je ta upnik vložil še pritožbo, v kateri se je pritožil le zoper imenovanje upnika A. d.o.o. za člana upniškega odbora, namesto katerega bi po prepričanju tega upnika moral biti v upniški odbor imenovan sam. To pa pomeni, da tudi v primeru, da sodišče prve stopnje ne bi ugodilo predlogu za razširitev upniškega odbora, nihče ni vložil pritožbe zoper imenovanje ostalih šestih upnikov za člane upniškega odbora, tako da je sklep glede teh šestih članov upniškega odbora postal pravnomočen. Zakaj je torej upravitelj menil, da je ta sklep o imenovanju upniškega odbora z dne 23.2.2012 nezakonit in da ga ni dolžen spoštovati oziroma da ga sploh ne bi smel spoštovati, višjemu sodišču ni jasno. Pri tem 2. odstavek 125. člena ZFPPIPP jasno določa, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, razen če zakon ne določa drugače (kar v tem primeru ni slučaj). To pa pomeni, da sklep sodišča prve stopnje velja in ga je treba upoštevati in izvršiti, veljati pa preneha šele, ko tak sklep nadomesti z novim sklepom sodišče prve stopnje, ga razveljavi višje sodišče na pritožbo upnika ali drugo sodišče v primeru drugih dovoljenih pravnih sredstev. V skladu s 94. členom ZFPPIPP bi tako upravitelj moral sklicati prvo sejo upniškega odbora za najkasneje na dan 9.3.2012, pa tega ni storil. To določilo je za upravitelja obvezno in se mu ne sme izogniti. Že po logiki stvari mora voditi sejo do izvolitve predsednika upniškega odbora, razen če je to zaradi nesodelovanja upnikov nemogoče, kar pa se v obravnavani zadevi očitno ni zgodilo, saj tega nihče ne trdi. Res zakon tega izrecno ne določa, vendar pa to niti ni potrebno, saj ob drugačni razlagi ni dosežen namen 1. odstavka 94. člena ZFPPIPP. Pri tem je tudi povsem logično, da upravitelj kot organ stečajnega postopka pomaga pri izvolitvi predsednika upniškega odbora s svojim strokovnim znanjem, saj je le tako ravnanje predstavlja ravnanje v skladu s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge osebe. Po izvolitvi predsednika upniškega odbora nadaljevanje prve seje upniškega odbora in vse nadaljnje seje vodi predsednik upniškega odbora (1. odstavek 96. člena ZFPPIPP). Seveda bi se lahko upniki sestali tudi brez sklica seje upniškega odbora s strani upravitelja, vendar glede na zgoraj navedeni 5. odstavek 94. člena ZFPPIPP le izjemoma, pri čemer tudi to določilo predpostavlja, da je bil predsednik upniškega odbora že izvoljen. Vendar pa to ne pomeni, da to odrešuje upravitelja te pomembne dolžnosti. S sklicem seje, ki je bila nato prekinjena, kasneje pa je bil imenovan drugačen upniški odbor, v katerem sta dva člana, ki po sklepu z dne 20.12.2011 nista bila člana upniškega odbora, pritožnik zato še ni izpolnil svoje zakonske dolžnosti. Ob tem ga je sodišče prve stopnje še izrecno pozvalo z dopisom z dne 16.4.2012 k sklicu seje upniškega odbora (r. št. 1104 spisa), ko je to po imenovanju novega upniškega odbora zahteval eden od njegovih članov (D. M. d.o.o. na r. št. 1094 spisa). Upravitelj pa tega pisnega navodila sodišča ni upošteval, čeprav je to zanj obvezno (101. člen ZFPPIPP), kar že samo po sebi predstavlja hujšo kršitev obveznosti upravitelja. Pri tem že tako ali tako ni bilo nobenega razloga, da bi se čakalo na osnovni seznam preizkušenih terjatev, saj se člane upniškega odbora v primeru, kot je obravnavani, imenuje na podlagi podatkov, ki jih stečajni dolžnik izkazuje v poslovnih knjigah (2. točka 3. odstavka 80. člena ZFPPIPP), ne pa na podlagi preizkusa terjatev. Višje sodišče tu ponovno poudarja, da je sklep o imenovanju upniškega odbora z dne 23.2.2012 v pretežnem delu tako ali tako postal pravnomočen, saj se pritožnik (N. d.d. M.) ni strinjal le z enim od imenovanih upnikov. Tudi v primeru ugoditve predlogu tega upnika za razširitev upniškega odbora bi ta do izdaje takega sklepa lahko nemoteno posloval v sestavi, kot izhaja iz sklepa z dne 23.2.2012, po morebitni razširitvi pa bi še vedno lahko izvolil novega predsednika, če bi člani kaj takega ocenili za potrebno. Glede jasne dolžnosti sklica prve seje upniškega odbora tako pritožnik ni ravnal v skladu z zakonom, ravnal je tudi v nasprotju z navodili sodišča prve stopnje, s čimer je po oceni višjega sodišča storil táko kršitev svojih dolžnosti, ki predstavlja hujšo kršitev dolžnosti upravitelja, ki narekuje njegovo razrešitev.

