VSL sklep I Cp 1106/2011

Jedro

Sodišče si mora prizadevati za dejansko obveščenost stranke o izdanem sklepu o postavitvi začasnega zastopnika. Pri tem lahko in mora izkoristiti vse razpoložljive možnosti, da obvestilo o izdanem sklepu stranko tudi dejansko doseže.

Izrek

1. Pritožbi zoper sklep z dne 11.3.2010 se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se obnova postopka dovoli in se razveljavi sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1733/2007-I z dne 24.3.2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1726/2009 z dne 22.9.2009, ter se zadeva vrne prvemu sodišču v nadaljnji postopek.

2. Pritožba zoper sklep z dne 10.8.2010 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. Pritožbi zoper sklep z dne 6.12.2010 v zvezi s popravnim sklepom z dne 3.2.2011 se ugodi in se sklep razveljavi.

4. Odločanje o stroških postopka za obnovo postopka in o pritožbenih stroških zoper sklep z dne 6.12.2010 v zvezi s popravnim sklepom z dne 3.2.2011 se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 11.3.2010 je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev predlog z dne 23.10.2009 za obnovo postopka, ki je bil v tej zadevi končan s pravnomočno sodbo istega sodišča, opr. št. P 1733/2007-I z dne 24.3.2009 v zvezi s sodbo VSL, opr. št. I Cp 1726/2009 z dne 2.9.2009. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 730,36 EUR s pripadajočimi obrestmi, ki so ji nastali s postopkom za obnovo postopka. Ocenilo je, da nista podana uveljavljena razloga za obnovo postopka po 2. in 4. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je bil toženi stranki zaradi neznanega bivališča v postopku pravilno postavljen začasni zastopnik, pooblaščenka tožene stranke pa je v spis vpogledala šele po pravnomočnosti sodbe.

Z izpodbijanim sklepom z dne 10.8.2010 je kot prepozno zavrglo toženčevo pritožbo z dne 2.7.2010 zoper sklep o stroških začasnega zastopnika z dne 24.11.2009, ker je ugotovilo, da je navedeni sklep postal pravnomočen že 6.3.2010.

S sklepom z dne 6.12.2010 in popravnim sklepom z dne 3.2.2011 pa je odločalo o stroških tožeče stranke za odgovor na pritožbo v pritožbenem postopku v zvezi s sklepom z dne 10.8.2010. Odmerilo jih je na 112,00 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

Zoper vse sklepe vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Zavzema se za ustrezne spremembe oziroma razveljavitve izpodbijanih sklepov. Pritožbene navedbe k posameznim sklepom bodo povzete v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

Na vročeni pritožbi zoper sklep z dne 11.3.2010 in zoper sklep z dne 10.8.2010 je tožeča stranka odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanih sklepov sodišča prve stopnje. Priglaša nadaljnje stroške.

