<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba PRp 824/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2010:PRP.824.2010
Evidenčna številka:VSL0066545
Datum odločbe:06.07.2010
Področje:PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:identiteta med obdolžilnim predlogom in sodbo - preverjanje psihofizičnega stanja - vožnja pod vplivom alkohola - odklonitev preizkusa z etilometrom

Jedro

Zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, je prekoračen tedaj, kadar med dejanjem, opisanim v obdolžilnem predlogu, in tistim, ki ga je sodišče sprejelo v sodbo, ni objektivne identitete, in tudi tedaj, ko se sodba o prekršku nanaša na neko drugo osebo kot pa obdolžilni predlog, ko torej ni podana subjektivna identiteta. V opisu dejanja v izreku sodbe se obdolžencu očita, da je kot voznik osebnega avtomobila vozil v naselju in imel 0,90 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, vse te okoliščine pa izhajajo tudi iz opisa dejanja v obdolžilnem predlogu, tako da zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1. točke 1. odstavka 155. člena ZP-1 ni podana.

Obdolženec je bil v postopek o prekršku res predlagan zaradi prekrška po 11. odstavku 132. člena ZVCP-1, ker naj bi kot voznik osebnega avtomobila, ki ga je vozil v naselju, odklonil preizkus z merilnikom alkohola (etilometrom), potem ko se ni strinjal z rezultatom elektronskega alkotesta 0,95 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (kar ob upoštevanju tolerance elektronskega alkotesta v obdolženčevo korist pomeni očitek stopnje alkohola 0,90 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka). Sodišče prve stopnje pa je obdolženca spoznalo za odgovornega prekrška po 5. odstavku 130. člena ZVCP-1, to je prekrška vožnje pod vplivom alkohola z 0,90 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, čeprav v obravnavanem primeru »primarna« kršitev, ki temelji na rezultatu, dobljenem z alkotestom, ne pomeni milejšega sankcioniranja, kot je predpisano zaradi odklonitve odrejenega preizkusa z merilnikom alkohola (za oba prekrška je poleg glavne sankcije globe predpisana tudi stranska sankcija osemnajst kazenskih točk). Glede na navedeno je bil obdolženec tako od začetka postopka seznanjen z vsemi okoliščinami, ki pomenijo zakonske znake prekrška po 5. odstavku 130. člena ZVCP-1, kot tudi z okoliščinami, ki so zakonski znak prekrška po 11. odstavku 132. člena ZVCP-1, saj je v zagovoru med drugim izpovedal, da je preizkus z alkotestom opravil in se rezultata, ki je bil po njegovem 0,77 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, spominjal, a se z njim ni strinjal.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška, za katerega sta mu bili izrečeni glavna sankcija globa v znesku 530,00 eurov in stranska sankcija osemnajst kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, in naloženo plačilo stroškov postopka.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje zagovornica obdolženca, ki uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz 5. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in drugega odstavka 155. člena ZP-1.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 in v okviru uveljavljanih pritožbenih navedb ugotavlja, da v sodbi o prekršku niso podane kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, tako da tudi ni podana absolutna bistvena kršitev iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo zagovornica obdolženca uveljavlja z navajanjem, da je predlagatelj predlagal postopek zoper obdolženca zaradi »odklona preizkusa z merilnikom alkohola, ker je 4. 3. 2008 ob 17.30 uri odločno odklonil odrejeni preizkus z etilometrom«, sodišče pa je v postopku ugotovilo, da obdolženec ni izpolnil zakonskih znakov prekrška po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1, čeprav sodišče v 132. členu ZP-1 nima mandata, da bi obdolženca kaznovalo za nek tretji prekršek oziroma neko tretje ravnanje, s katerim naj bi obdolženec izpolnil znake prekrška po d) točki četrtega in petega odstavka 130. člena ZVCP-1, glede na dejstvo, da obdolžilni predlog zaradi tega prekrška (prekrška, za katerega izpodbijana sodba ugotavlja, da naj bi ga obdolženec storil) ni bil podan. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami višje sodišče ugotavlja, da je zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, prekoračen tedaj, kadar med dejanjem, opisanim v obdolžilnem predlogu, in tistim, ki ga je sodišče sprejelo v sodbo, ni objektivne identitete, in tudi tedaj, ko se sodba o prekršku nanaša na neko drugo osebo kot pa obdolžilni predlog, ko torej ni podana subjektivna identiteta. V obravnavanem primeru pa ni nobenega dvoma o tem, da sta med dejanjem, opisanim v obdolžilnem predlogu policijske postaje, in tistim, ki ga je sodišče prve stopnje navedlo v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe, podani tako subjektivna kot tudi objektivna identiteta. V opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe se obdolžencu namreč očita, da je kot voznik osebnega avtomobila, ki ga je 4. 3. 2008 ob 17.30 uri vozil v naselju, imel 0,90 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (z že upoštevano toleranco elektronskega alkotesta v njegovo korist), vse te okoliščine pa izhajajo tudi iz opisa dejanja v obdolžilnem predlogu, tako da zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana.