8. Dejstvo, da je upravitelj izplačeval stroške brez ustreznega sklepa sodišča, priznava tudi sam. Pri tem v svoji izjavi ni prav z nobeno besedo pojasnil, zakaj naj bi bilo te stroške tako nujno plačati, da ne bi mogel zahtevati niti sklepa sodišča. Zakon je glede plačevanja stroškov jasen in kogenten. Tako v 353. členu kot tudi v 1. odstavku 357. člena ZFPPIPP izrecno in nedvoumno določa, da je dovoljeno opraviti kakršnakoli izplačila iz stečajne mase le na podlagi sklepa sodišča, tudi če gre za stroške stečajnega postopka. Poseben sklep o soglasju k plačilu stroškov ni potreben le glede določenih stroškov, ki so vključeni v predračun stroškov stečajnega postopka, ki ga potrdi sodišče (2. odstavek 357. člena ZFPPIPP, podrobneje so navedeni v sklepu, ki ga je višje sodišče izdalo v tem postopku dne 27.11.2012 pod opr. št. Cst 338/2012). Pri tem je treba poudariti, da mora za pravdne stroške postopkov uveljavljanja terjatev in izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika (tako stroške sodnih taks kot tudi odvetniške stroške ter druge stroške postopka) upravitelj pred izplačilom tako ali tako pridobiti poseben sklep (stečajnega) sodišča o soglasju k plačilu stroškov, saj ti stroški ne sodijo med izjeme, za katere po določitvi predračuna stroškov stečajnega postopka ne bi bilo treba pridobiti sklepa sodišča o soglasju k plačilu stroškov. V obravnavani zadevi pa predračun stroškov celotnega stečajnega postopka do izdaje izpodbijanega sklepa sploh še ni bil določen. Poudariti je potrebno, da je listina, ki jo v zvezi s tem predloži upravitelj, le predlog predračuna stroškov, ta pa postane predračun stroškov šele s tem, ko ga kot takega določi sodišče (1. odstavek 356. člena ZFPPIPP). Zato ni dopustno plačevanje stroškov zgolj na podlagi predloga predračuna stroškov. Kot že v sklepu z dne 27.11.2012 višje sodišče ponovno poudarja, da so običajni plačilni roki dovolj dolgi, da bi si pritožnik lahko pred plačilom zagotovil sklep sodišča, noben skrben upravitelj pa tudi ne bo sklepal pogodb z izvajalci, ki bi imeli tako kratke roke plačil, da v tem času ne bi bilo mogoče zagotoviti sklepa sodišča. Pri tem zakon nikjer ne določa, da bi smelo sodišče sklep o soglasju k plačilu stroškov izdati le v primeru, da bi bili ti stroški vključeni v predračun stroškov stečajnega postopka. To je že pojmovno nemogoče, saj zakon določa upravitelju čas štirih mesecev za predložitev predloga predračuna stroškov (294. člen ZFPPIPP v zvezi z 2. odstavkom 291. člena ZFPPIPP). V tako obsežnem in kompleksnem stečajnem postopku, kot je obravnavani, ni mogoče, da stroški v tem času sploh ne bi nastajali, v konkretnem primeru je bilo to delno rešeno z delnim predračunom stroškov, ki je v takih primerih zagotovo dobrodošel in primeren instrument, kar pa ne pomeni, da bi se smelo izplačevati kaj več ali pa kaj dlje, kot pa je določeno v delnem predračunu stroškov, pa še glede določenih stroškov je potreben poseben sklep sodišča. Za čas do določitve predračuna stroškov stečajnega postopka je potrebno vse stroške predložiti v preveritev sodišču, pri čemer tudi 2. odstavek 105. člena ZFPPIPP govori o sklepu, s katerim sodišče prve stopnje odloča o izplačilu tekočih stroškov stečajnega postopka za določen mesec (čeprav ta člen sicer govori o stroških upravitelja). Kakršnakoli praksa izplačevanja stroškov brez predhodnega sklepa sodišča pa je nezakonita, razen zelo izjemoma, v primerih morebitne višje sile, pa še takrat bi bilo od upravitelja pričakovati, da bo takoj po prenehanju takih razmer pridobil odobritev sodišča. Kake višje sile ali siceršnje neodložljive nujnosti takojšnjega plačila stroškov pa upravitelj ni niti zatrjeval, prav tako pa ni opredelil, zakaj naj bi zaradi pridobitve potrebnega sklepa sodišča nastala kakršnakoli materialna škoda in kakšna naj bi ta sploh bila. Zamudne obresti pa ne morejo predstavljati take grozeče škode, pri čemer je treba ponovno poudariti, da so običajni in primerni plačilni roki dovolj dolgi, da si lahko skrben upravitelj priskrbi sklep sodišča. Sodišče v stečajnem postopku nadzor nad delom upravitelja izvršuje tudi preko preverjanja utemeljenosti stroškov, in to tako v primeru potrjevanja oziroma določitve predračuna stroškov stečajnega postopka kot tudi v primeru izdaje soglasja k plačilu stroškov stečajnega postopka. Brez sklepa sodišča ni dovoljen nikakršen poseg v stečajno maso s strani upravitelja. Zato je po oceni višjega sodišča pritožnik s svojim ravnanjem huje kršil svoje dolžnosti. Ker sodišče prve stopnje predloženega predloga predračuna stroškov ni potrdilo, temveč je zahtevalo dopolnitve in pojasnila, je jasno, da bi moral upravitelj pred izplačilom stroškov, ki so presegali delni predračun stroškov (ta je bil potrjen), pridobiti soglasje sodišča za plačilo kakršnihkoli stroškov. S kontrolo izplačevanja stroškov sodišče predvsem skrbi za interes upnikov po čim višjem poplačilu njihovih terjatev, pa tudi za to, da se stečajna masa ne izčrpava s plačevanjem stroškov, ki niso utemeljeni s potrebami stečajnega postopka. Pri tem je pomembno to, da je pritožnik s svojim ravnanjem onemogočal tak nadzor, kar je v nasprotju z njegovimi dolžnostmi, ki jih določa zakon. Zato tudi ta kršitev predstavlja hujšo kršitev, ki narekuje razrešitev upravitelja.

