VSL sodba PRp 1695/2009

Jedro

Izvedenec je v izvedenskem mnenju prekoračil svoja pooblastila, ker je navajal, da vožnja obdolženega motorista ni bila skladna s 3. točko 40. člena ZVCP-1, kar je stvar dokaznega postopka in zaključkov sodišča.

V tistem delu, ko je policist izpovedal, kaj sta izjavila oba udeleženca na kraju prometne nesreče, gre za nedovoljen dokaz (v smislu kršitve z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin), vendar iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče svojo odločitev glede obdolžencu očitanega prekrška oprlo predvsem na izpoved priče in drugoobdolženke, le navrglo je, da je taki izjavi potrdil tudi zaslišani policist. Izpodbijana sodba temelji torej na dovoljenih dokazih (že citiranih izpovedbah, izvedenskem mnenju, fotografijah, skici ter poškodbenih listih).

Ker obramba obdolženca nima pravice vtikanja v tisti del sodbe, ki zadeva drugoobdolženca, so neupoštevne pritožbene navedbe, ki zadevajo ravnanje druge udeleženke v prometu. Tudi če bi bila drugoudeleženka spoznana za odgovorno storitve prekrška, pa njeno ravnanje še ne bi pomenilo, da je prekršek obdolženca dovoljen in da je s tem prekinjena vzročna zveza med njegovim prekrškom in prometno nesrečo.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega M. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega M. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 234. členu v zvezi s petim odstavkom 38. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), medtem ko je postopek proti obdolženi Š. zaradi prekrška po 234. členu v zvezi s prvim (pravilno drugim) odstavkom 44. člena ZVCP-1 ustavilo. Obdolženemu M. je izreklo globo 160,00 eurov in tri kazenske točke za prekršek, storjen z motornim vozilom A kategorije, medtem ko mu je odpustilo stransko sankcijo prepovedi vožnje motornih vozil; naložilo pa mu je še plačilo stroškov postopka (stroškov prihoda priče, stroškov izvedenca ter sodno takso).

Proti sodbi so se pravočasno pritožili zagovorniki obdolženega M. iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavljajo, da je izpodbijana sodba po prepričanju obdolženega rezultat nekritične in necelovite presoje izvedenih dokazov oziroma dokazne ocene, ki je v odločilnih delih tudi v nasprotju z listinami v spisu, kar je botrovalo napačnemu zaključku sodišča prve stopnje. Sodišče je napačen zaključek, da je obdolženi prehiteval kolono vozil, oprlo na izpoved priče P., ki pa jo je presodilo selektivno oziroma pomanjkljivo. Priča P. je izpovedala, da motorista ni videla, saj je bila bolj osredotočena na prometno dogajanje pred seboj. Zaključek sodišča, da iz izpovedi P. izhaja neresničnost obdolženčevega zagovora, tako ne vzdrži resne presoje. Glede na to, da je motorist vozilo P. prav gotovo obvozil, je že samo po sebi jasno, da je v neki točki moral voziti za njo, prav tako pa zagovor drugoobdolženke nakazuje, da je obdolženca spregledala. Policist sam ni bil očividec prometne nesreče, na morebitne izjave, ki so jih na kraju udeleženci podali le-temu pa skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS ni mogoče opreti sodne odločbe in policist o tem sploh ne bi smel biti zaslišan. Ni jasno, zakaj ne bi bil prepričljiv ravno zagovor obdolženca, ki je izpovedal, da je vozilo obvozil ravno zato, ker je voznica P. vozilo ustavila in je tako lahko utemeljeno sklepal, da bo zavila desno. Obdolženi v dani prometni situaciji ni prehiteval kolone vozil in v njegovem ravnanju ni mogoče iskati vzroka za prometno nesrečo in s tem ravnanja kvalificirati po 234. členu ZVCP-1. Sodišče je nekritično prezrlo še izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca in sodba v tem delu nima razlogov, ker ne pove, zakaj sodišče, ki je delo zaupalo sodnemu izvedencu, ni v celoti ali vsaj delno sledilo le-temu. Izvedensko mnenje daje zanesljivo podlago za potrditev izvajanj prvoobdolženca oziroma za sodišču nasproten zaključek, ker je iz izvedenskega mnenja moč povzeti, da je obdolženi kot motorist opazil ustavljajoče vozilo voznice P. pred seboj, v nasprotni smeri pa ni bilo vozil, zaradi česar je pričel z manevrom obvozitve vozila P.; ni pa opazil vključevanje vozila obdolžene Š. na prednostno cesto. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je mesto trčenja res na nasprotnem voznem pasu (levem, gledano v smeri vožnje obdolženega), kar pa ne pomeni, da je pred zaznavo kritične prometne situacije vozil po nasprotnem voznem pasu, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Iz zaključkov izvedenskega mnenja več kot jasno izhaja, da obdolžencu ni mogoče očitati kršitve po 10. točki prvega odstavka 38. člena ZVCP-1, pač pa kvečjemu kršitev po drugem odstavku 40. člena ZVCP-1 oziroma četrtem dostavku 40. člena ZVCP-1, kar pa se obdolžencu v postopku ni očitalo in ga sodišče zato tudi ni moglo spoznati za odgovornega, medtem ko za kršitev 10. točke prvega odstavka 38. člena ZVCP-1 ni dovolj dokazov. Sodišče je napačno ovrednotilo tudi vzrok prometne nesreče, saj iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je nasprotna udeleženka Š. opustila preverjanje vozišča prednostne ceste v levo, misleč, da to ni potrebno, ker je voznica P. odstopila prednost. Kršitev, kot se je očitala obdolženki po prvem odstavku 44. člena ZVCP-1 v zvezi z 234. členom ZVCP-1, pa je že po samem zakonu bistveno hujša od morebitne kršitve obdolženca ter je v direktnem nasprotju z listinami v spisu (izvedenskim mnenjem) zaključek sodišča, da obdolženka načina vožnje obdolženca ni bila dolžna pričakovati. Ob pravilni presoji izvedenih dokazov, predvsem izvedenskega mnenja, bi bil tako pravilen zaključek, da je vzrok prometne nesreče v pravnorelevantnem smislu mogoče iskati na strani obdolženke in bi bilo posledično mogoče obdolžencu izreči zgolj sankcijo za temeljni prekršek. Obramba zato predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in postopek zoper obdolženega M. ustavi; podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Višje sodišče je po pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določil 159. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ugotovilo, da takšne kršitve v postopku na prvi stopnji niso podane, pritožba obdolženčevih zagovornikov pa tudi ni utemeljena.