K pritožbi zoper sklep z dne 11.3.2010

Pritožnik se ne strinja z zavrnitvijo njegovega predloga za obnovo postopka in meni, da je uveljavljani obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP podan. Navaja, da je treba pravni standard nezakonitega postopanja napolniti v vsakem konkretnem primeru z okoliščinami primera in ugotoviti, ali bi pravilno postopanje omogočilo stranki obravnavanje pred sodiščem. Upoštevna so tudi ravnanja ali opustitve sodišča, ki omogočajo ali dopuščajo strankam, da s svojimi zahtevki ali predlogi razpolagajo v nasprotju z moralo oziroma z njimi nasprotujejo moralnim pravilom. Sodišče mora ves čas postopka paziti, da se stranki omogoči obravnavanje pred sodiščem. Ukrepati in ravnati mora v razumnih in dostopnih mejah. Izkoristi lahko tudi podatke o obstoju pooblastilnega razmerja iz drugega postopka, za katerega izve med postopkom, kot je bil to primer v obravnavani zadevi. Postavitev začasnega zastopnika je izjemen ukrep. Na spoznanja, ki lahko sodijo k odpravi pomanjkljivosti, zaradi katerih nastopa začasni zastopnik, mora paziti v teku celotnega postopka in ukrepati, če je to le mogoče. Ker je v obravnavanem primeru to opustilo, je postopalo nezakonito. Iz spisa IV P 2369/2005, na katerega se je sklicevala tožeča stranka, in izvršilnega spisa, v katerega je vpogledalo tudi samo, bi lahko ugotovilo, da ima toženec pooblaščenko ki ga zastopa v vseh njegovih pravnih zadevah. O postopku bi lahko in moralo obvestiti bodisi pooblaščenko, bodisi nanjo opozoriti začasnega zastopnika ali ji vročiti sodna pisanja za toženca. S tem bi mu omogočilo pošteno in zakonito obravnavo pred sodiščem. Opustitev takih ravnanj predstavlja nezakonito ravnanje sodišča, zaradi katerega je bila tožencu odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP in obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP. Dejansko stanje o toženčevem prebivališču je nepopolno ugotovljeno. Glede na podatke spisa o predhodni pravdi in izvršilnem postopku med strankama je prvo sodišče neutemeljeno sledilo tožniku, da ne ve, kje je toženec. Ni se opredelilo do nasprotnih toženčevih trditev oziroma jih ocenilo (da je tožnik ves čas postopka vedel, kje je toženec ter kontaktiral z njim in njegovo pooblaščenko). Sledilo je zahtevku tožnika, ki se opira na nedovoljena razpolaganja oziroma ravnanja, ki so v nasprotju z moralnimi pravili. Gre za odločilna dejstva, do katerih se sodišče ni opredelilo, zato se sklepa ne da preizkusiti (14. točka 339. člena ZPP).

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov spisa in ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je bil toženi stranki v postopku zaradi prepustitve posesti, ki je tekel pod opr. št. P 1733/2007, na predlog tožeče stranke postavljen začasni zastopnik. Prvo sodišče je ocenilo, da je bil postavljen po pravilno izvedenem postopku (84. člen ZPP) potem, ko so bili podani zakonsko predvideni pogoji iz 4. točke 82. člena ZPP. Ugotovilo je namreč, da je toženec še vedno prijavljen na naslovu, navedenem v tožbi ter da nima ne začasnega prebivališča niti pooblaščenca. Toženčeve ugovore o nezakonitem postopanju pri postavitvi začasnega zastopnika oziroma zastopanju v pravdi (ko je ta trdil, da je imel pooblaščenko v drugih postopkih, ki so bili sodišču, zlasti pa tožeči stranki znani), je zavrnilo kot pravno neupoštevne. Ugotovilo je še, da je pooblaščenka vpogledala v obravnavani spis šele 25.9.2009 – po pravnomočnosti sodbe. Ocenilo je, da je tožencu zagotovilo vse pravice v postopku s postavitvijo začasnega zastopnika in na tej osnovi njegov predlog za obnovo postopka, oprt na razloga iz 2. in 4. točke 394. člena ZPP, zavrnilo.

Pritožniku je treba pritrditi, da je opisano pritožbeno naziranje glede na konkretne okoliščine primere zmotno. Upravičeno namreč opozarja, da je postavitev začasnega zastopnika zaradi neznanega bivališča tožene stranke skrajni ukrep, pred katerim je treba izkoristiti vse razpoložljive možnosti za ugotovitev dejanskega bivališča tožene stranke, pravilno vročitev sodnih pisanj toženi stranki in tudi za obveščanje stranke o postavljenem začasnem zastopniku. Čeprav je s postavitvijo začasnega zastopnika formalno zadoščeno pravici stranke do izjave pred sodiščem, v dejanskem pogledu postavitev začasnega zastopnika to njeno pravico omejuje. Gre za omejitev, ki je lahko izenačena s popolnim odvzemom možnosti sodelovanja v postopku. Zato mora sodišče pred vsakokratno postavitvijo začasnega zastopnika, zlasti pa pri neznanem bivališču, tehtati med pravico tožeče stranke po učinkovitem sodnem varstvu brez nepotrebnega odlašanja na eni strani in pravico tožene stranke do izjave pred sodiščem na drugi strani. Po stališčih teorije (primerjaj dr. Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, Ljubljana, 2005, stran 356) in sodne prakse (VS RS, II Ips 72/2002, z dne 27.6.2002) se ne sme zadovoljiti zgolj z okoliščino, da tožencu tožbe ni mogoče vročiti in se je sodna pošiljka vrnila z oznako „neznan“ oziroma „preseljen“, temveč mora o tem obvestiti pristojni organ, da spelje ustrezen postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča po 8. členu Zakona o prijavi prebivališča (Ur. list RS, št. 9/2001 s spremembami – ZPPreb). Šele če ta postopek ne bi bil uspešen, bi bil utemeljen sklep, da sodišče tožencu postavi začasnega zastopnika. Na opisan način vodenja postopka pri vročanju oziroma posledično postavitvi začasnega zastopnika napotuje tudi Ustavno sodišče RS v 22. točki obrazložitve odločbe št. U-I-279/08, z dne 9.7.2009 (Ur. list RS, št. 57/2009).

