VSL vmesna sodba in sklep I Cp 2049/2012

Jedro

Pri pojmu lažja, srednja oziroma težja omejenost gibanja gre za pravni standard, za konkretizacijo katerega je potrebno znanje s področja medicine. Brez sodelovanja izvedenca medicinske stroke, ki ga je predlagal tožnik, ni mogoče zaključiti, kakšno stopnjo omejenosti predstavlja gibljivost komolca 0-20-130 stopinj, ki izhaja iz zdravstvene dokumentacije, s tem pa tudi ne odstotka invalidnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom potrdi v delu, v katerem se nanaša na odločitev, da je zahtevek po podlagi utemeljen, v delu, v katerem se nanaša na odločitev o višini zahtevka in o stroških postopka, pa se razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v zvezi s popravnim sklepom toženki naložilo, da tožniku plača 4.872,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2008 dalje do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo še, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 333,62 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in sicer zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da sprejema sodbo v delu, ki se nanaša na temelj zahtevka, ne strinja pa se z višino prisojene zavarovalnine. Meni, da bi moralo sodišče v zvezi z invalidnostjo tožnika pritegniti izvedenca medicinske stroke, ki bi pregledal tožnika, opravil meritve gibljivosti komolca ter preveril ohlapnost komolčnega sklepa. Šele na podlagi takih ugotovitev bi izvedenec lahko podal oceno o stopnji invalidnosti. Pritožba podobno navaja tudi glede nadomestila za čas aktivnega zdravljenja poškodbe. Ob upoštevanju, da je zdravljenje trajalo od 15. 10. 2007 do 30. 3. 2009, ko tožnik ni bil sposoben opravljati profesionalnega dela, je upravičen do nadomestila za 200 dni v skupnem znesku 1.600,00 EUR. Tudi v tem delu bi bilo potrebno sodelovanje izvedenca, ki ga sodišče ni postavilo. Sodišče je tako kršilo določbo 243. člena ZPP, posledično pa je napačno ugotovilo tudi dejansko stanje. Pritožba napada tudi stroškovno odločitev, saj bi moralo sodišče tožniku priznati stroške za prihod na vse tri naroke v skupnem znesku 279 EUR in ne le za en narok, poleg tega je napačno ugotovilo tudi razdaljo med M. in L.. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka v pritožbi uvodoma opozarja, da je sodišče v izreku sodbe napačno navedlo pravdni stranki, zaradi česar je izrek nerazumljiv in v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Sicer sodišču očita, da je odločitev oprlo na dokaz (A43), ki ga je tožnik posredoval šele po koncu glavne obravnave. Ta se je sicer zaključila 11. 3. 2012 in ne 9. 3. 2012, kot navaja sodišče v uvodu sodbe. Glede tega dokaza sodišče sploh ni sprejelo dokaznega sklepa. Ker toženka ni imela možnosti, da se o njem izjavi, je podana kršitev načela kontradiktornosti. Pritožba v nadaljevanju izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da sodišče ne bi smelo slediti listini A43, saj je ta priložena v kopiji in je bilo besedilo lahko dodano ali odvzeto. Nadalje navaja, da je sodišče v zvezi z vprašanjem tožnikovega bivališča napačno interpretiralo določbo 12.4. Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb. Da je pri tožniku šlo za spremembo bivališča, izhaja iz zakonske definicije začasnega prebivališča kot prebivališča, kjer se posameznik zadržuje zaradi dela, a tam ne prebiva stalno. Tožnik je delal in bival v tujini, a toženki tega ni sporočil. V ponudbi za sklenitev zavarovanja je namreč navedel, da je njegov naslov v Republiki Sloveniji ter da je zaposlen kot varilec v družbi A. d.o.o.. Tožnik je namenoma podal neresnične podatke, kar pritožnica dokazuje s pritožbi priloženo ponudbo za sklenitev življenjskega zavarovanja (B19), ki jo je brez svoje krivde pridobila šele po koncu glavne obravnave. Ker spremembe bivališča ni sporočil, je zavarovalno kritje za škodni dogodek, ki se je zgodil v tujini, prenehalo. Če bi toženka vedela, da tožnik zaradi zaposlitve večji del življenja preživi v tujini, nezgodnega zavarovanja sploh ne bi sklenila. Glede višine zavarovalnine pritožba opozarja, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca medicinske stroke, saj sodišče za to nima ustreznega znanja, ter izvesti druge predlagane dokaze. Ker tega ni storilo, ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Pritožba napada tudi odločitev o teku zamudnih obresti. Meni, da bi moralo sodišče poleg splošnih določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upoštevati tudi posebno določbo 943. člena OZ. Poleg tega je sodišče spregledalo, da obstoj in obseg obveznosti sploh še ni znan in da do zamude zato še ni moglo priti. Stroške postopka pa bi moralo sodišče odmeriti glede na delni uspeh pravdnih strank (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču glede na navedeno predlaga, da izpodbijano sobo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, s stroškovno posledico, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Na pravilno vročeno pritožbo nobena od pravdnih strank ni odgovorila.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, zaradi česar naj bi sodbe ne bilo mogoče preizkusiti. Sodišče je namreč napako v izreku sodbe, ko je tožnika A.S. navedlo kot toženca, toženko G. d.d. pa kot tožnico, odpravilo s popravnim sklepom dne 25. 4. 2012 (list. št. 95 spisa).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženka v zvezi s telesno poškodbo komolca, ki jo je tožnik utrpel 15. 10. 2007 v F., dolžna izplačati dogovorjeno zavarovalnino. Glede temelja njene obveznosti je pravilno ugotovilo odločilna dejstva ter pravilno uporabilo določbe Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (v nadaljevanju Splošni pogoji, priloga B2), nasprotni pritožbeni očitki pa so neutemeljeni.

