VSL sklep I Cp 1070/2011

Jedro

Darilo sorodnikov in prijateljev se šteje kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih delih. V tem primeru so darila posebno premoženje vsakega od njiju. Če pa zakonec dokaže, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le njemu, potem je to njegovo posebno premoženje.

O deležih na skupnem premoženju se odloča na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da predstavlja nepremičnina parc. št. 832/77 k. o. T. p. skupno premoženje pravdnih strank, na katerem je tožnikov delež 37/100, toženkin delež pa 63/100. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper to sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, torej da znaša njegov delež na skupnem premoženju 60/100, toženkin delež pa 40/100, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da predstavlja zemljišče toženkino posebno premoženje. V sodni praksi je namreč sprejeto stališče, da predstavlja darilo staršev enemu od zakoncev darilo obema zakoncema po enakih delih, razen če se ne dokaže drugače. Sodišče prve stopnje pa te domneve sploh ni omenilo, kljub temu, da je tožnik izpovedal, da mu je toženkin oče rekel, da je podaril zemljišče obema zaradi gradnje skupne hiše. Darilna pogodba je bila tako s toženko sklenjena zgolj navidezno. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se je povečala vrednost zemljišča prav zato, ker je tožnik na njem zgradil hišo in ga komunalno opremil. Prenizko pa je ocenjen tudi tožnikov delež na sami hiši. Sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo, da je imel precej prihrankov, spregledalo pa je tudi, da je njegovo posebno premoženje, vloženo v novogradnjo, predstavljal tudi skoraj nov avto Fiat 850. Nadalje je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo toženkino skrb za hčeri iz prejšnjega zakona, hkrati pa ni upoštevalo, da je tudi tožnik skrbel za otroke in gospodinjstvo. Sodišču prve stopnje še očita, da ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je štelo, da je toženka na račun dediščine prejela 25.000,00 DEM, in kolikšen del tega denarja naj bi bil porabljen za gradnjo.

4. Tudi toženka uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da bo znašal tožnikov delež na skupnem premoženju 2/10, toženkin pa 8/10. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je skupno premoženje celovit materialnopravni pojem, v okviru katerega je potrebno ocenjevati vse okoliščine v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti zakoncev. Tako je pri ugotavljanju prispevkov pravdnih strank k pridobivanju skupnega premoženja zmotno upoštevalo le obdobje, ko se je sporni objekt gradil, saj bi moralo upoštevati celotno obdobje skupnega življenja in ustvarjanja pravdnih strank. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kateremu izvedenskemu mnenju je sledilo. Kljub dvema izvedenskima mnenjema je kar samo naredilo zaključek o razmerju med vrednostjo zemljišča kot toženkinega posebnega premoženja in vrednostjo objekta kot skupnega premoženja, tako da je izračunalo povprečje tega razmerja iz različnih obdobji, izračunanih v izvedenskih mnenjih, pri tem pa je ta razmerja še napačno povzelo. Nadalje je sodišče prve stopnje vrednost komunalne ureditve brez vsakršne obrazložitve obravnavalo v okviru vrednosti objekta, torej skupnega premoženja, in ne v okviru vrednosti zemljišča, kamor zaradi nadomestne gradnje gotovo sodi. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ocenilo ali pa sploh ni ocenilo naslednjih dejstev: tožnikovega rentnega varčevanja v Avstriji, povečane vrednosti objekta zaradi kasnejše adaptacije toženkine hčere J., hobijev pravdnih strank, vlaganj toženkinih podedovanih sredstev v hišo, skrbi za gospodinjstvo in otroke, prispevka toženkinega očeta, obdobja tožnikove brezposelnosti, toženkinega dodatnega zaslužka na Inštitutu za rehabilitacijo in dejstva, da je toženka za gradnjo najela več kreditov. Meni, da je zaradi vsega navedenega napačen zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja tožnikov prispevek h gradni hiše kar 60%, toženkin pa zgolj 40%.

5. Tožnik in toženka sta na pritožbi drug drugega odgovorila in predlagala njuno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pravdni stranki v pritožbah utemeljeno opozarjata na pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, zaradi katerih se ta ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

8. Tožnik tako utemeljeno opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse glede daril, ki jih prejmeta zakonca v času trajanja zakonske zveze, in sicer, da se šteje taka darila dana obema zakoncema. Le če en zakonec dokaže, da je bilo darilo v času daritve namenjeno samo njemu, potem je to njegovo posebno premoženje (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 976/2008 in II Ips 977/2008, II Ips 1087/2008, II Ips 59/2008). Sodišče prve stopnje pa tega stališča ni upoštevalo in se tako ni opredelilo do trditev in dokazov pravdnih strank v zvezi s tem, komu je bilo dejansko podarjeno zemljišče, na katerem sta zgradila hišo, pač pa je le pavšalno zaključilo, da je to zemljišče toženka pridobila na podlagi darilne pogodbe iz leta 1979, zaradi česar je to njeno posebno premoženje.