V obravnavanem primeru prvo sodišče navedenih usmeritev ni upoštevalo, čeprav so jih narekovale konkretne okoliščine primera. Ni mogoče mimo dejstva, na katero pravilno opozarja pritožba, da iz tožbenih navedb in k tožbi priloženega procesnega gradiva (priloge A1 do A14) izhaja, da toženec na naslovu, navedenem v tožbi, že v času vložitve tožbe dejansko ni živel. Tožba zaradi prepustitve posesti, vložena 30.5.2007, ki je bila predmet postopka, čigar obnova je predlagana, je bila namreč vložena zaradi predhodne pravde med istima strankama, ki jo je sprožil tukajšnji toženec zoper tukajšnjega tožnika zaradi motenja posesti, in sicer zaradi motilnega dejanja z dne 19.7.2005, ko mu je po toženčevih trditvah sedanji tožnik odvzel posest stanovanja prav na spornem naslovu. Tožeča stranka je v tem postopku v tožbi trdila, da toženec v spornem stanovanju oziroma na tem naslovu ne živi od leta 2004 naprej. Priložil je procesno gradivo iz motenjske pravde, iz katerega izhaja, da je toženec že kot tamkajšnji tožnik navajal kot svoj naslov drugo bivališče (primerjaj listino pod A8), kakor tudi, da ga je v motenjski pravdi zastopala odvetnica NM (priloga A7). Najmanj kar je, bi moralo torej prvo sodišče glede na take podatke spisa še pred postavitvijo začasnega zastopnika sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožene stranke, česar ni storilo.

Ni mogoče slediti niti naziranju prvega sodišča, da je z objavo oglasa o postavitvi začasnega zastopnika zadostilo vsem zakonskim zahtevam iz 84. člena ZPP. Pri postavitvi začasnega zastopnika je namreč poleg obvezne objave sklepa v Uradnem listu in na sodni deski treba zagotoviti ustrezno publiciteto, če je treba, tudi na drug primeren način (1. odst. 84. člena ZPP). Zakon teh načinov eksplicitno ne našteva. Odvisni so od vsakega konkretnega primera. Namen publicitete ne sme biti zgolj formalistična vzpostavitev fikcije, da je stranki znano, da ima postavljenega začasnega zastopnika, pač pa dejanska seznanitev stranke s tem, da ji je postavljen začasni zastopnik. Le če stranka dejansko (in ne le po fikciji) ve za začasnega zastopnika, izve za obstoj pravde zoper njo, to pa je osnova za njeno odločitev, ali bo v njej aktivno sodelovala oziroma se v njej izjavila, ali ne. Temeljno načelo kontradiktornosti pravdnega postopka nalaga sodišču, da vsaki stranki da možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (1. odst. 5. člena ZPP). Gre za neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja vsem udeležencem pravdnega postopka že 22. člen Ustave. Zato ima pritožba prav, da si mora sodišče prizadevati za dejansko obveščenost stranke o izdanem sklepu o postavitvi začasnega zastopnika. Pri tem lahko in mora izkoristiti vse razpoložljive možnosti, da obvestilo o izdanem sklepu stranko tudi dejansko doseže. Taka so tudi stališča teorije, po katerih v ta namen pridejo vpoštev npr. objave v dnevnem časopisju, pribitje obvestila na zadnjem naslovu stranke, vročitev obvestila njenim znanim sorodnikom (glej Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, Ljubljana 2005, stran 359).