9. Toženka se svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na določbo 12.4. Splošnih pogojev. Ta sicer določa, da je zavarovalec dolžan zavarovalnici sporočiti spremembo bivališča, če je to po novem v tujini, sicer zavarovalno kritje preneha za primere, ki nastanejo zunaj območja Republike Slovenije. Iz besedila citirane določbe jasno izhaja, da se nanaša na primere, ko pride do takšne spremembe šele po sklenitvi zavarovalne pogodbe, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, pritožbi pa tega ne izpodbijata, da se je tožnik pri družbi S. iz V.B. zaposlil že leta 2005, medtem ko je bila zavarovalna pogodba sklenjena v septembru 2006 (prim. obrazložitev na strani osem). Ker ne gre za situacijo iz določbe 12.4. Splošnih pogojev, je sklicevanje toženke na to določbo neutemeljeno.

10. Za toženko je sporna ugotovitev sodbe, da je tožnik zavarovalnemu agentu ob sklenitvi pogodbe oziroma izpolnjevanju ponudbe (B1 oziroma A43) izjavil, da dela v tujini. Navedena okoliščina, s katero se pritožba in tudi izpodbijana sodba obširno ukvarjata (prim. razloge na osmi in deveti strani obrazložitve), ni bistvena za odločitev o zahtevku. Glede na zakonsko ureditev je imela toženka v primeru navedbe neresničnih podatkov v prijavi na voljo, da v predpisanem roku zahteva bodisi razveljavitev pogodbe (3. odstavek 932. člena OZ) bodisi odstopi od pogodbe oziroma zahteva višjo premijo (1. odstavek 933. člena OZ), a ni zatrjevala, da bi katero od teh upravičenj uveljavila. Da je bilo v Splošnih pogojih za primer neresničnega navajanja podatkov (ob sami sklenitvi pogodbe!) dogovorjeno kaj drugega, pa pravdni stranki nista zatrjevali. S pritožbenimi trditvami, da tožnik ob sami sklenitvi pogodbe ni navedel, da živi in dela v tujini, kot tudi s trditvami, da toženka ne bi sklenila pogodbe, če bi za to vedela, pritožba zato ne more uspeti.

11. Posledično tudi zatrjevana procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Toženka resda ni imela možnosti, da bi se opredelila do kopije ponudbe (A43), ki jo je tožnik predložil šele po zaključku glavne obravnave, a dejstvo, ki ga je tožnik s tem dokaz(ov)al (tj. da je zavarovalnega agenta ob sklepanju zavarovanja seznanil z delom v tujini) za presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz zgoraj pojasnjenih razlogov ni pomembno.

12. Ker je odločitev sodišča, da je toženka v zvezi z škodnim dogodkom tožniku dolžna plačati zavarovalnino, pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo v delu, v katerem se nanaša na odločitev, da je zahtevek po podlagi utemeljen, potrdilo (353. člen ZPP).

13. Obe pritožbi pa utemeljeno grajata odločitev o višini zavarovalnine, ne da bi bil predhodno postavljen izvedenec medicinske stroke. V skladu z določbo 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

14. Sodišče je zaključilo, da je zaradi poškodbe komolca pri tožniku trajno podana težja omejenost gibanja, kar v skladu s točko 138. Tabele invalidnosti (v nadaljevanju tabela) predstavlja 20 % invalidnost. Pritožbeno sodišče opozarja, da gre pri pojmu lažja, srednja oziroma težja omejenost gibanja za pravni standard, za konkretizacijo katerega je potrebno znanje s področja medicine. Brez sodelovanja izvedenca medicinske stroke, ki ga je predlagal tožnik, ni mogoče zaključiti, kakšno stopnjo omejenosti predstavlja gibljivost komolca 0-20-130 stopinj, ki izhaja iz zdravstvene dokumentacije (A40), s tem pa tudi ne odstotka invalidnosti.

15. Povedano velja tudi za prisojo zavarovalnine iz naslova dnevnega nadomestila v času zdravljenja. Med pravdnima strankama je bilo sporno, koliko časa je trajalo aktivno zdravljenje poškodbe komolca. Sodišče bi tudi to dejstvo lahko ugotovilo le na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja še na določbo 14.4.1. splošnih pogojev, na katero se je v postopku sklicevala toženka in po kateri v primeru spora o tem odloča zdravnik.

16. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je o višini zahtevka odločilo brez sodelovanja izvedenca, zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v delu, v katerem se nanaša na odločitev o zahtevku po višini in o stroških postopka, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljene kršitve ni moglo samo odpraviti, ne da bi stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (prvi odstavek 354. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), a teh ni ugotovilo.

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2924/2012
• VSC Sodba Cp 571/2017
• UPRS Sodba I U 1085/2019-11