VSL sodba PRp 377/2010

Jedro

Ustavno sodišče RS je že ugotovilo, da glede na način preverjanja izpolnjevanja pogojev za vožnjo (npr. stopnja alkoholiziranosti, ustrezni dokumenti, itd.) tega nadzora ni mogoče vezati na noben zunanji vnaprej viden znak ali npr. razloge za sum, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da za pritožnikovo ustavljanje, kontroliranje in nadziranje ter zaseg vozila ni bilo pogojev, ker med vožnjo ni storil prekrška ali bil udeležen v prometni nesreči.

Postopek o prekršku se praviloma odvija kot niz narokov, za narok pa načelo javnosti ne velja, temveč le za ustno obravnavo.

Ker je obdolženec odklonil odrejeni strokovni pregled, so brezpredmetne pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljeni stopnji alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje je sicer brez potrebe, saj glede na ugotovljeno dejansko stopnjo alkohola temeljna kršitev za obdolženca ni milejša v primerjavi z odklonitvijo strokovnega pregleda, sledilo razlagi določb ZVCP-1, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-642/04, z dne 20. 10. 2005, in obdolženca spoznalo za odgovornega temeljnega prekrška iz 5. odstavka 130. člena ZVCP-1, ker se je obdolženec z odklonitvijo strokovnega pregleda tako strinjal s prvotno ugotovljeno stopnjo alkohola v njegovi krvi. V takem primeru pritožnik kasneje ne more več uveljavljati nepravilno ugotovljene stopnje alkoholiziranosti, saj je od naknadnega preverjanja te stopnje, kar je bila sicer njegova pravica, odstopil.

Ne glede na dejstvo, da gre za vozilo večje vrednosti, ta okoliščina sama po sebi na izrek stranske sankcije odvzema vozila ne more vplivati.

Izrek

Pritožba obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega uvodoma navedenih prekrškov, za kar so mu bile določene globe in stranska sankcija odvzema predmetov osebnega avtomobila, avtomobilskih ključev ter prometnega dovoljenja ter nato ob uporabi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izrečena kot enotna sankcija globa v višini 2.328,65 eurov in odvzem predmetov, s katerim je bil storjen prekršek. Sodišče prve stopnje je še določilo, da je obdolženec dolžan plačati globo v enajstih obrokih, obdolženca pa oprostilo plačila sodne takse.

Zoper tako odločitev je obdolženec vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja kršitev določb ZP-1 in Ustave Republike Slovenije (Ustave), nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede prekrškov iz petega odstavka 130. člena, petega odstavka 25. člena in tretjega odstavka 122. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) ter drugega odstavka 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru, predvsem pa ugovarja izrečeni sankciji odvzema osebnega avtomobila, ki je privatna lastnina (vozilo je last žene, čeprav je pisano nanj) in kot tako že po Ustavi nedotakljivo. Postopek policistov je bil v nasprotju s 35. členom Ustave, saj so brez dokazov o posledicah posegli v njegovo zasebnost. Odločbo o eventualnem odvzemu lahko izda le sodnik na sodišču po poprej izvedenem sodnem postopku v skladu z Ustavo in zakoni. Ker ni storil med vožnjo nikakršnega prekrška in ni bil udeležen v nobeni prometni nesreči, sploh ni bilo pogojev za ustavljanje, kontroliranje in nadziranje ter zaseg vozila. Vozilo je vredno 35.000,00 eurov in ne dopusti, da se mu odvzame ter proda, saj ima pravico do lastnine, ter zahteva, da se mu vozilo vrne, sicer bodo odgovorne osebe odgovarjale po določbah Kazenskega zakona. Kršene pa so bile tudi določbe Ustave, ker sojenje ni bilo javno in sodba ni bila izdana v njegovi prisotnosti. Postopek naj se zato zoper njega ustavi in vozilo vrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da take kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile storjene, obdolženčeva pritožba pa tudi ni utemeljena.