Pritožbeno sodišče se zato strinja s pritožnikom, da bi prvo sodišče za pravilno obveščanje toženca o postavljenem začasnem zastopniku lahko in moralo uporabiti tudi razpoložljivi podatek o obstoju pooblastilnega razmerja s pooblaščenko v drugem (predhodnem) postopku. Ker se je tožnik že v tožbi skliceval na predhodno motenjsko pravdo, je bil v prvi vrsti on dolžan opozoriti sodišče na tamkajšnje pooblastilno razmerje med tožencem in pooblaščenko. Ugotovitve prvega sodišča o njegovi kasnejši obveščenosti o izvršilnem postopku (ki je sledil pravnomočni motenjski pravdi), so zato nepomembne in kot pravilno opozarja pritožba, tožnika ne morejo razbremeniti. Prvo sodišče ima sicer prav, da pooblaščenki s splošnim toženčevim pooblastilom, vloženim v drugi pravdi, ni moglo vročati pisanj zanj v obravnavani zadevi, dokler o obstoju pooblastilnega razmerja oziroma pooblastilu za zastopanje v tej pravdi ni bilo obveščeno z vložitvijo pooblastila v obravnavani spis. Vendar je bilo njegovo odločanje o postavitvi začasnega zastopnika tožencu zaradi neizčrpanih možnosti za ugotavljanje dejanskega stanja preuranjeno, obveščanje toženca o postavljenem začasnem zastopniku pa nepopolno. V pravdi zaradi prepustitve posesti stanovanja, ki sledi pravdi zaradi motenja posesti na istem stanovanju, in v katerem toženec ne živi več, njegovo bivališče pa ni znano, je potrebno in primerno, da sodišče o izdanem sklepu o postavitvi začasnega zastopnika toženca obvesti preko pooblaščenca, ki ga je zastopal v pravdi zaradi motenja posesti. S tem bi bilo zadoščeno zakonskim pogojem iz 1. odst. 84. člena ZPP o potrebni publiciteti izdanega sklepa, načelu kontradiktornosti in pravici stranke do izjavljanja v postopku.

Zaradi navedenih pomanjkljivosti pri vodenju postopka so bile pritožniku kršene njegove pravice do izjave v postopku. Drugačno naziranje prvega sodišča je zmotno. Posledično je zmotna tudi odločitev, da ni podan obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP in zavrnitev predloga za obnovo postopka. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je bilo treba zato njegovo odločitev spremeniti in predlagano obnovo postopka dovoliti. Hkrati je bilo treba razveljaviti odločbo, izdano v prejšnjem postopku, in vrniti zadevo prvemu sodišču, da začne v obnovljenem postopku z obravnavanjem glavne stvari s toženo stranko (5. točka 358. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 400. člena ZPP in s 3. odst. 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper sklep z dne 10.8.2010

Pritožnik se ne strinja z ugotovitvijo prvega sodišča, da je bila njegova pritožba zoper sklep z dne 24.11.2010 prepozna. Navaja, da je bil pooblaščenki tožene stranke sklep z dne 24.11.2010 vročen 17.6.2010 z vročilnico, ki jo prilaga, potem, ko je pooblaščenka z dopisom z dne 17.3.2010 ugovarjala pozivu sodišča na plačilo zneska ter uveljavljala nepravilno vročitev sklepa z dne 24.11.2010. Ob ponovni vročitvi sklepa je sodišče ni obvestilo, da ji vroča pravnomočen sklep. Na njem tudi ni bilo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti. Pritožba je bila pravočasna. Sodišče ni pojasnilo razlogov za vročitev dne 17.6.2010.