Nadalje ni podana v pritožbi uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z obdolženčevo pravico do obrambe oziroma pravico do izvedbe dokazov v njegovo korist, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s kršitvijo prve in tretje alineje prvega odstavka 29. člena Ustave RS glede na to, da se je obdolžencu od začetka postopka očitalo, da je odklonil preizkus vsebnosti alkohola v organizmu in se je za ta prekršek obdolženec zagovarjal in zanikal storitev očitanega prekrška, medtem ko se mu prekršek, za katerega je bil spoznan za odgovornega, ni nikdar očital, zaradi česar se o takem nepostavljenem očitku ni imel niti možnosti izjasniti, v posledici česar so bile kršene obdolženčeve pravice do priprave efektivne obrambe in možnosti izvajanja dokazov v njegovo korist, te kršitve pa so vplivale na neugotovitev dejanskega stanja prekrška po petem odstavku 130. člena ZVCP-1, saj se slednje v postopku v razmerju do obdolženca sploh ni ugotavljalo. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami višje sodišče ugotavlja, da je bil obdolženec v postopek o prekršku res predlagan zaradi prekrška po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1, ker naj bi 4. 3. 2008 ob 17.30 uri kot voznik osebnega avtomobila, ki ga je vozil v naselju, odklonil preizkus z merilnikom alkohola (etilometrom) po tem, ko se ni strinjal z rezultatom elektronskega alkotesta 0,95 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (kar ob upoštevanju tolerance elektronskega alkotesta v obdolženčevo korist pomeni očitek stopnje alkohola 0,90 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka). Sodišče prve stopnje pa je obdolženca spoznalo za odgovornega prekrška po petem odstavku 130. člena ZVCP-1, to je prekrška vožnje pod vplivom alkohola z 0,90 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, čeprav v obravnavanem primeru »primarna« kršitev, ki temelji na rezultatu, dobljenem z alkotestom, ne pomeni milejšega sankcioniranja, kot je predpisano zaradi odklonitve odrejenega preizkusa z merilnikom alkohola (za oba prekrška je poleg glavne sankcije globe predpisana tudi stranska sankcija osemnajst kazenskih točk). Glede na navedeno je bil obdolženec tako od začetka postopka seznanjen z vsemi okoliščinami, ki pomenijo zakonske znake prekrška po petem odstavku 130. člena ZVCP-1, kot tudi z okoliščinami, ki so zakonski znak prekrška po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1, saj je v zagovoru med drugim izpovedal, da je preizkus z alkotestom opravil in se rezultata, ki je bil po njegovem 0,77 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, spominjal, a se z njim ni strinjal. Obdolženčeva pravica do obrambe pa tudi ni bila kršena s tem, ko sodišče ni upoštevalo navedb v njegovem zagovoru, ki naj bi dokazovale, da tedaj ni storil očitanega prekrška, saj je bilo obdolžencu v postopku na prvi stopnji omogočeno, da se je zagovarjal in s tem predstavil svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve, sodišče prve stopnje pa je njegov zagovor pretehtalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, opravilo presojo vseh dokazov in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Zgolj dejstvo, da sodišče ni sledilo navedbam v obdolženčevem zagovoru in da je bil izid postopka za obdolženca neugoden, ker ga je sodišče spoznalo za odgovornega prekrška po petem odstavku 130. člena ZVCP-1 in mu zanj tudi izreklo predpisani sankciji, pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, kot to uveljavlja zagovornica obdolženca v pritožbi.

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo zagovornice obdolženca na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker zagovornica obdolženca s pritožbo ni uspela, je obdolženec dolžan v skladu z določbami 147. člena v zvezi z določbami od 143. do 146. člena ZP-1 plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso, ki mu jo bo s posebnim plačilnim nalogom v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje.


Zveza:

ZP-1 člen 132, 132/2.
ZVCP-1 člen 130, 130/5, 132.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4ODM1