Glede v pritožbi uveljavljanih kršitev določb postopka ZP-1 ter določb Ustave, višje sodišče ugotavlja, da te kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile storjene. V obravnavanem primeru je bilo namreč sodišče tisto, ki je v skladu s 123. členom ZP-1 izdalo odredbo o zasegu osebnega avtomobila (list. št. 12), last pritožnika (kar je razvidno iz uradnih evidenc in prometnega dovoljenja), še pred izdajo sodbe o prekršku, zato so v tem delu neutemeljene pritožbene navedbe o nepravilnem postopku PP, ki je to odredbo tudi izvršila. Ustavno sodišče Republike Slovenije pa je že ugotovilo (npr. odločba št. U-I-370/98 z dne 18. 12. 2002), da glede na način preverjanja izpolnjevanja pogojev za vožnjo (npr. stopnja alkoholiziranosti, ustrezni dokumenti, itd.) tega nadzora ni mogoče vezati na noben zunanji vnaprej viden znak ali npr. razloge za sum, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da za pritožnikovo ustavljanje, kontroliranje in nadziranje ter zaseg vozila ni bilo pogojev, ker med vožnjo ni storil nikakršnega prekrška ali je bil udeležen v prometni nesreči.

Prav tako z odločitvijo sodišča prve stopnje tudi niso bile kršene določbe ZP-1 ter Ustave, ko sodba o prekršku ni bila izrečena v obdolženčevi prisotnosti in ker sojenje ni bilo javno. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo resda izdalo brez prisotnosti obdolženca, saj v zadevi ni bila razpisana ustna obravnava, ki je v postopku o prekršku izjema in ne pravilo (členi 125 do 129 ZP-1), vendar pa v skladu z določbo 98. člena ZP-1 (sicer takoj z obrazložitvijo sodbe, ne da bi predhodno poslalo le prepis izreka sodbe v skladu s tretjim odstavkom 98. člena ZP-1), potem ko je v rednem sodnem postopku na narokih zaslišalo obdolženca in priče ter ocenilo listinske dokaze. Postopek o prekršku se namreč praviloma odvija kot niz narokov, načelo javnosti pa za narok ne velja, temveč le za ustno obravnavo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju prekrškov, opisanih pod točkami 1, 2, 3 in 6 izreka izpodbijane sodbe.

Ker je obdolženec odklonil odrejeni strokovni pregled (ta okoliščina je bila tudi po oceni višjega sodišča z izvedenimi dokazi pravilno ugotovljena ter je sodišče prve stopnje za svojo odločitev v tem delu navedlo tudi razloge, ki jim ni mogoče odreči razumnosti in utemeljenosti), so brezpredmetne obdolženčeve pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljeni stopnji njegove alkoholiziranosti (ad1 izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je namreč v tem primeru (sicer brez potrebe, saj glede na ugotovljeno dejansko stopnjo alkohola temeljna kršitev za obdolženca ni milejša v primerjavi z odklonitvijo strokovnega pregleda), sledilo razlagi določb ZVCP-1, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-642/04 z dne 20. 10. 2005 in obdolženca spoznalo za odgovornega temeljnega prekrška iz petega odstavka 130. člena ZVCP-1, ker se je obdolženec z odklonitvijo strokovnega pregleda tako strinjal s prvotno ugotovljeno stopnjo alkohola v njegovi krvi. V takem primeru pa pritožnik ne more več kasneje uveljavljati nepravilno ugotovljene stopnje njegove alkoholiziranosti, saj je od naknadnega preverjanja te stopnje, kar je bila sicer njegova pravica, odstopil.

Glede pritožbenih navedb o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju prekrškov, opisanih pod točkami 2, 3 in 6, pa pritožnik podaja le svoje videnje dogodkov, ki pa je v nasprotju z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje po izvedbi in oceni izvedenih dokazov ter v tem delu ponavlja svoj zagovor, ki ga je že sodišče prve stopnje tudi po oceni višjega sodišča utemeljeno zavrnilo in za to svojo odločitev tudi navedlo razloge v skladu z določbo 139. člena ZP-1.