Pritožba ni utemeljena.

S sklepom z dne 24.11.2009 (red. št. 91 a) je prvo sodišče po izdaji sodbe odločilo o priglašenih stroških začasnega zastopnika (stroškovnik z dne 16.9.2009), ki je bil postavljen toženi stranki. Za del stroškov je odločilo, da se bodo izplačali iz založenega predujma tožeče stranke, manjkajočo razliko pa naložilo v plačilo toženi stranki, ki je v pravdi izgubila, in so ji bili zato v plačilo naloženi tudi pravdni stroški. Pooblaščenka tožene stranke je predložila pooblastilo za toženčevo zastopanje dne 25.9.2009 (red. št. 42). Od tedaj naprej je prvo sodišče sodna pisanja za toženca pravilno vročalo njej in ne več začasnemu zastopniku (2. odst. 83. člena ZPP v zvezi s 7. odst. 142. člena ZPP). Po podatkih spisa ji je bil sporni sklep z dne 24.11.2009 vročen 27.1.2010, tožeči stranki dne 25.1.2010, začasnemu zastopniku, na čigar stroške se je sklep nanašal, pa 18.2.2010. Po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča je bila toženčeva pritožba zoper navedeni sklep, vložena dne 2.7.2010, prepozna. Odločitev o zavrženju je pravilno oprta na 1. odst. 343. člena ZPP.

Po povedanem je zmotno pritožbeno naziranje o napačni vročitvi sklepa z dne 24.11.2009 in procesnih kršitvah, ki naj bi jih prvo sodišče storilo v zvezi s tem. Tudi razlogi izpodbijanega sklepa o pravnomočnosti sklepa z dne 24.11.2009, so pravilni in povsem zadostni, da omogočajo vsebinsko presojo pravilnosti sklepa. Pritožnik sam priznava, da je odgovarjal na pozive sodišča k plačilu razlike, ki mu je bila naložena s spornim sklepom. To pa pomeni, da je tudi sam mogel in moral vedeti, da gre že za izterjavo po pravnomočnem sklepu. Dodatna pojasnila sodišča v izpodbijanem sklepu o ponovnem vročanju sklepa, ki je bilo po podatkih spisa izvedeno v kontekstu nadaljnjih pozivov toženca k plačilu, niso bila potrebna.

Ker je sklep pravilen v dejanskem in pravnem pogledu, ga je bilo treba potrditi, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrniti (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper sklep z dne 6.12.2010 v zvezi s popravnim sklepom z dne 3.2.2011

Pritožnik graja sprejeto odločitev o povrnitvi stroškov tožeče stranke za odgovor na pritožbo zoper sklep z dne 24.11.2009, ki jo je prvo sodišče zavrglo. Navaja, da je bila vloga tožeče stranke za priglasitev stroškov prepozna, sklep ni obrazložen, odmerjeni stroški pa so nepravilno priznani, ker odgovor na pritožbo ni vplival na odločitev sodišča.

Pritožba je utemeljena.

Ugoditi ji je bilo treba že iz razloga, ker je pritožnik uspel s predlogom za obnovo postopka. V obnovljenem postopku bo treba ponovno odločati tudi o pravdnih stroških celotnega postopka, katerega del so tudi obravnavani stroški.

Ne glede na to je treba pritožniku pritrditi, da je sklep obremenjen tudi z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih – o potrebnosti odgovora na pritožbo. Glede na v pritožbi pravilno izpostavljeno dejstvo, da je bila odločitev sodišča povsem drugačna od odgovorov, ki jih je ponujala tožena stranka, se nakazuje, da je sklep izdan ob nepravilni uporabi 1. odst. 155. člena ZPP kot relevantnega materialnega prava.

Po povedanem je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v zvezi s popravnim sklepom na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo, pri čemer bodo tudi ti stroški predmet nadaljnjega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških strank v tem postopku temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

07.09.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1463/93
• VSL sodba II Cp 2260/2016
• VSL sklep II Cp 1226/2016