<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba PRp 652/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2010:PRP.652.2010
Evidenčna številka:VSL0066538
Datum odločbe:25.05.2010
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:enako varstvo pravic - pravna jamstva v kazenskem postopku - načelo materialne resnice - smiselna uporaba določb zakona o kazenskem postopku - zaslišanje obdolženca - pisni zagovor - pravica do poštenega sojenja - pravica do zaslišanja obremenilnih prič - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - nova dejstva in dokazi - omilitev sankcij

Jedro

Obdolženčeva pravica v postopku o prekršku, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, je zagotovljena že z 22. členom Ustave. Upoštevajoč navedeno določbo in določila ZP-1 glede vabljenja obdolženca na zaslišanje, mora tako biti v vabilu na podajo pisnega zagovora obdolženec izrecno opozorjen o pravici, da lahko namesto predložitve pisnega zagovora zahteva ustno zaslišanje, kar izhaja tudi iz določbe 2. odstavka 68. člena ZP-1, ki določa, da mora sodišče poskrbeti, da nevednost ali nepoučenost obdolženca in drugih udeležencev v postopku ni v škodo pravicam, ki jim gredo v postopku.

Ne ZP-1 ne URS ne zahtevata, da mora sodišče obdolženca v primeru posplošenega pismenega zagovora pozvati na dopolnitev pisnega zagovora z navedbo konkretnih okoliščin, saj je obdolženčeva pravica tudi, da se ne zagovarja.

Pritožbene navedbe o nepravilno vodenem postopku preizkusa alkoholiziranosti ni mogoče upoštevati že iz razloga prekluzije, saj navedb v pritožbi, da teh dejstev obdolženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji zaradi nezakonitega ravnanja sodišča, ker obdolženca ni pozvalo k dopolnitvi pisnega zagovora, ni mogoče sprejeti.

Razloge za omilitev sankcije je treba vrednotiti restriktivno, saj ne gre za redno odmero sankcije. Kot take posebne olajševalne okoliščine je zato vsekakor šteti le tiste, ki imajo v vseh primerih, v katerih se pojavljajo, očitno posebno olajševalno naravo za vsakogar in ne samo izključno za obravnavanega storilca v konkretnem primeru.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega prekrška iz petega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za kar mu je bila izrečena globa v znesku 792,86 eura in stranska sankcija osemnajst kazenskih točk za prekršek, ki ga je storil z motornim vozilom B kategorije, ter na podlagi 22. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za prekršek, ki ga je storil z motornim vozilom B kategorije. Obdolžencu je bilo naloženo še plačilo stroškov postopka v obliki sodne takse.

