VSL sklep PRp 1968/2009

Jedro

Storilec mora v rednem sodnem postopku že pred izdajo odločbe navesti tudi podatke o svojih premoženjskih razmerah, sodišče, ki vodi postopek o prekršku, pa sme v skladu s 5. odstavkom 144. člena ZP-1 storilca tudi oprostiti povrnitve stroškov postopka, ne da bi bil za to sploh potreben predlog storilca, v primeru pritožbenega postopka pa tudi, v kolikor je vložena pritožba tudi v tej smeri. Stališče, da po pravnomočnosti odločbe ni več mogoče predlagati oprostitve plačila stroškov postopka, tako ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

Izrek

Pritožba zagovornikov storilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Storilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

S sklepom sodišča prve stopnje je bil zavržen predlog storilčevih zagovornikov za oprostitev plačila stroškov postopka.

Zoper takšen sklep so se pravočasno pritožili storilčevi zagovorniki. Iz pritožbe je med drugim razvidno, da so navedbe sklepa sodišča prve stopnje, da Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) posebej ne določa pravice do podajanja predloga za oprostitev plačila stroškov postopka po pravnomočnosti sodbe, s katero je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška in vsebuje tudi sklep o stroških postopka, točne, vendar pa hkrati isti predpis po določbah 144. člena ZP-1, na katerega se sklicuje sklep sodišča prve stopnje, ne določa niti tega, da je mogoče predlog za oprostitev stroškov postopka podati zgolj do pravnomočnosti sodbe oziroma tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, kar pomeni, da podaje tovrstnega predloga ZP-1 ne izključuje ter je zato dovoljen in ga posledično ni mogoče zavreči kot nedovoljenega. Razumevanje in tolmačenje 144. člena ZP-1 ter njegova uporaba je v sklepu sodišča prve stopnje povsem napačno, predvsem pa nelogično in neživljenjsko, hkrati pa pomeni poseg v ustavno načelo nedolžnosti. Tako z zornega kota domneve nedolžnosti kot življenjsko je namreč nepredstavljiva situacija, da bi storilec že med postopkom, v katerem se zagovarja kot nedolžen, moral predlagati oprostitev stroškov, ker bo obsojen – obsodilna sodba je namreč sploh pogoj za naložitev plačila stroškov in posledičen predlog za oprostitev – in s tem pravzaprav prejudicirati svojo odgovornost za prekršek. Ob odsotnosti zakonskih določb, ki bi prepovedovale vložitev predloga za oprostitev stroškov ali vsaj določale, kdaj se takšen predlog lahko vloži, je potrebno citirano zakonsko določbo uporabiti ob upoštevanju določb Ustave, na katero je sodnik pri odločanju vezan na podlagi 125. člena Ustave in tretjega člena Zakona o sodiščih ter zato upoštevati, da je do pravnomočnosti sodbe storilec prekrška »nedolžen« in mu kot takemu ni potrebno predlagati oprostitve stroškov postopka, saj mu »obsodilne« sodbe ni potrebno pričakovati. Predlaga razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje ter ugoditev predlogu za oprostitev stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 145. členom ZP-1 se v sodbi določi, kdo plača stroške in kolikšni so; če za ugotovitev stroškov ni zadostnih podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep, vendar pa mora storilec v rednem sodnem postopku že pred izdajo odločbe navesti tudi podatke o svojih premoženjskih razmerah (tretji odstavek 114. člena ZP-1), ne glede na način njegovega zagovora. Sodišče, ki vodi postopek o prekršku, pa sme v skladu s petim odstavkom 144. člena ZP-1 storilca, ki mu je bila izrečena sankcija, tudi oprostiti povrnitve stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena tega zakona, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati, ne da bi bil za oprostitev plačila teh stroškov postopka sploh potreben predlog storilca; seveda pa lahko sodišče o oprostitvi stroškov postopka odloča le, če ima ažurne podatke o njegovih premoženjskih razmerah, v primeru pritožbenega postopka pa, v kolikor je vložena pritožba tudi v tej smeri, to pa v obravnavanem primeru ni bilo storjeno. Stališče sodišča prve stopnje, da po pravnomočnosti odločbe ni več mogoče predlagati oprostitve plačila stroškov postopka, tako po mnenju pritožbenega sodišča ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti. ZP-1 namreč glede oprostitve stroškov postopka nima enake ureditve kot Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). ZP-1 v 67. členu glede vprašanja stroškov postopka ne napotuje na smiselno uporabo ustreznih določb ZKP, ki v četrtem odstavku 95. člena določa, da sme sodišče obdolženca s posebnim sklepom oprostiti povrnitve stroškov kazenskega postopka, če po izdaji odločbe o stroških ugotovi, da bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan preživljati. Podrobneje sicer stroške postopka iz prvega odstavka 143. člena ZP-1 opredeljuje Pravilnik o stroških postopka o prekršku (Uradni list RS, št. 89/2008), ki napotuje na smiselno uporabo predpisov, ki urejajo povrnitev stroškov v kazenskem postopku, vendar pa možnosti oprostitve stroškov postopka po pravnomočnosti odločbe ZP-1 ne predvideva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 168. člena v zvezi s tretjim odstavkom 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je storilec dolžan v skladu s 147. členom ZP-1 plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje, na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008).

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1421/2004
• VSK sklep I Cpg 148/2005
• VSK sklep II Cpg 3/2006