VSL sodba I Cp 3363/2011

Jedro

Ker gre pri 187. členu OZ za specialno določbo, ki ureja posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega (to je izvajalca) in se izrecno nanaša (le) na naročitelja del, ki so se izvajala na nepremičnini, širjenje njene uporabe na druge osebe ni dopustno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Drugo tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno sodbo (sklep ni predmet pritožbenega preizkusa) je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji drugo tožena stranka plača odškodnino v znesku 235.565,86 EUR s pripadki ter stroške postopka, v celoti zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo prvo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Pojasnjuje, da ima za vložitev pritožbe interes, saj bo v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko zavezana za plačilo zgolj sama. Njen položaj se bo zato bistveno poslabšal. V zvezi z odločitvijo sodišča opozarja na 186. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem v razmerju do oškodovanca solidarno odgovarjajo vse osebe, ki so škodo povzročile. Oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega povzročitelja, ampak mora dokazati, da obstaja položaj, ki je podlaga za uporabo pravil o solidarni odgovornosti. Vztraja pri svoji trditvi, da je drugo tožena stranka tudi po prodaji solastniškega deleža in projekta ostala soinvestitor. Ni zahtevala, da se gradbeno dovoljenje glede tega spremeni, kar pomeni, da je ostala udeležena pri projektu in je bila tudi seznanjena s problematiko. Pravni posel, ki sta ga sklenili, je sestavljen in sicer gre v delu za odkup projekta, delno pa je ostal prodajalec pri projektu soudeležen. Potrebno bi bilo smiselno uporabiti 187. člen OZ, ki ureja odgovornost naročitelja in izvajalca del na nepremičnini. Po tej določbi tudi naročitelj dejansko ni izvajalec del, pa zakon kljub temu določa njegovo solidarno odškodninsko odgovornost. Ker je drugo tožena stranka solastnica ter stranka pogodbe z dne 23. 01. 2008, ima vsekakor tudi interes pri gradnji, enako kot je interes podan pri naročitelju del po 187. členu OZ. Glede na vsebino pogodbe prvo tožena stranka tudi ni izvajala del izključno na svoj rizik, temveč tudi v interesu in na rizik drugo tožene stranke.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila, odgovor pa je podala drugo tožena stranka, ki obrazloženo nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Vztraja pri tem, da sama pri gradnji ni sodelovala niti kot naročnik, niti kot izvajalec, prav tako pa tudi ne v vlogi investitorja, projektanta, izvajalca, nadzornika ali revidenta projekta v smislu 33. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Bila je izključno prodajalec nepremičnine skupaj s pripravljenim gradbenim projektom in izdanim gradbenim dovoljenjem. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Tožnica v tej zadevi zahteva plačilo škode, ki ji je po njenih trditvah nastala v posledici neustrezno izvedenih gradbenih posegov na nepremičninah, ki so v solasti obeh toženih strank. Trdila je, da sta tako prvo kot drugo tožena stranka investitorici in izvajalki gradnje in zato za škodo odgovorni.

6. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

- drugo toženi stranki je bila kot lastnici nepremičnin vpisanih v vl. št. 288, 290, 300 in 30, vse k.o. X, z gradbenim dovoljenjem Upravne enote A št. 351-222/2007-9 z dne 27. 07. 2007 na teh nepremičninah dovoljena gradnja;

- da se drugo tožena stranka ne ukvarja z gradnjo, temveč pripravo in prodajo gradbenih projektov, skupaj s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem;

- da je drugo tožena stranka 23. 01. 2008, še pred pričetkom gradnje, s prvo toženo stranko sklenila Pogodbo o prodaji in nakupu nepremičnin (v nadaljevanju pogodba), s katero je drugo tožena stranka kot prodajalka na prvo toženo stranko kot kupca prenesla 54/100 zgoraj navedenih nepremičnin skupaj z vsemi pravicami iz že citiranega gradbenega dovoljenja in ji dovolila, da le-ta v svojem imenu, za svoj račun in na svoje stroške gradi v skladu s tem dovoljenjem na celotnem področju nepremičnin, kot bi bila edina lastnica in da od sklenitve pogodbe dalje zato (in zaradi dogovora o naknadni prodaji preostalega solastnega deleža) plačuje tudi vse davke, dajatve in druge stroške kakorkoli povezane z nepremičninami;

- da sta toženi stranki sočasno sklenili tudi dve predpogodbi: s prvo se je drugo tožena stranka zavezala prvo toženi stranki do 30. 06. 2009 prodati, ta pa od nje kupiti še preostali solastni del zemljišča (brez zgradb) po vnaprej dogovorjeni ceni, z drugo pa se je prvo tožena stranka zavezala drugo toženi stranki prodati, ta pa od nje kupiti, določena zgrajena stanovanja skupaj z pripadajočimi parkirnimi mesti in zemljiščem s tem, da je bil dogovorjen medsebojni pobot kupnin;

- da iz nobenega člena pogodbe ne izhaja, da bi drugo tožena stranka bila kakorkoli udeležena pri gradnji, ne finančno ne dejansko;

- da je bil pogodbeni namen toženih strank prodaja zemljišča s projektom in gradbeno dokumentacijo, pri čemer naj bi bil delež do 54/100 plačan v denarju, preostali delež pa na željo prvo tožene stranke z nepremičninami;

- da je zadržan solastni delež predstavljal način zavarovanja terjatve iz naslova plačila preostalega dela kupnine;

- da je po sklenitvi pogodbe, to je 21. 02. 2008, prišlo do spremembe gradbenega dovoljenja tako, da je dovoljenje po spremembi glasilo na obe toženi stranki, pri čemer je drugo tožena stranka ostala navedena kot soinvestitorica v (spremenjenem) gradbenem dovoljenju na zahtevo UE, saj je bila drugo tožena v zemljiški knjigi vpisana kot solastnica nepremičnin, ni pa bila vpisana obligacijska pravica prvo tožene stranke, da lahko gradi na celotnih nepremičninah, kar je razlog tudi za to, da je bila kot taka napisana na gradbiščnih tablah;

- da je prvo tožena stranka na zahtevo drugo tožene stranke takšne gradbiščne table odstranila;

- da je gradnjo izvajala, financirala in o njej odločala izključno prvo tožena stranka in toženi stranki tudi nikoli nista imeli namena, da bi drugo tožena stranka po sklenitvi pogodbe na kakršenkoli način soinvestirala v gradnjo ali izvajala gradbena dela na nepremičninah;

- da je na nepremičnini tožnice, na kateri stojita hiša in hlev (vl. št. 151 k.o. X), po izvršenih gradbenih posegih prvo toženke v brežino prišlo do nastanka škode in nevarnosti nadaljnjega plazenja.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev posledično zaključilo, da drugo tožena stranka ni bila izvajalka gradbenih del, prav tako pa tudi ni bila investitorica ali soinvestitorica gradnje. Drugo tožena stranka tudi ni bila projektant, nadzornik nad gradnjo ali revident projektne dokumentacije v smislu 32. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1 (UL RS 110/2002 z nadaljnjimi spremembami). Po tej določbi namreč poleg investitorja in izvajalca gradnje tudi te osebe tretjim odgovarjajo za škodo, ki izvira iz njihovega dela in njihovih pogodbenih obveznosti. Drugo tožena stranka tudi na kakršenkoli drug način s svojim ravnanjem ni povzročila škode (131. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tožbeni zahtevek zoper njo je zato zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče zgoraj povzete dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo zahtevka v pogledu drugo tožene stranke, sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih. Pritožnica z ponavljanjem svojih trditev, da je drugo tožena stranka ostala solastnica nepremičnin, da je bila kot soinvestitorica navedena v gradbenem dovoljenju in da je bila gradnja tudi v njenem interesu in torej tudi njenem riziku in na katere je izčrpno odgovorilo že prvo sodišče, dvoma v njihovo pravilnost ne more vzbuditi. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče zato v tem delu na te razloge tudi sklicuje. Dodaja le to, da v izvedenih dokazih, predvsem pogodbi, ki natančno in jasno opredeljuje njen namen in predmet, in v skladnih izpovedbah obeh zakonitih zastopnikov in priče P. R. ni najti opore za trditev prvo tožene stranke, da je bila soinvestitorica gradnje tudi drugo tožena stranka. Zgolj zaradi dejstva, da je slednja solastnica nepremičnin na katerih se je gradnja izvajala in da je bila iz že zgoraj navedenih (zgolj formalnih) razlogov navedena v gradbenem dovoljenju in na gradbiščni tabli kot soinvestitorica ter dejstva, da naj bi ji prvo tožena stranka po končani gradnji prodala nekaj stanovanj in kupnino pobotala s kupnino za prestali delež na zemljiščih, pa ji takšnega položaja ni mogoče pripisati, niti takšna dejstva sama po sebi ne morejo pomeniti podlage za njeno odškodninsko odgovornost.