Zoper tako odločitev so zagovorniki obdolženca vložili pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek zoper obdolženca ustavi, podrejeno pa zadeva razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku je bila podana s tem, ker sodišče prve stopnje obdolženca, v kolikor je menilo, da je bil pisni zagovor preveč splošen, v skladu z načelom materialne resnice ni pozvalo na dopolnitev pisnega zagovora in navedbe konkretnih okoliščin, bodisi ga pred izdajo sodbe o prekršku ni zaslišalo o tistem, česar je obdolžen. S takim ravnanjem je kršilo obdolženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Prav tako je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpoved priče in na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, obdolženec pa o zaslišanju navedene priče sploh ni bil obveščen, s čemer so bile tudi kršene njegove pravice do obrambe. Tudi sicer je bil kršen postopek ugotavljanja stopnje alkoholiziranosti pri obdolžencu, saj ta postopek ni potekal pravilno, o čemer bi lahko potrdili obdolženčeve navedbe tudi njegova izvenzakonska partnerica ter prijatelja. Obdolženec je namreč policistom povedal, da je pravkar spil alkoholno pijačo in ker policista nista počakala najmanj 15 minut, je posledično izmerjeni rezultat nezakonit. Sodišče prve stopnje je obdolženčevo krivdo kvalificiralo kot najhujšo obliko, in sicer kot direktni naklep, ni pa navedlo razlogov, na podlagi katerih je prišlo do takega zaključka. Sodišče prve stopnje je s tem zmotno uporabilo materialno pravo, s čemer je podana kršitev po 156. členu ZP-1. Tudi sicer sodišče ni pri odmeri sankcij upoštevalo vseh okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja, zlasti ni ugotavljalo olajševalnih okoliščin. Tako je spregledalo, da je obdolženec zaposlen na delovnem mestu voznika direktorja in je tako njegovo delo vezano na prevoze direktorja po celotnem ozemlju RS, izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pomeni za obdolženca izgubo zaposlitve, to pa bi samo še poslabšalo že tako slabo premoženjsko stanje njegove družine. Pritožniki še navajajo, da pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja predlagajo zaslišanje prič, ki bodo potrdile obdolženčev zagovor, vse to pa v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1, saj obdolženec na prvi stopnji ni mogel tega predlagati zaradi nezakonitega ravnanja sodišča prve stopnje, ki ni pozvalo obdolženca na dopolnitev pisnega zagovora oziroma na zaslišanje, kot tudi ne zaradi svoje nepoučenosti in nevednosti.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da take kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile storjene, prav tako pa niso bile storjene kršitve, ki jih uveljavljajo pritožniki v svoji pritožbi. Obdolženčeva pravica v postopku o prekršku, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, je zagotovljena že z 22. členom Ustave. Upoštevajoč navedeno določbo in določila ZP-1 glede vabljenja obdolženca na zaslišanje, mora tako biti v vabilu na podajo pisnega zagovora obdolženec izrecno opozorjen o pravici, da lahko namesto predložitve pisnega zagovora zahteva ustno zaslišanje, kar izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 68. člena ZP-1, ki določa, da mora sodišče poskrbeti, da nevednost ali nepoučenost obdolženca in drugih udeležencev v postopku ni v škodo pravicam, ki jim gredo v postopku. Kot izhaja iz vabila obdolženca, da poda pisni zagovor v predmetni zadevi (listovna številka 7), je sodišče prve stopnje navedene zahteve izpolnilo, saj je obdolženca ustrezno opozorilo na to njegovo pravico kot tudi, da mora med drugim navesti tudi vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, ker jih kasneje ne bo mogel več uveljavljati in da lahko zahteva navzočnost pri izvajanju dokazov. Ne ZP-1 ne Ustava ne zahtevata, da v primeru posplošenega pisnega zagovora, kot je bil podan v konkretnem primeru, sodišče mora obdolženca pozvati na dopolnitev pisnega zagovora z navedbo konkretnih okoliščin, kot to uveljavlja pritožnik, saj je obdolženčeva pravica tudi, da se ne zagovarja. Navedenemu določilu je zadoščeno že, če je obdolžencu dana možnost sodelovanja v postopku in da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka, kar praviloma obdolženec uresniči s tem, da poda pisni zagovor ali pa zahteva ustno zaslišanje. V pisnem zagovoru obdolženec ni zahteval ustnega zaslišanja, v samem pisnem zagovoru pa je imel možnost predstaviti svoj pogled na zadevo tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu, vendar se je v pisnem zagovoru, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, le posplošeno skliceval na številne kršitve določb zakonov, Ustave in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi določb postopka o prekršku, ker sodišče prve stopnje obdolženca ni pozvalo na dopolnitev pisnega zagovora, kot tudi, ker obdolženec ni bil obveščen o zaslišanju priče, saj obdolženec tega v pisnem zagovoru ni zahteval.