<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep II Cp 2359/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.2359.2011
Evidenčna številka:VSL0073801
Datum odločbe:17.01.2012
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:stroški postopka - umik tožbe - ustavitev postopka - rok za priglasitev stroškov postopka

Jedro

Upoštevaje določilo 7. odstavka 163. člena ZPP lahko pravdna stranka priglaša pravdne stroške vse do izteka petnajstdnevnega roka, ki začne teči z vročitvijo sklepa o umiku tožbe in ustavitvi postopka. Torej tudi v primeru, ko je imela možnost vse stroške postopka priglasiti že pred pričetkom teka tega roka ali je del njih celo že priglasila.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki poleg že priznanih stroškov plačati še nadaljnje pravdne stroške v znesku 15,90 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 15. dneh pod izvršbo.

II.Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 70,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodne odločbe o njihovi odmeri, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za povrnitev 15,90 EUR stroškov postopka zavrnilo.

2.Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijani sklep spremeni v smeri pritožbenih navedb tožene stranke ter jih poleg zahtevanih stroškov prizna in tožeči stranki naloži tudi plačilo pritožbenih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovljen postopek sodišču prve stopnje. Predvsem uveljavlja pritožbeni razlog relativne kršitve določb postopka, saj naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 3. odstavka 163. člena ZPP in ni uporabilo določilo 6. odstavka 163. člena ZPP, ki določa, da v primeru izdaje sklepa o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, lahko zahteva povrnitev stroškov v 15. dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka. Okoliščin, ki so v konkretnem primeru povzročile konec postopka, so bile umik tožbe in so nedvomno nastale zunaj sfere tožene stranke (v tem delu je sodišče prve stopnje tudi napačno ugotovilo dejansko stanje). Če bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno, bi tudi v vseh primerih, ko stranke že v vlogah priglašajo stroške postopka, sproti in izrecno zahtevajo povrnitev stroškov že v odgovoru na tožbo, v primeru umika tožbe, v kolikor do izdaje sklepa o ustavitvi postopka ne bi priglasile še vseh stroškov, sodišče njihov naknadni predlog za povrnitev stroškov, ki ga podajo v zakonsko določenem roku po 6. odstavku 163. člena ZPP, zavrnilo. Tožena stranka je s tem, ko je podala soglasje k umiku tožbe, zaradi podanega soglasja prišla v konkretnem primeru v slabši položaja od položaja, ki bi ga imela, če bi pustila v negotovosti glede glavne stvari tako sodišče kot tožečo stranko v primeru, ko se na umik tožbe ne bi izrecno odzvala in bi počakala, da nastopijo zakonite posledice, umika po določilih ZPP. Torej je stroške priglasila pravočasno. Če bi sodišče menilo drugače, bi moralo njen predlog zavreči kot prepozen. Ker je sodišče o predlogu odločalo po vsebini in predlog zavrnilo, ker stroškov ni priglasilo v vlogi, s katero je podala soglasje k umiku, in ne iz razloga, ker bi bili slednji nepotrebni in neutemeljeni po višini (nasprotno – sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa o umiku samo ugotovilo, da bi bila tožena stranka upravičena do navedenih stroškov v navedeni višini), je izrek izpodbijanega sklepa tudi v nasprotju z njegovo obrazložitvijo, pa tudi sama obrazložitev je v nasprotju s samim seboj in s tem podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 7. odstavka 163. člena ZPP. Ta določa, da v primeru, ko sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, se lahko zahteva povrnitev stroškov v petnajstih dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka. Navedena zakonska ureditev torej v vsakem primeru omogoča pravdni stranki priglasitev stroškov postopka v omenjenem roku, ki začne teči šele od prejema sklepa o ustavitvi postopka. Ne določa nobene izjeme od tega pravila, tudi torej ne v situaciji, kakršna je tudi sporna, ko je sicer res tožena stranka že priglasila določene stroške pred izdajo sklepa – s predlogom za izdajo sklepa o stroških s specificiranim stroškovnikom in sicer dne 22. 3. 2011. Sporne stroške pa je priglasila kasneje in sicer dne 1. 4. 2011, ko je prejela sklep o ustavitvi postopka. Terjala je še razliko v sporni višini 15,90 EUR, kar predstavlja razliko med že priznanimi stroški v sklepu z dne 31. 3. 2011 in nagrado za postopek po tarifni št. 3000 ZOdvT. Zato pa bi moralo sodišče prve stopnje ob nedvoumni in povsem jasni obrazloženi zakonski ureditvi toženi stranki priznati tudi sporne stroške, ki jih je ta vendarle priglasila v zakonsko določenem roku. In to ne glede na to, da je sicer imela možnost priglasiti stroške celotnega postopka še pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka. Sodišče prve stopnje tudi nepravilno razlaga, da okoliščine, ki so zunaj sfere stroškovnega upravičenca, niso zmote oz. napačni izračuni upravičenih stroškov v stroškovnikih pravdnih strank. Besedice v 7. odstavku 163. člena ZPP: „ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave“ označujejo procesne primere, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, in torej z njimi ni mogoče obrazlagati razlogov, zakaj pravdna stranka ni zahtevala povrnitve stroškov že pred začetkom teka zakonsko določenega roka. Upoštevaje citirano zakonsko določilo torej lahko pravdna stranka priglaša pravdne stroške vse do izteka roka. Torej tudi v primeru, ko je imela možnost vse stroške postopka priglasiti že pred pričetkom teka roka ali je del njih celo že priglasila. Ali še drugače rečeno: glede na navedeno zakonsko ureditev lahko pravdna stranka še popravlja oz. dopolnjuje že predložene stroškovnike.

5.Z izpodbijano odločitvijo je torej sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 393. člena v zvezi s 7. odstavkom 163. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost oz. zakonitost izpodbijane odločbe. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. odstavek 354. člena ZPP).

6.Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, ji je pritožbeno sodišče priznalo tudi še stroške pritožbenega postopka in sicer v skupnem znesku 70,00 EUR, ki predstavlja nagrado za pritožbeni postopek po tarifni št. 3220 – 50,00 EUR ter še materialne stroške ter za poštni pavšal v skupnem znesku 20,00 EUR in torej ne skupaj 40,00 EUR, kolikor je tožena stranka priglasila. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da skupaj materialni stroški in poštni pavšal niso presegli zneska 20,00 EUR.

7.Tako kot od prvostopnih kot tudi od pritožbenih stroškov pa je tožena stranka upravičena še do zakonskih zamudnih obresti od poteka paricijskega roka dalje do plačila, če tožeča stranka priznanih stroškov ne bo pravočasno poravnala.


Zveza:

ZPP člen 163, 163/3, 163/7.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.03.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYzNjAz