VSL sklep I Cp 110/2013

Jedro

Izročitev nepremičnine v neposredno posest je tisto, kar tožniki z dediščinsko tožbo poleg ugotovitvenega zahtevka o obstoju dedne (lastninske) pravice lahko uveljavljajo. Zahtevek za varstvo lastninske pravice in izročitev stvari v neposredno posest pa ne zastara.

Zastaralni roki po 141. čl. ZD veljajo le takrat, ko tožnik z dediščinsko tožbo zahteva predmete, ki jih ima posestnik v posesti kot svojo dediščino.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 26. 11. 2012 se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:

„Ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi opr. št. P 2846/2011-I z dne 28. 3. 2012 se delno ugodi in se ta sklep, kolikor se nanaša na nepremičnini parc. št. 863/4 in 863/8, obe k.o. X razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe glede teh dveh nepremičnin pa zavrne. V ostalem delu (prepovedana odsvojitev in obremenitev nepremičnin parc. št. 1518 k.o. Y, 1600/5 k.o. Y, 1601/56 k.o. Y, 165/1 k.o. Z, 165/2 k.o. Z, 165/3 k.o. Z in 165/4 k.o. Z) sklep o začasni odredbi opr. št. P 2846/2011-I z dne 28. 3. 2012 ostane v veljavi in se glede ostalih nepremičnin ugovor zavrne.“

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

III. Pritožbi zoper sklep z dne 26. 11. 2012 se ugodi in izpodbijani sklep spremni tako, da se ugovoru zoper plačilni nalog z dne 18. 6. 2012 ugodi in plačilni nalog razveljavi.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep opr. št. P 2846/2011-I-57 z dne 26. 11. 2012

1. Z izpodbijanim sklepom je ugodeno ugovoru tožene stranke in razveljavljena začasna odredba z dne 28. 3. 2012, s katero je toženkam za čas tega postopka in še 30 dni po njegovem pravnomočnem zaključku prepovedana odsvojitev in obremenitev nepremičnin parc. št. 863/4, 863/8, obe k.o. X, parc. št. 1518, 1600/5, 1601/56, vse k.o. Y in parc. št. 165/1, 165/2, 165/3 in 165/4, vse k.o. Z. Predlog za izdajo začasne odredbe je zavrnjen.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovor tožene stranke zoper izdani sklep o začasni odredbi zavrne, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom. Meni, da je tožba lastninska in ne dediščinska v smislu 141. čl. Zakona o dedovanju, saj zahtevek ni uperjen zoper osebe, ki bi trdile, da imajo zapuščino v posesti na temelju dedne pravice. Pojasnjuje, da je zahtevek na ugotovitev dedne pravice postavila le zaradi že izdanega sklepa o dedovanju. Navaja, da zaradi sodbe II Ips 336/2009 toženke zapuščine ne posedujejo kot dediščino, saj do oporočnega dedovanja ni prišlo. Toženke za posest spornega premoženja nimajo pravnega naslova. Menijo, da tudi v primeru, da gre za dediščinsko tožbo, zahtevek ni zastaran, ker so bile toženke ob vložitvi tožbe nepoštene posestnice. Najpozneje z vročitvijo sodbe II Ips 336/2009 so se seznanile z dejstvom, da je odpadla podlaga za posest zapuščine. Graja drugačno stališče prvostopenjskega sodišča. Za nepravilen označuje zaključek, da je zahtevek zastaran, ker je bila tožba vložena po poteku 10 let od smrti pokojne L. F., ki je umrla 8. 1. 2000. Tožba je bila vložena v okviru 20 letnega zastaralnega roka, šteto od zapustničine smrti, to pa je v drugem odstavku 141. čl. Zakona o dedovanju predpisan rok za uveljavljanje zapuščine proti nepoštenemu posestniku. Odločilno je, ali je bil posestnik pošten ali nepošten ob vložitvi dediščinske tožbe. Ocenjuje, da zahtevek ni zastaran niti v primeru, da pride v poštev desetletni zastaralni rok. Upoštevajoč določbo 388. čl. ZOR je bil zastaralni rok pretrgan z uvedbo zapuščinskega postopka v letu 2000 in je zastaranje začelo ponovno teči štele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju I D 267/2000 z dne 14. 10. 2009. Opozarja, da je z izpodbijanim sklepom kršena pravica tožnikov do enakosti pred zakonom iz 14. čl. Ustave RS, pravica do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS in pravica do sodnega varstva iz 23. čl. Ustave RS. Predlog za dodelitev zadeve v obravnavanju drugemu sodniku utemeljuje s prekoračenim rokom za izdajo začasne odredbe in vztrajanju razpravljajoče sodnice pri svojem stališču.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Že v sklepu I Cp 2751/2012 z dne 17. 10. 2012 je pritožbeno sodišče pritrdilo prvostopenjskemu, da je obravnavana tožba dediščinska tožba. Zgolj zaradi argumentacije o nezastaranosti terjatve, je opozorilo na njeno lastninsko naravo oz. bistvo. S tem, ko je pritožbeno sodišče v nadaljevanju navedlo, da je izročitev nepremičnine v neposredno posest tisto, kar je z dediščinsko tožbo poleg ugotovitve o obstoju dedne pravice treba uveljavljati, je tožnike želelo napotiti, da postavijo tudi zahtevek za izročitev v neposredno posest (v tožbi je bilo to storjeno samo za parc. št. 863/4 in 863/8 k.o. X, ki nista več predmet zahtevka). Tožniki v I. točki tožbe namreč navajajo, da se toženke na njihovo zahtevo za izročitev zapuščine v posest niso odzvale. Poleg zahtevka za izročitev stvari oz. zapuščine je potreben tudi ugotovitveni del zahtevka (o obstoju dedne pravice oz. dedovanju zapustnici lastnega premoženja); ravno zaradi razlikovanja dediščinske tožbe od lastninske tožbe (1). Dodatno velja opozoriti, da npr. A. K. ni dedinja L. F., ampak dedinja moža A. F., zato bi tudi v ugotovitvenem delu zahtevka (1. točki in ostalih) to moralo biti upoštevano. (2) Tudi za ostale tožnike iz tožbe ni razvidno, ali so na osnovi vstopne pravice dediči L. F. ali dediči očetov oz. matere. Ker se krog dedičev določa na dan smrti zapustnika, je pravno pomembno tudi dejstvo, ali so bratje in sestre zapustnico L. F. preživeli (datumi smrti). Ker obrazložitvi, ki jo je pritožbeno sodišče glede (ne)zastaranosti terjatve podalo že v svoji prejšnji odločbi (v sklepu I Cp 2751/2012 z dne 17. 10. 2012), ni kaj dodati, je v naslednji točki ta obrazložitev povzeta.