Višje sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje v izreku o odgovornosti v celoti potrdilo kot pravilno in zakonito (prekrškom ad 4 in 5 pritožnik ne ugovarja), potrdilo pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o izrečenih sankcijah za obravnavane prekrške. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu za prekrške pod točkami 1, 2 in 5 že itak izreklo najnižje v zakonu predpisane globe za te prekrške (po določbi 17. člena ZP-1 se lahko posamezniku izreče globa do 5.000,00 eurov), za prekrške pod 3, 4 in 6 pa očitno ob uporabi šestega odstavka 26. člena ZP-1 omiljene sankcije na polovici predpisane globe. Za prekrške predpisane stranske sankcije kazenskih točk sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno ni izreklo, saj v času odločanja obdolženec ni več posedoval veljavnega vozniškega dovoljenja. Utemeljeno in v skladu z določili ZP-1 pa je bila obdolžencu izrečena tudi stranska sankcija odvzema predmetov, to je osebnega vozila in pripadajočih ključev ter prometnega dovoljenja za to vozilo, s katerimi so bili storjeni prekrški iz 1., 2. in 5. točke izreka izpodbijane sodbe. Za to svojo odločitev je že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge, ki utemeljujejo izrek te stranske sankcije, s temi razlogi pa se višje sodišče tudi v celoti strinja. Glede obdolženčevih pritožbenih navedb o vrednosti vozila v višini 35.000,00 eurov ter da gre za poseg v njegovo lastnino, pa višje sodišče le pripominja, da je v podatkih v spisu, ki jih je posredovala obdolženčeva žena, navedeno, da je bila cena vozila ob nakupu dne 1. 6. 2007 26.400,00 eurov in tako s potekom časa do časa storitve obravnavanih prekrškov (november 2009), vozilo vsekakor ni pridobilo na vrednosti, ki jo uveljavlja pritožnik, temveč je njegova vrednost glede na nabavno ceno bistveno nižja. Ne glede na navedeno pa je že sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ne glede na dejstvo, da gre za vozilo večje vrednosti, ta okoliščina sama po sebi na izrek stranske sankcije odvzema vozila ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je namreč tudi po oceni višjega sodišča v obravnavanem primeru v skladu s prvim odstavkom 25. člena kot tudi glede na v postopku uveljavljano solastništvo vozila v skladu z določbo drugega odstavka 25. člena ZP-1, ki določa pogoje za odvzem predmetov, ter v skladu z določbo 26. člena ZP-1, ki določa splošna pravila za odmero sankcije, pravilno zaključilo, da bo v obravnavanem primeru mogoče zagotoviti upoštevanje temeljnih predpisov o varnosti cestnega prometa le z odvzemom motornega vozila, s katerim pritožnik stalno ponavlja istovrstne težje prekrške (vožnja pod vplivom alkohola), kot tudi upoštevajoč okoliščine, v katerih je storil obravnavane kršitve, tako da je tudi po oceni višjega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se obdolžencu za obravnavane kršitve, opisane pod točko 1, 2 in 5, izreče tudi stranska sankcija odvzema predmetov, s katerim so bili ti prekrški storjeni. V obravnavanem primeru gre namreč za predmet, s katerim so bili navedeni prekrški storjeni in je tako sam predmet v tesni zvezi z izvršitvenim dejanjem – to je prekrškom oziroma brez tega predmeta oziroma njegove pomoči samega izvršitvenega dejanja obravnavanih prekrškov ne bi bilo mogoče storiti, podani pa so tudi vsi pogoji iz prvega in drugega odstavka 25. člena ZP-1 za izrek te stranske sankcije, kot je to že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Višje sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje potrdilo kot pravilno in zakonito, obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter mu v skladu z določbo 147. člena ZP-1 naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka v obliki sodne takse, saj je iz podatkov v spisu razvidno, da je obdolženec zaposlen, zato ni razlogov za oprostitev plačila stroškov postopka v obliki sodne takse.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSC sklep PRp 36/2017
• VSC sodba PRp 230/2012
• VSL sklep PRp 962/2010