VSL sodba PRp 241/2009

Jedro

Vozniku, ki s prekrškom iz ZVCP-1 povzroči prometno nesrečo zaradi kršitve prometnega pravila oziroma določbe o prehitevanju, se sankcije izrečejo na podlagi 234. člena ZVCP-1, veljavnega v času storitve prekrška, saj ZVCP-1E ni milejši predpis, upoštevajoč pri tem sankcije, predpisane za enak temeljni prekršek kot specialni minimum, pri čemer je s tem, ko lahko sodišče po določbi 4. odstavka 23. člena ZP-1 sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila ob v zakonu določenih pogojih tudi odpusti, sodišču tudi v primeru ZVCP-1 dana možnost, da na podlagi ugotovljenih dejstev in izvedenih dokazov, ob upoštevanju splošnih pravil za odmero sankcije, odloči, ali bo sicer obvezno predpisano stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila izreklo ali ne.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o sankcijah spremeni tako, da se v izreku sodbe opisano dejanje pravno označi kot prekršek iz prvega odstavka 234. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 83/2004) in se obdolžencu na podlagi 234. člena v zvezi s četrtim odstavkom 38. člena Zakona o varnosti cestnega prometa izrečeta globa v znesku 300,00 EUR (tristo 00/100 eurov) in 5 (pet) kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B.

To globo mora obdolženec plačati v 30 (tridesetih) dneh po prejemu te sodbe, lahko pa v istem roku zaprosi za plačilo globe v obrokih, sicer bo sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z opozorilom, navedenim v sodbi sodišča prve stopnje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

S sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 234. členu v zvezi s četrtim odstavkom 38. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega sta mu bili izrečeni globa v znesku 600,00 eurov in enajst kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, oproščen pa je bil plačila stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve materialnega prava in odločitve o sankcijah. Iz pritožbe je med drugim razvidno, da je sodišče prve stopnje odločitev obrazložilo z navedbo, da je uporabilo milejši zakon oziroma milejšo določbo, pri čemer je štelo, da so nove določbe za obdolženca milejše, ker ne predpisujejo obvezno izreka prepovedi vožnje motornega vozila. Po prej veljavnem določilu je bilo mogoče za ta prekršek izreči pet kazenskih točk in globo v znesku 250,00 eurov ter obvezno prepoved vožnje motornega vozila. Sodišče bi moralo upoštevati uradne podatke Ministrstva za pravosodje, iz katerih izhaja, da je imel obdolženec na dan 24. 12. 2008 vpisanih deset kazenskih točk. V konkretnem primeru je za obdolženca tako izrečena sankcija strožja, saj pomeni prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prej veljavna določila istega člena so za konkretnega obdolženca v vseh pogledih milejša. Zagrožena je bila nižja globa in nižje število kazenskih točk, prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja kot posledica izpodbijane odločbe pa je nedvomno strožji ukrep kot prepoved vožnje motornega vozila. Glede na navedeno predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je iz skupne evidence kazenskih točk, ki se vodi pri ministrstvu, pristojnem za pravosodje, sicer razvidno, da je bilo na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je dne 28. 10. 2008, vpisanih pet kazenskih točk, izrečenih s pravnomočnim plačilnim nalogom prekrškovnega organa z dne 3. 11. 2008 (ne pa tudi pet kazenskih točk, izrečenih s pravnomočno odločbo sodišča z dne 4. 12. 2008). Ne glede na navedeno pa je bila v postopku na prvi stopnji v škodo obdolženca kršena materialna določba tega zakona oziroma predpisa, ki določa prekršek, iz 4. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1, saj je bil glede prekrška, ki je predmet obdolžilnega predloga, uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 se namreč v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. Za presojo, kateri zakon je milejši, sta se izoblikovali dve temeljni načeli, in sicer načelo konkretnosti in načelo alternativnosti. V skladu s prvim je treba vprašanje, kateri zakon je milejši, vselej obravnavati glede na konkretno dejansko stanje. Ni torej odločilno, kateri zakon je abstraktno gledano milejši, temveč kateri je milejši glede na institute, ki jih mora sodišče uporabiti v konkretni zadevi. Odločitev mora biti enoznačna: uporabiti je treba bodisi star, bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh (načelo alternativnosti), saj bi v tem primeru pravzaprav uporabili »nek tretji zakon, ki nikoli ni obstajal«. Pri tem sicer obstajajo nekatere izjemne situacije, v katerih večinsko mnenje v teoriji dopušča odstop od omenjenega načela, tako na primer v primeru, če novi zakon zviša zagrožene kazni, hkrati pa odpravi možnost izrekanja določene stranske kazni ali varnostnega ukrepa, kot v tej zadevi, saj sta po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1E, Ur. l. RS, št. 37/2008) za obravnavani prekršek predpisani le višja globa in višje število kazenskih točk, stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila pa ni več predpisana obligatorno.

