<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep PRp 366/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2010:PRP.366.2010
Evidenčna številka:VSL0066527
Datum odločbe:01.04.2010
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:odločba - izločitev uradne osebe - zahteva za sodno varstvo

Jedro

Določba 1. odstavka 46. člena ZP-1 je bila prav zaradi različnih razlag o dovoljenosti pravnih sredstev, vključno s pristojnostjo za odločanje o njih, z ZP-1E, ki je v veljavi od 5. 3. 2008, dopolnjena zaradi jasnosti tako, da je sedaj nedvoumno določeno, da je zoper vse odločitve prekrškovnega organa dopustno vložiti le pravna sredstva, določena v ZP-1, ne pa tudi pravnih sredstev, določenih v drugih zakonih, ki se v postopku o prekršku uporabljajo smiselno (npr. ZUP).

Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev pooblaščene uradne osebe je sicer odločba, s katero je odločeno o drugih vprašanjih postopka o prekršku (1. odstavek 46. člena ZP-1), ni pa to še odločba o prekršku, zoper katero je dopustna zahteva za sodno varstvo kot pravno sredstvo, ki ga določa ZP-1. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se zahtevi za sodno varstvo zavržeta kot nedovoljeni, pravilna, ker ZP-1 zoper tako odločitev o drugih vprašanjih postopka ne določa nobenega pravnega sredstva in je tako (ne)pravilnost teh odločitev mogoče izpodbijati šele v zahtevi za sodno varstvo, vloženi zoper samo odločbo o prekršku, izdano v hitrem postopku, torej ko je o storitvi prekrška in sankcijah tudi vsebinsko odločeno.

Izrek

Pritožba zagovornika pravne osebe in odgovorne osebe se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravna in odgovorna oseba sta dolžni plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Prekrškovni organ Ministrstva za gospodarstvo, Tržni inšpektorat RS, je storilkama pravni in odgovorni osebi s sklepom, izdanim dne 9. 12. 2009, zavrnil zahtevo za izločitev pooblaščene uradne osebe. Prekrškovni organ je v pravnem pouku navedel, da je zoper sklep dovoljeno vložiti zahtevo za sodno varstvo, zato sta storilki po svojem zagovorniku vložili zahtevi za sodno varstvo, kateri je sodišče prve stopnje z uvodoma navedenim sklepom zavrglo kot nedovoljeni.

Zoper tako odločitev je zagovornik obeh storilcev vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja, da je odločitev sodišča napačna, saj je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče pri odločanju ni upoštevalo dejstev, katero pravno sredstvo in zoper katero odločitev je bilo vloženo. Prekrškovni organ, ki je upravni organ, je v izpodbijani odločbi pritožnikoma dal nezakonit pravni pouk, saj pri tem ni upošteval, da je zoper odločbo o zavrnitvi izločitve po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) dovoljena posebna pritožba in da gre za upravno stvar, o kateri mora odločati upravni organ druge stopnje. Že upravni organ bi moral vloženo pravno sredstvo odstopiti pristojnemu upravnemu organu druge stopnje in enako bi moralo postopati tudi sodišče po prejemu pravnega sredstva glede na naslov in njegovo vsebino ter uporabiti tako ZUP kot ZP in ugotoviti, ali je samo pristojno za reševanje te zadeve. Ker sodišče tega ni storilo, je tako bistveno kršilo določila postopka o prekršku. S takim ravnanjem je bila pritožnikoma odvzeta pravica do pravnega sredstva, to je pritožbe, ki je ustavno varovana dobrina pravne države, saj pritožnika uveljavljanja razlogov za izločitev uradne osebe ne moreta uveljavljati v zahtevi za sodno varstvo, ker bo sklep postal pravnomočen, to pa sanira vse napake organov v postopku in teh razlogov ne bo možno učinkovito uveljavljati v nadaljnjem postopku. Zmotno je tudi stališče sodišča, da bosta pritožnika lahko ta dejstva uveljavljala v zahtevi za sodno varstvo zoper meritorno odločitev prekrškovnega organa – upravnega organa. Zato predlagata, da se izpodbijani sklep v celoti razveljavi in vrne organu v novo odločanje. Zagovornik pa v pritožbi priglaša še stroške, katerih povrnitev zahtevata pritožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Določba prvega odstavka 46. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je bila prav zaradi različnih razlag o dovoljenosti pravnih sredstev, vključno s pristojnostjo za odločanje o njih, z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZP-1E, ki je v veljavi od 5. 3. 2008, dopolnjena zaradi jasnosti tako, da je sedaj nedvoumno določeno, da je zoper vse odločitve prekrškovnega organa dopustno vložiti le pravna sredstva, določena v ZP-1, ne pa tudi pravnih sredstev, določenih v drugih zakonih, ki se v postopku o prekršku uporabljajo smiselno (npr. ZUP). Pritožnik tako v tem delu neutemeljeno uveljavlja kršitev določb ZUP glede uporabe pravnih sredstev in tako sodišče prve stopnje s tem, ko zadeve ni odstopilo, po mnenju pritožnika, pristojnemu organu v reševanje, ni kršilo določb postopka o prekršku.

ZP-1 v devetem poglavju, ko ureja zahtevo za sodno varstvo, v 59. členu izrecno določa, da je zahteva za sodno varstvo dovoljena zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku, kot odločbo o prekršku pa je razumeti vse tiste odločbe, ki jih lahko opredelimo kot »kondemnatorne odločbe v hitrem postopku« (glej obrazložitev k 59. členu Zakona o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009) – torej vse tiste odločbe, s katerimi je o prekršku v postopku o prekršku vsebinsko odločeno, kot to pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje. Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev pooblaščene uradne osebe je sicer odločba, s katero je odločeno o drugih vprašanjih postopka o prekršku (prvi odstavek 46. člena ZP-1), ni pa to še odločba o prekršku, zoper katero je dopustna zahteva za sodno varstvo kot pravno sredstvo, ki ga določa ZP-1. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se zahtevi za sodno varstvo zavržeta kot nedovoljeni, pravilna, ker ZP-1 zoper tako odločitev o drugih vprašanjih postopka ne določa nobenega pravnega sredstva (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. IV Ips 53/08 z dne 18. 11. 2008) in je tako (ne)pravilnost teh odločitev mogoče izpodbijati šele v zahtevi za sodno varstvo, vloženi zoper samo odločbo o prekršku, izdano v hitrem postopku, torej ko je o storitvi prekrška in sankcijah tudi vsebinsko odločeno. Višje sodišče pri tem le zgolj za primerjavo še dodaja, da velja enaka ureditev glede pritožbe zoper neugoditev predlogu za izločitev uradne osebe tudi v rednem sodnem postopku, kjer zoper sklep, s katero se zahteva za izločitev zavrne, ni dovoljena posebna pritožba, temveč se lahko tak sklep izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo o prekršku. Višje sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa in ker zagovornik obeh storilk s pritožbo ni bil uspešen, sta tako pravna oseba kot tudi odgovorna oseba dolžni povrniti kot stroške pritožbenega postopka še sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v skladu z Zakonom o sodnih taksah.


Zveza:

ZP-1 člen 46, 46/1, 59.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4ODE3