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju obravnavanega prekrška. Višje sodišče pri tem le pripominja, da pritožbene navedbe o nepravilno vodenem postopku preizkusa alkoholiziranosti ni mogoče upoštevati že iz razloga prekluzije, saj pritožnikovih navedb v pritožbi, da teh dejstev obdolženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji zaradi nezakonitega ravnanja sodišča, ker obdolženca ni pozvalo k dopolnitvi pisnega zagovora, ni mogoče sprejeti. Sodišče prve stopnje pa je po oceni višjega sodišča tudi pravilno zaključilo, da je obdolženec glede na ugotovljeno visoko stopnjo alkoholiziranosti obravnavani prekršek storil s krivdno obliko direktnega naklepa. Prav ugotovljena stopnja alkoholiziranosti, ki po splošnih merilih stroke predstavlja že absolutno nesposobnost za varno upravljanje motornega vozila v cestnem prometu, kaže na to, da se je kot voznik zavedal, da zaradi zaužitega alkohola (očitno večje količine zaužitih alkoholnih pijač), prekoračuje stopnjo alkohola, ki jo pri upravljanju motornega vozla v cestnem prometu še ima lahko voznik motornega vozila, to pa je le do 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, in se zavestno odločil za vožnjo motornega vozila v takem stanju, saj je to zakonsko dovoljeno stopnjo alkohola v organizmu prekoračil več kot trikratno. Prav visoka stopnja alkoholiziranosti v obravnavanem primeru, ki znatno presega tudi zakonsko mejo za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), pa po oceni višjega sodišča tudi ne utemeljuje uporabe omilitvene določbe iz šestega odstavka 26. člena ZP-1. Po citirani določbi sme namreč sodišče odmeriti storilcu sankcijo pod mejo, ki je predpisana, če zakon tako določa ali če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek milejše sankcije. Pri tem sme izreči globo do najnižje mere iz 17. člena tega zakona, stransko sankcijo kazenskih točk, predpisano za prekršek v številu, zaradi katerega se storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, pa sme omiliti toliko, da se prenehanje ne izreče. Okoliščin, ki jih pritožniki uveljavljajo v pritožbi, ni mogoče šteti kot posebno olajševalnih okoliščin. Razloge za omilitev sankcije je namreč treba vrednotiti restriktivno, saj ne gre za redno odmero sankcije. Kot take posebne olajševalne okoliščine je zato vsekakor šteti le tiste, ki imajo v vseh primerih, v katerih se pojavljajo, očitno posebno olajševalno naravo za vsakogar in ne samo izključno za obravnavanega storilca v konkretnem primeru. Kot take posebne olajševalne okoliščine tako ni mogoče upoštevati dejstva, da obdolženec potrebuje vozniško dovoljenje zaradi tega, ker je zaposlen na delovnem mestu voznika uprave, kot tudi ne, da bo zaradi izgube zaposlitve se poslabšalo že tako slabo premoženjsko stanje njegove družine. Pri tej presoji namreč ni mogoče prezreti dejstva, da je obdolženec znatno prekoračil še zakonsko dovoljeno stopnjo alkohola, da je v takem stanju vozil v nočnem času oziroma v zgodnjih jutranjih urah v naselju, kot tudi naklepnosti obdolženčevega ravnanja. Namen izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je prav za določen čas onemogočiti udeležbo v prometu tistim osebam, ki so z vožnjo pod vplivom alkohola, ki je tudi med najpogostejšimi vzroki prometnih nesreč, dokazale, da zaupanja, ki ga vsi udeleženci v prometu uživajo in ga tudi vsi morajo upravičevati, niso vredne. Povsem logično pa je, da ima prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za določene osebe lahko hujše posledice, kot pa za tiste osebe, ki na prevoz z vozilom niso nujno vezane, težave, ki jih utegne imeti obdolženec zaradi tega, ker bo začasno, dokler ne bo ponovno pridobil vozniškega dovoljenja, brez njega, pa ne odtehtajo nevarnosti, ki jo v cestnem prometu predstavlja za druge udeležence voznik, ki vozi pod takim vplivom alkohola, kot je to bilo v obravnavanem primeru. Višje sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje v celoti potrdilo kot pravilno in zakonito, pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno, obdolžencu pa v skladu z določbo 147. člena v zvezi s 143. do 146. členom ZP-1 naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka v obliki sodne takse, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v skladu z določili Zakona o sodnih taksah.


Zveza:

EKČP člen 6, 6/3, 6/3-d.
URS člen 22, 29, 29-3.
ZP-1 člen 26, 26/6, 67, 67/1, 68, 68/2, 69, 114, 114/6, 114/7, 157, 157/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4ODI4