VSL sklep I Cp 1087/2012

Jedro

V zvezi z institutom skupnega premoženja zakoncev velja zakonska domneva le glede njunih polovičnih deležev na obstoječem skupnem premoženju; zakonske domneve o obstoju skupnega premoženja zgolj na podlagi dejstva dolgoletnega obstoja zakonske zveze ni.

Močnejša je pravica tistega dediča, ki svoje zahtevke temelji na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju. Dedič, ki zatrjuje, da nepremičnine niso (v celoti) last tistega, ki je kot lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, mora dokazati, da ima močnejšo pravico: da je torej on v celoti ali deloma lastnik.

Domneva se, da denarna sredstva pripadajo imetniku osebnega računa; tistemu, ki ima na banki depozit; tistemu, ki je sredstva vložil v sklade.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Dedinji nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo A. B. Č. napotilo, da vloži tožbo zoper dedinjo M. U., da se iz zapuščine po zapustniku izloči ½ premoženja, kar predstavlja njen delež na skupnem premoženju.

2.Pritožnica meni, da je sodišče neutemeljeno štelo za manj verjetno njeno pravico, ker pri odločitvi ni upoštevalo vseh okoliščin primera, pač pa le nepremičnine, čeprav je bilo seznanjeno z obsegom zapuščine po zapustniku. Vrednost premičnin in denarja bistveno presega vrednost vseh nepremičnin, ki so predmet dedovanja. Po podatkih spisa bi sodišče lahko ocenilo vrednost nepremičnin na okoli 116.000,00 EUR, zapustnik pa je imel na banki namensko vezana sredstva v znesku 247.900,00 EUR. Z zapustnikom je živela in ustvarjala skupno premoženje celih 35 let. Šteje se, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju za vsakega ½. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera, bi moralo sodišče na pot pravde napotiti dedinjo M. U., ki naj dokaže, da glede na neprerekan obstoj zakonske zveze vdovi po zapustniku ne pripada delež na skupnem premoženju, ki ga določa zakonska domneva. Zapustnik je podedoval zgolj zemljišče, objekte na njem pa sta zgradila tekom zakonske zveze. Sodišče je odločitev oprlo zgolj na minorni del zapuščine, ki ga predstavlja podedovano zemljišče. Njena pravica temelji na zakonski domnevi obstoja skupnega premoženja, ki zajema vse, razen podedovanih zemljišč. Denar, ki je predmet zapuščine, je od prodaje apartmaja v Š., katerega sta z zapustnikom kupila s skupnim denarjem. Sodišče pri odločitvi o napotitvi na pravdo ni upoštevalo večjega dela zapuščine. Zato višjemu sodišču predlaga, da ugodi njeni pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da na pot pravde napoti dedinjo M. U. ter ji naloži v plačilo stroške postopka, ki jih priglaša.

3.Dedinja M. U. je na pritožbo odgovorila. Meni, da ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje in priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po določilu 1. odst. 213. člena Zakona o dedovanju (ZD) sodišče na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, pa ZD ne vsebuje, niti zapuščinskemu sodišču ne nalaga izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico je šteti za manj verjetno. Zapuščinsko sodišče mora tako pri presoji, katerim dedičem bo dodelilo vlogo tožnika v pravdi, upoštevati podatke spisa, trditve strank in pravila o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava. Navedeno pa je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi storilo.

6.Da sta premično premoženje zapustnika in denar, ki je predmet zapuščine, več vredna kot nepremičnine, do pritožbe dedinja ni zatrjevala, pa tudi podatkov o vrednosti zapustnikovih nepremičnin ni v spisu. V zvezi z odločitvijo koga napotiti na pravdo, se zato sodišču z vrednostjo nepremičnin v primerjavi z zapustnikovimi denarnimi sredstvi ni bilo treba ukvarjati. Sicer pa to dejstvo ob pravilni uporabi materialnega prava tudi ni odločilno za izpodbijano presojo. V zvezi z institutom skupnega premoženja zakoncev namreč velja zakonska domneva le glede njunih polovičnih deležev na skupnem premoženju (59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR); zakonske domneve o obstoju skupnega premoženja zgolj na podlagi dejstva dolgoletnega obstoja zakonske zveze ni. Pritožnica pa je v spis zaenkrat v dokaz svojih trditev vložila samo izpisek iz poročne matične knjige. Ker ni bilo posebnih trditev dedinj glede premičnega premoženja zapustnika, glede denarnih sredstev pa le, da so tudi ta del skupnega premoženja, ni razloga za drugačno obravnavo premičnin in denarnih sredstev zapustnika kot nepremičnin zapustnika.

7.Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je močnejša pravica tistega dediča, ki svoje zahtevke temelji na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju (prim. npr. sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3866/2010, II Cp 4141/2010, I Cp 2306/2010 in številne druge). Tako stališče temelji na zakonski domnevi, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (gl. 1. odst. 11. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Dedič, ki zatrjuje, da nepremičnine niso (v celoti) last tistega, ki je kot lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, mora dokazati, da ima močnejšo pravico: da je torej on v celoti ali deloma lastnik. Glede na načelo superficies solo cedit (načelo povezanosti zemljišča in objekta) je zapustnik lastnik tako (nesporno) podarjenih oziroma podedovanih zemljišč kot stavb, ki so bile zgrajene na njih. Pritožnica pa bo morala dokazati, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu – da gre za skupno premoženje zakoncev. Dokazati bo morala, da je bilo premoženje dejansko pridobljeno na način iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR.

8.Enako velja tudi pri odločanju o napotitvi dedičev na pravdo glede denarja in premičnega premoženja. Domneva se, da denarna sredstva pripadajo imetniku osebnega računa; tistemu, ki ima na banki depozit; tistemu, ki je sredstva vložil v sklade. To pa je zapustnik. Po podatkih spisa je zapustnik tudi lastnik dveh osebnih

avtomobilov. Da bi bilo formalno lastništvo drugačno, nihče ne zatrjuje.

9.Kdor zatrjuje, da neko premoženje ni od zemljiškoknjižnega lastnika, od imetnika računa ali lastnika premičnine, mora to dokazati v kontradiktornem pravdnem postopku. Pritožnica bo torej morala dejstva, ki jih je zatrjevala tekom postopka na prvi stopnji in v pritožbi, kot tožnica dokazati v pravdi.

10.V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani, odločitev o napotitvi pritožnice na pravdo je materialnopravno pravilna, pa tudi nobena uradoma upoštevna procesna kršitev iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – uporablja se v tem postopku skladno s 163. členom ZD), ni bila zagrešena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP in 163. čl. ZD).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 174. člena ZD, po katerem stranke zapuščinskega postopka same trpijo stroške, ki so jih imele med ali zaradi postopka.

Datum zadnje spremembe:

09.08.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 2839/2017
• VSL sklep II Cp 1800/2011
• VSL sklep II Cp 3137/2012