5. Prvostopenjsko stališče, da tožniki z dediščinsko tožbo, predvideno s 141. čl. Zakona o dedovanju, zahtevajo izročitev dediščine, je pravilna. Zahtevek, s katerim so toženke zahtevale ugotovitev neveljavnosti preklica oporoke in veljavnost oporoke, s katero so bile določene za dedinje, je po Vrhovnem sodišču RS zavrnjen. Zaradi spremembe odločitve o pravni veljavnosti oporoke so dani pogoji za obnovo postopka (224. čl. Zakona o dedovanju). Ker se ne zatrjuje, da bi razen sporne oporoke obstajala še kakšna oporoka, je nastopilo zakonito dedovanje, ki so ga deležni zakoniti dediči, za katere se deklarirajo tožniki. Na tožnike ali njihove pravne prednike (zakonite dediče) je zapuščina prešla po samem zakonu v trenutku zapustničine smrti oz. z uvedbo dedovanja, torej že dne 8. 1. 2000 (123. čl. Zakona o dedovanju). Tožniki so torej lastninsko pravico na predmetu zapuščine že pridobili; s to tožbo, ki je v svojem bistvu lastninska tožba, terjajo zgolj uskladitev dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim. Vknjižba lastninske pravice je možna na osnovi ugotovitve o lastništvu (3. točka 1. odstavka 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1), zato obligacijski zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine, katerega vložitev je vezana na rok, ni potreben. Izročitev nepremičnine v neposredno posest je tisto, kar tožniki z dediščinsko tožbo poleg ugotovitvenega zahtevka o obstoju dedne (lastninske) pravice lahko uveljavljajo, pa (z izjemo parcel 863/4 in 863/8, k.o. X, ki nista več predmet zahtevka) do sedaj niso storili. Zahtevek za varstvo lastninske pravice in izročitev stvari v neposredno posest pa, kot pravilno opozarja pritožba, ne zastara (3. odstavek 37. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in 3. odstavek 92. čl. Stvarnopravnega zakonika). Zastaralni roki po 141. čl. Zakona o dedovanju veljajo le takrat, ko tožnik z dediščinsko tožbo zahteva predmete, ki jih posestnik poseduje kot svojo dediščino (3). Iz odločitve Vrhovnega sodišča RS II Ips 336/2009 je razvidno, da toženke sporne nepremičnine ne posedujejo kot dediščino, kajti zaradi razveljavljenosti oporoke, s katero so bile določene za dedinje, je glede zapustnici lastnega premoženja nastopilo zakonito dedovanje.