Pritožba poudarja stališče Vrhovnega sodišča RS glede zaslišanja policista, vendar iz izpovedbe kot priče zaslišanega policista in razlogov sodbe izhaja, da je le-ta povedal tudi »da je v tistem času na Tržaški cesti v naselju Brezovica prihajalo do velike gneče in zastojev«, kar pa je policist ugotovil s svojo neposredno zaznavo, zato je v tem delu njegovo pričanje povsem sprejemljivo in dovoljen dokaz. V tistem delu, ko je policist izpovedal, kaj sta izjavila oba udeleženca na kraju prometne nesreče, pa gre za nedovoljen dokaz (v smislu kršitve z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin), vendar iz razlogov sodbe (drugi odstavek 4. strani) izhaja, da je sodišče svojo odločitev glede obdolžencu očitanega prekrška oprlo predvsem na izpoved priče P. in drugoobdolžene Š., le navrglo je, da je taki izjavi potrdil tudi zaslišani policist. Izpodbijana sodba temelji torej na dovoljenih dokazih (že citiranih izpovedbah, izvedenskem mnenju, fotografijah, skici ter poškodbenih listih). Ni mogoče pritrditi niti pritožbenim navedbam, da sodišče nima razlogov glede izvedenskega mnenja glede na razloge na strani 5 sodbe, da je izvedenec pravzaprav ugibal o tem, da je obdolženi motorist najverjetneje vozil za vozilom P. V zvezi s tem pritožbeno sodišče le še dodaja, da je izvedenec v svojem izvedenskem mnenju tudi prekoračil svoja pooblastila, ker je na primer navajal, da vožnja obdolženega motorista ni bila skladna s 3. točko 40. člena ZVCP-1, kar nikakor ni delo izvedenca, temveč stvar dokaznega postopka in zaključkov sodišča. Po izvedenem dokaznem postopku pa tudi pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti ugotovitev prvostopnega sodišča glede obdolžencu očitane kršitve 10. točke prvega odstavka 38. člena ZVCP-1. Prvostopno sodišče pravilno ni sledilo zagovoru obdolženca, da je hotel zgolj obvoziti vozilo P., ker je le-ta vozilo ustavila in je sklepal, da bo zavijala v desno. Tako ravnanje obdolženca bi bilo opravičljivo le, če voznica P. ne bi le ustavila, temveč bi tudi dala znak z desnim smerokazom. Iz zagovora obdolženca pa to ne izhaja; poleg tega pa je kot priča zaslišana P. določno povedala, da ni šlo za zavijanje temveč zgolj za ustavljanje, in to zaradi rdeče luči na semaforju in zato, da omogoči vključitev v promet vozilu z neprednostne ceste. Glede na izpoved policista (ki pa je v tem delu dovoljena), da je prihajalo do velike gneče in zastojev, ter glede na izpoved priče P., da je bilo za njo okoli pet osebnih vozil pa so tudi utemeljeni zaključki prvostopnega sodišča, da obdolženec ni mogel voziti neposredno za P., temveč je moral najprej prehiteti vsa osebna vozila in šele nato P. ter takšno ravnanje obdolženca predstavlja kršitev 10. točke prvega odstavka 38. člena ZVCP-1. Prav tako prvostopno sodišče utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca o tem, da je obvozil vozilo P. znotraj voznega pasu, ker že sedanja pritožba pove, da je bilo mesto trčenja na nasprotnem voznem pasu (levem, gledano v smeri vožnje obdolženega), kar