9. Člen 186 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se nahaja v 8. odseku pod skupnim naslovom „Odgovornost več oseb za isto škodo“. Že iz tega sledi, da določilo ne ureja nastanka odškodninske odgovornosti, ampak opredeljuje zgolj posebne situacije, v katerih za škodo odgovarja več oseb, katere osebe so to in kakšna je njihova odgovornost. Za nastanek odškodninske odgovornosti pa morajo biti izpolnjeni pogoji iz tistih določil OZ, ki na splošno urejajo nastanek odškodninske odgovornosti. Določilo v tem pogledu zgolj delno omili dokazno breme oškodovanca, ki mu ni potrebno dokazovati vzročne zveze med ravnanjem vsakega od povzročiteljev in nastalo škodo, pač pa le, da obstaja položaj po 186. členu OZ ter seveda protipravnost in škodo. V konkretnem primeru pa, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, drugo tožena stranka škode s svojim ravnanjem ni povzročila, saj pri gradnji sploh ni sodelovala, ampak je bila zgolj prodajalka oziroma kasnejši kupec zgrajenih stanovanj. Jasno je zato, da uporaba 186. člena iz tega razloga ne pride v poštev.

10. Zmotno je nadalje stališče pritožnice, da je v konkretnem primeru mogoče (smiselno) uporabiti 187. člen OZ. Po tej določbi naročitelj in izvajalec del na nepremičnini solidarno odgovarjata tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Da drugo tožena stranka ni bila izvajalec gradbenih del na solastni nepremičnini, je bilo ugotovljeno in tega pritožnica s pritožbo niti ne izpodbija. Da bi bila drugo tožena stranka naročnik gradnje, ni zatrjevala ne tožeča ne prvo tožena stranka, prav tako pa pritožnica tega ne zatrjuje niti v pritožbi. Za njeno solidarno odgovornost s prvo toženo stranko kot izvajalcem (pri čemer bi bila njena odgovornost v tem primeru odvisna od odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke), zato ni nobene podlage. Ker gre pri 187. členu OZ za specialno določbo, ki ureja posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega (to je izvajalca) in se izrecno nanaša (le) na naročitelja del, ki so se izvajala na nepremičnini, širjenje njene uporabe na druge osebe ni dopustno.

11. Odločitev prvega sodišča je glede na obrazloženo pravilna tako v dejanskem kot materialno pravnem pogledu, pritožba pa posledično neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti procesnih kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje.

12. Prvo tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna sama nositi pritožbene stroške. Odločitev o tem je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Drugo toženi stranki so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določila 155. člena ZPP je stranka upravičena do povračila le tistih stroškov, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora, niso bili potrebni, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi drugo tožena stranka sama.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012