6. Z 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je odločeno, da sodišče začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve izda, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji (tako imenovani objektivni pogoj) in eno od naslednjih predpostavk. Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi bila neutemeljena, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tako imenovana subjektivna nevarnost).

7. Že iz argumentacije o nezastaranosti iztoževane terjatve (5. točka tega sklepa) je razvidno, da je iztoževana terjatev verjetno izkazana. Nastopilo je zakonito dedovanje, ki so ga deležni tožniki kot zakoniti dediči. Ker je bilo o dedovanju s sklepom o dedovanju I D 267/2000 že odločeno (na podlagi oporoke), so tožniki upravičeni zahtevati zapuščino s tožbo (224. čl. Zakona o dedovanju). Trditve toženk, da stvari, ki po zemljiškoknjižnih podatkih sodijo v zapuščino, niso bile last zapustnice, niso izkazane z zavezovalnimi pravnimi posli ali drugimi zemljiškoknjižnimi listinami, ki bi bili lahko osnova za spremembo zemljiškoknjižnega stanja, zato niso verjetne.

8. Tožniki pa so uspeli izkazati tudi subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe, saj se toženke štejejo za lastnice in v svojih vlogah navajajo, da s svojimi nepremičninami lahko prosto razpolagajo. Če bi to res storile in bi nepremičnine prešle v last dobrovernega kupca, je možno, da tožniki svoje pravice ne bi mogli uveljaviti. Na nepremičninah parc. št. 863/4 in 863/8 k.o. X, ki so ju toženke pred izdajo začasne odredbe uspele odsvojiti, tožniki ne uveljavljajo več lastninske pravice, ampak zaradi odsvojitve zahtevajo plačilo njune denarne vrednosti. Enako bi bila uveljavitev iztoževane terjatve onemogočena ali vsaj znatno otežena, če bi toženke odsvojile tudi druge nepremičnine. Ker tožniki po spremembi tožbe lastninske pravice na parc. št. 863/4 in 863/8 k.o. X ne uveljavljalo več, za prepoved odsvojitve in obremenitve teh dveh nepremičnin nimajo več interesa. V tem obsegu, torej, kolikor se začasna odredba nanaša na prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnin parc. št. 863/4 in 863/8 obe k.o. X, je začasno odredbo (sklep P 2846/2011-I z dne 28. 3. 2012) treba razveljaviti in predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti.

9. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 358. čl. ZPP odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je ugovoru zoper izdano začasno odredbo delno ugodilo in izdano začasno odredbo, kolikor prepoveduje odsvojitev in obremenitev nepremičnin parc. št. 863/4 in 863/8 k.o. X, razveljavilo in v tem delu predlog zavrnilo, v ostalem delu pa je začasna odredba vzdržana v veljavi.

10. Za dodelitev zadeve v delo drugemu sodniku ni podlage, saj je prvostopenjsko sodišče zgolj nepravilno razlagalo res skopo in edino določilo, ki ureja dediščinsko tožbo (141. čl. Zakona o dedovanju).

11. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo, ko bo znan uspeh strank v tem pravdnem postopku.

O pritožbi zoper sklep opr. št. P 2846/2011-I-56 z dne 26. 11. 2012

12. S plačilnim nalogom z dne 18. 6. 2012 je bila tožeči stranki naložena obveznost, da doplača 2.700,0 EUR sodne takse za postopek na prvi stopnji. S sklepom opr. št. P 2846/2011-I-56 z dne 26. 11. 2012 je ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog zavrnjen. Zavrnitev ugovora je utemeljena z dejstvom, da so v teku postopka tožniki tožbo spremenili tako, da poleg prejšnjega zahtevka, ki so ga ovrednotili na 220.000,00 EUR, zahtevajo še plačilo 255.000,00 EUR. Obrazloženo je, da taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje, odmerjena z navedenim plačilnim nalogom od vrednosti spora 475.000,00 EUR (ob uporabi osnove 1.975,00 EUR in količnika 3 iz tar. št. 1111 Odvetniške tarife) znaša 5.925,00 EUR. Zaradi že plačane takse v višini 3.225,00 EUR je toženi stranki s plačilnim nalogom naloženo dodatno plačilo takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 2.700,00 EUR.

13. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru ugodi in plačilni nalog razveljavi ali spremeni. Opozarja, da je tožbo zaradi v teku postopka nastalih okoliščin (prodaje dveh nepremičnin) spremenila tako, da ne uveljavlja več lastninske pravice teh dveh nepremičnin, ampak njuno denarno vrednost 255.000,00 EUR. Poudarja, da ne gre za naknadno kumulacijo zahtevkov, ampak denarni zahtevek nadomešča prejšnjo uveljavljanje lastninske pravice nepremičnin parc. št. 863/4 in 863/8, obe k.o. X. Opozarja, da ostale nepremičnine sodijo v zapuščino le do ¼ in da so kmetijska oz. gozdna zemljišča, tako da sta glavnino napovedane vrednosti spora (220.000,00 EUR) predstavljali nepremičnini parc. št. 863/4 in 863/8, obe k.o. X. Ker napovedana vrednost spora 220.000,00 determinira pristojnost okrožnega sodišča in zadošča za vložitev revizije, stojijo pritožniki na stališču, da v napovedano vrednost spora sodišče, upoštevajoč 44. čl. ZPP, ne bi smelo posegati. Meni, da bi sodišče novo vrednost spora moralo določiti s sklepom, česar pa ni storilo.

14. Pritožba je utemeljena.

15. Ker prvostopenjsko sodišče vrednosti spora ni določilo oz. spreminjalo, je nepotrebno pritožbeno opozorilo, da je s 3. odstavkom 44. čl. preverjanje vrednosti spora predvideno le v primeru, da zaradi nepravilno napovedane vrednosti spora nastane vprašanje o stvarni prisojnosti ali pravici do revizije. Ob tem pa velja opozoriti, da je tožeča stranka, ki poleg nedenarnega zahtevka uveljavlja tudi denarni zahtevek, za nedenarni del zahtevka dolžna (ponovno) napovedati vrednost spora (2. odstavek 44. čl. ZPP), medtem ko je vrednost denarnega dela zahtevka determinirana z zahtevkom samim (1. odstavek 39. čl. ZPP). Le tako bo zagotovljena pravica do revizije, saj Vrhovno sodišče dosledno sledi 2. odstavku 41. čl. ZPP, da mora biti vrednost spora znana za vsakega od zahtevkov, ki imajo različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev(4).

16. Pravila za ugotovitev vrednosti zahtevka oziroma predmeta zaradi plačila sodnih taks so vsebovana v Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Smiselno se uporabljajo določbe ZPP, če taksni zakon ne določa drugače. Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka oz. predmeta ob vložitvi tožbe (19. čl. ZST-1).

17. Pritožniki pravilno opozarjajo, da je bila vrednost predmeta, ki je vključevala tudi vrednost nepremičnin parc. št. 863/4 in 863/8, obe k.o. X, napovedana s tožbo. Na njeni podlagi je bila taksna obveznost že odmerjena (plačilni nalog z dne 25.11.2011 list. št. 8 – 10), zato sodišče taksne obveznosti za postopek na prvi stopnji ne more ponovno odmerjati. Pritožnik namreč pravilno navaja, da v teku postopka ni postavil novega zahtevka, ampak je zaradi prodaje dveh iztoževanih nepremičnin zahtevek le modificiral tako, da namesto lastninske pravice na prodanih nepremičninah uveljavlja denarno vrednost prodanih nepremičnin.

18. Ker je sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje že odmerjena in plačana, je ugovor utemeljen (1. odstavek 34.a. čl. ZST-1). Ugovoru je zato treba ugoditi, izdani plačilni nalog pa razveljaviti (358. čl. ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Dr. Vesna Rijavec, DEDOVANJE Procesna ureditev, Gospodarski vestnik 1999, stran 262: Tožbeni zahtevek mora biti sestavljen iz ugotovitvenega dela, s katerim naj bi se ugotovila dedna pravica in dajatvenega dela za izročitev zapuščine oz. njenega dela.

(2) Ugotovitev dedne pravice se mora nanašati na celoto dednopravnih razmerij, ki so vezana na položaj dediča.

(3) Enako Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 640/2008 z dne 7. 5. 2009

(4) Tako v odločbi II Ips 642/2007 z dne 4. 2. 2010

Datum zadnje spremembe:

03.04.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2751/2012
• Sklep II Ips 549/92
• Sodba II Ips 478/98