9. Toženka pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju zmotno upoštevalo dohodke in druge relevantne okoliščine, ki se v skladu z drugim odstavkom 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) upoštevajo pri ugotavljanju višine deležev na skupnem premoženju, zgolj v obdobju gradnje stanovanjske hiše. Delež na skupnem premoženju se namreč lahko določa le na skupnem premoženju kot celoti, kar velja tudi v primeru, ko je predmet pravde posamezna stvar, ki sodi v skupno premoženje. O deležih na skupnem premoženju se zato odloča na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja (2. odst. 51. čl. in 59. čl. ZZZDR). To pa je obdobje od pričetka zunajzakonske skupnosti oziroma od sklenitve zakonske zveze do njenega prenehanja oziroma do razpada življenjske skupnosti (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 265/2008 in II Ips 820/1993). Sodišče prve stopnje tako ni presojalo okoliščin iz 2. odst. 59. čl. ZZZDR (višine dohodkov, skrbi za otroke in gospodinjska dela, o katerih tudi sicer ni razlogov, in drugih okoliščin) v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja. Izpodbijana sodba zaradi zmotnega izhodišča sodišča prve stopnje, da obdobje po zaključku gradnje sporne hiše ni več relevantno, tako nima razlogov ne le o skrbi pravdnih strank za otroke in gospodinjstvo, pač pa tudi o zatrjevanem tožnikovem varčevanju v Avstriji, o tem, da je bil tožnik nekaj časa brezposeln, in o trditvah toženke, da je na Inštitutu za rehabilitacijo prejemala še dodatno plačilo iz naslova avtorskih honorarjev, na kar vse utemeljeno opozarja njena pritožba.

10. Obe pravdni stranki sta zatrjevali, da sta v skupno premoženje vložili tudi svoje posebno premoženje (poleg že omenjenega zemljišča; 1. odst. 51. čl. ZZZDR). Vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo na velikost deležev zakoncev na skupnem premoženju. Tožnik je zatrjeval, da je v skupno premoženje vložil svoje prihranke in kupnino od prodanega osebnega vozila, o čemer pa izpodbijana sodba, kot pravilno opozarja v pritožbi, nima razlogov. Zgolj navedba sodišča prve stopnje, da dvomi, da so tožnikovi prihranki znašali več kot znesek neto plače za čas dveh let, ne omogoča zaključka o tem, kolikšen je vložek tožnikovega posebnega premoženja v skupno premoženje iz naslova prihrankov. Prav tako se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti glede posebnega premoženja, ki ga je zatrjevala toženka. Tožnik utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ne obrazloži, na podlagi katerih dokazov šteje, da je toženka na račun zapuščine prejela 25.000,00 DEM. Ne glede na pomanjkljivo obrazložitev o dokazanosti tega premoženja pa je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je relevanten zgolj del tega denarnega zneska, ker je toženka izpovedala, da ga je del porabila za izboljšanje družinskega standarda in za nakup avtomobila. Tudi slednje je namreč vložek v skupno premoženje.

11. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitev glede na njihovo naravo ni moglo samo odpraviti (1. odst. 354. člena ZPP).

12. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi zgoraj navedene pomanjkljivosti. V zvezi z zemljiščem, ki ga je sodišče prve stopnje sicer preuranjeno štelo za toženkino posebno premoženje, pa toženka še pravilno ugotavlja, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva tudi glede ugotovitve deleža, ki ga predstavlja vrednost zemljišča v razmerju do vrednosti celotnega skupnega premoženja. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje v zvezi s tem sledilo obema izvedenskima mnenjema ali le mnenju izvedenca B. in zakaj je pri izračunu upoštevalo povprečje za različna časovna obdobja izračunanih deležev vrednosti zemljišča v razmerju do vrednosti celotnega skupnega premoženja. Če bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo, da predstavlja zemljišče toženkino posebno premoženje, bo moralo pri izračunu deležev pravdnih strank na skupnem premoženju upoštevati tudi vrednost zemljišča, in sicer v deležu, ki ga je to zemljišče predstavljalo v razmerju do vrednosti celotne nepremičnine po stanju ob daritvi, upoštevaje sedanjo vrednost celotne nepremičnine. Pri tem pa bo moralo pojasniti še, ali (in zakaj) šteje komunalno opremljenost kot del hiše ali kot del zemljišča.

13. V zvezi s toženkinimi pritožbenimi navedbami o tem, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je najela več kreditov za gradnjo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju ni pomembno, kdo od zakoncev je najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 442/2008, II Ips 596/2008). Glede toženkinih pritožbenih trditev o izvedbi manjše adaptacije njene hčerke na spornem objektu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da ima v zvezi s temi vlaganji njena hčerka do skupnega premoženja kvečjemu obligacijsko terjatev.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 1521/2015
• VSRS Sklep II DoR 200/2016
• VSL sodba I Cp 621/2016