9. Z izrečenim ukrepom pa tudi ni kršeno načelo sorazmernosti. Višje sodišče tu ponovno poudarja, da ni možna analogija s 120.h členom ZFPPIPP, kar je obrazložilo že zgoraj. Upravitelj svojih dolžnosti ni opravljal v skladu z zakonom in potrebami tega stečajnega postopka, pa tudi ne v skladu z navodili sodišča. Mandatno razmerje je zaupno razmerje, na zaupanje pa take kršitve zelo vplivajo. Glede na zapletenost in obsežnost tega stečajnega postopka pa je še posebej pomembno, da sodišče upravitelju zaupa, da bo svoje dolžnosti opravljal v sladu z zakonom in pravili stroke. Glede na zatrjevano agresivnost upnikov je bilo tudi pričakovati, da bo taka zahteva vložena, če upravitelj ne bo opravljal svojih dolžnosti v skladu z zakonom. Dejstvo, da je zahtevo za razrešitev upravitelja vložil nekdanji direktor stečajnega dolžnika, ne vpliva na utemeljenost zahteve. Iz zahteve pa ne izhaja, da bi šlo pri vložitvi zahteve za zlorabo pravic upnika, ki je sodišče sicer ne bi smelo dovoliti. Pri tem je upravitelj imel vse možnosti, da se izjasni o zahtevi upnika, pa je to storil v zelo pomanjkljivi izjavi z dne 22.5.2012. Ob upoštevanju pravočasnih navedb upravitelja, pri čemer rezultat ne bi bil nič drugačen, če bi upravitelj že v izjavi navedel vse, kar je v pritožbi, je tako zahteva za razrešitev upravitelja utemeljena. Ni tudi primerno za razrešitev kriviti „številne zamere in sovražnike“, saj so bila pri razrešitvi upravitelja presojana samo ravnanja upravitelja.

10. Odločitev prvostopnega sodišča je bila tako pravilna, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

11.06.2013

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 69/2021
• VSL Sklep Cst 345/2021
• VSL sklep Cst 321/2013