pa je razvidno iz izvedenskega mnenja ter tudi iz fotografij in skice prometne nesreče. Glede pritožbenih uveljavljanj, ki se nanašajo na zaključke izvedenskega mnenja, kakšno kršitev je mogoče očitati obdolžencu, se je pritožbeno sodišče že izjasnilo (da gre namreč za vtikanje v delo sodišča) in se glede na izvedeni dokazni postopek strinja z razlogi sodbe, da je obdolženec kršil 10. točko prvega odstavka 38. člena ZVCP-1 ter je (glede na posledico – poškodbe) povzročil prometno nesrečo, zaradi česar mu je mogoče očitati kvalificirano obliko prekrška po 234. členu ZVCP-1. Pritožbeno sodišče se namreč strinja tudi z razlogi sodbe, da je v posledici obdolženčevega prekrška (nedovoljenega prehitevanja kolone) prišlo do prometne nesreče, čeprav obramba to izpodbija. Sklicuje se na izvedensko mnenje, da je Š. opustila preverjanje vozišča prednostne ceste v levo, misleč, da to ni potrebno, ker ji je voznica P. odstopila prednost; ob tem pa pozablja, da je prav izvedenec v svojem sklepnem delu izvedenskega mnenja navedel, da analiza nezgode kaže, da sta nevarno prometno situacijo povzročila oba obdolžena voznika. Ker obramba obdolženega M. nima pravice vtikanja v tisti del sodbe, ki zadeva drugoobdolženo Š., so neupoštevne pritožbene navedbe, ki zadevajo ravnanje druge udeleženke v prometu, saj je bil postopek proti Š. ustavljen in pritožba predlagatelja ni bila vložena. Tudi če bi bila drugoudeleženka spoznana za odgovorno storitve prekrška pa njeno ravnanje še ne bi pomenilo, da je prekršek obdolženega M. dovoljen in da je s tem prekinjena vzročna zveza med njegovim prekrškom in prometno nesrečo. Glede na to, da je prehiteval kolono vozil po nasprotnem voznem pasu in je bilo tudi mesto trčenja na levem voznem pasu gledano v smeri vožnje motorista ter glede na poškodbe na vozilih (kot izhajajo iz fotografij in zapisnika o ogledu kraja) so nedvomno pravilni zaključki prvostopnega sodišča, da je v posledici prekrška obdolženca prišlo do prometne nesreče, in to (glede na poškodbene liste) do prometne nesreče II. kategorije, zaradi česar je bil obdolženec utemeljeno spoznan za odgovornega za prekršek po 234. členu v povezavi s petim odstavkom 38. člena ZVCP-1.

Pravilno so bile obdolžencu na tej pravni podlagi izrečene kazenske sankcije, in sicer globa na spodnji predpisani meji že za temeljni prekršek ter kazenske točke v takem številu (tri), kot je to določal prvi odstavek 234. člena ZVCP-1, medtem ko mu je bila stranska sankcija prepovedi vožnje motornih vozil celo odpuščena.

Ker je višje sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), je po tretjem odstavku 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa je (ker pritožba ni bila uspešna) po določilih 147. člena in prvega odstavka 144. člena ZP-1 naložilo še plačilo stroškov pritožbenega postopka v obliki sodne takse. Le-to bo obdolžencu odmerilo ob upoštevanju določil Zakona o sodnih taksah sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 561/99
• VSRS Sodba XI Ips 17327/2021
• VSL sklep IV Cp 3204/2010