V obravnavani zadevi je bil namreč storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 234. členu v zvezi s četrtim odstavkom 38. člena ZVCP-1, ki ga je storil 13. 12. 2007. V skladu z 234. členom ZVCP-1, ki je veljal v času storitve prekrška, se udeleženec cestnega prometa, če s prekrškom iz tega zakona povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo (ki je prometna nesreča, ki ima za posledico le materialno škodo in katere vzrok je prekršek, za katerega je predpisana samo globa - tretji odstavek 134. člena ZVCP-1, tako že odločba Ustavnega sodišča RS, št. P-72/05-17 U-I-327/05 z dne 23. 11. 2006), kaznuje za prekršek z globo najmanj 30.000,00 tolarjev (125,19 eura), vozniku motornega vozila se izreče tudi najmanj tri kazenske točke (prvi odstavek 234. člena ZVCP-1, upoštevajoč pri izreku kazenskih točk tudi drugi odstavek 59. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških – ZP-1C, Ur. l. RS, št. 40/2006, v skladu s katerim se vozniku motornega vozila do uskladitve predpisa izreče najnižje predpisano število kazenskih točk, če so predpisane v razponu), če povzroči prometno nesrečo zaradi kršitve prometnega pravila oziroma določbe (med drugim) o prehitevanju, pa tudi prepoved vožnje motornega vozila (drugi odstavek 234. člena ZVCP-1), pri čemer sankcija, izrečena v skladu s prejšnjima odstavkoma, ne more biti nižja od sankcije, predpisane za enak temeljni prekršek (tretji odstavek 234. člena ZVCP-1). V skladu s četrtim odstavkom 38. člena ZVCP-1 pa se voznik kaznuje za prekršek z globo 60.000,00 tolarjev (250,38 eura) in petimi kazenskimi točkami. Po uveljavitvi ZVCP-1E pa se udeleženec cestnega prometa v skladu s prvim odstavkom 234. člena ZVCP-1, če s prekrškom povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, kaznuje za prekršek z globo najmanj 200,00 eurov, vozniku motornega vozila se izreče tudi pet kazenskih točk, lahko pa tudi prepoved vožnje motornega vozila, pri čemer sankcija, izrečena v skladu s prejšnjim odstavkom, ne more biti nižja od sankcije, prepisane za enak temeljni prekršek (drugi odstavek 234. člena ZVCP-1E). Za temeljni prekršek po četrtem odstavku 38. člena ZVCP-1E pa se voznik kaznuje z globo 500,00 eurov, vozniku motornega vozila pa se izreče tudi enajst kazenskih točk.

Vozniku, ki s prekrškom iz tega zakona povzroči prometno nesrečo zaradi kršitve prometnega pravila oziroma določbe o prehitevanju, se torej sankcije izrečejo na podlagi 234. člena ZVCP-1, veljavnega v času storitve prekrška, saj novi ZVCP-1E ni milejši predpis, upoštevajoč pri tem sankcije, predpisane za enak temeljni prekršek kot specialni minimum, pri čemer je s tem, ko sodišče po določbi četrtega odstavka 23. člena ZP-1 lahko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila ob v zakonu določenih pogojih tudi odpusti – ti pogoji pa so vsebinsko enaki, kot jih sodišče presoja ob odločanju, ali se bo odločilo za izrek te sankcije, kadar je predpisana fakultativno, kot je to z novim ZVCP-1E, sodišču tudi v primeru ZVCP-1 dana možnost, da na podlagi ugotovljenih dejstev in izvedenih dokazov, ob upoštevanju splošnih pravil za odmero sankcije, odloči, ali bo sicer obvezno predpisano stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila izreklo ali ne. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru po uveljavitvi ZVCP-1E ne gre za milejši predpis, saj je stranska sankcija predpisana v določenem številu kazenskih točk, ki ima pri voznikih začetnikih za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (omilitev stranske sankcije kazenskih točk, ki ni predpisana v številu osemnajst kazenskih točk, namreč ni možna – sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 67/2007 z dne 15. 4. 2008), ter tudi v primeru drugih voznikov, ki že imajo vpisanih pet kazenskih točk, pomeni strožjo sankcijo kot izrek prepovedi vožnje motornega vozila le za določen čas, v trajanju od enega meseca do enega leta (23. člen ZP-1).

Glede na navedeno in ker kakšnih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je pritožbeno sodišče na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZP-1 odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe, upoštevajoč sankcije, ki so bile predpisane v času storitve prekrška. Pri tem je pri odmeri globe upoštevalo okoliščine, kot so navedene že v sodbi sodišča prve stopnje, stransko sankcijo kazenskih točk pa izreklo v predpisanem številu. Pri odločitvi o tem, da se stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila ne izreče, je upoštevalo načelo prepovedi reformatio in peius, v skladu s katerim se sodba ne sme spremeniti v škodo obdolženca, če je bila pritožba vložena samo v njegovo korist (deseti odstavek 163. člena ZP-1).

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 2288/2008
• VSL sodba PRp 975/2009
• VSL sodba PRp 2478/2008