<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba PRp 7/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2011:PRP.7.2011
Evidenčna številka:VSL0066581
Datum odločbe:02.02.2011
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:skrajšani postopek - odločanje in izdaja sodbe v skrajšanem postopku - odločanje sodišča po vložitvi ugovora - bistvena kršitev določb postopka - hitrost vožnje

Jedro

V predmetni zadevi je sodišče odločalo o obdolženčevem ugovoru, vloženem zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, ko je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je obdolženec storil očitani prekršek in da je zanj odgovoren, s tem pa vsebinsko zaključilo, da ugovor obdolženca ni utemeljen. Že od uveljavitve ZP-1E, to je od 05. 03. 2008, je ugovorni postopek v postopku izdaje sodbe v skrajšanem postopku bistveno spremenjen, saj vložitev ugovora ne pomeni avtomatične razveljavitve sodbe, izdane v skrajšanem postopku (te sodišče prve stopnje tudi ni razveljavilo), temveč mora sodišče prve stopnje odločati o utemeljenosti vloženega ugovora glede na rezultat izvedenega dokaznega postopka.

Izrek

Ob pritožbi obdolženega se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se izrek sodbe glasi: „Ugovor obdolženega, vložen zoper sodbo o prekršku, izdano v skrajšanem postopku, opr. št. PR, z dne 26. 05. 2009 se zavrne kot neutemeljen.“

Sicer se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba o zavrnitvi ugovora v zvezi s sodbo, izdano v skrajšanem postopku 26. 05. 2009.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška, za katerega so mu bile izrečene globa v znesku 1.000,00 eurov, devet kazenskih točk in stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega meseca ter naloženo plačilo stroškov postopka.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje obdolženec zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena, izrek izpodbijane sodbe pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

Po pregledu izpodbijane sodbe v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri sprejemu svoje odločitve storilo bistveno kršitev določb postopka, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, sicer pa je pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je po ugovoru, vloženem zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, in izvedbi rednega sodnega postopka ponovno izdalo sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za odgovornega očitanega prekrška iz d) točke sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in mu zanj izreklo glavno sankcijo globo v znesku 1.000,00 eurov ter stranski sankciji devet kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B v trajanju enega meseca, prekršilo določbo enajstega odstavka 129a. člena ZP-1, s tako svojo odločitvijo pa storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, na katero mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, saj izrek izpodbijane sodbe nasprotuje samim razlogom sodbe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe s 16. 11. 2010 je namreč razvidno, da je v predmetni zadevi sodišče odločalo o obdolženčevem ugovoru, vloženem zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, ko je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je obdolženec storil očitani prekršek in da je zanj odgovoren, s tem pa vsebinsko zaključilo, da ugovor obdolženca ni utemeljen. Že od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1E), to je od 05. 03. 2008, je ugovorni postopek v postopku izdaje sodbe v skrajšanem postopku bistveno spremenjen, saj vložitev ugovora ne pomeni avtomatične razveljavitve sodbe, izdane v skrajšanem postopku (te sodišče prve stopnje tudi ni razveljavilo), temveč mora sodišče prve stopnje odločati o utemeljenosti vloženega ugovora glede na rezultate izvedenega dokaznega postopka. V enajstem odstavku 129a. člena ZP-1, ki ga sodišče prve stopnje povsem prezre, je tako določeno, da v primeru, če je bil ugovor vložen pravočasno in sodišče izvede redni sodni postopek ter po tem izvedenem rednem sodnem postopku spozna, da je obdolženec storil prekršek, opisan v izreku sodbe, izdane v skrajšanem postopku, sodišče s sodbo zavrne ugovor kot neutemeljen, v nasprotnem primeru pa sodišče s sodbo, s katero razveljavi sodbo, izdano v skrajšanem postopku, hkrati tudi odloči o prekršku. Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tako ni ravnalo v skladu z navedeno določbo in je obdolženca ponovno spoznalo za odgovornega očitanega prekrška, ne da bi razveljavilo tudi sodbo, izdano v skrajšanem postopku, pri tem pa, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, vsebinsko ugotovilo, da ugovor obdolženca ni utemeljen. Izrek sodbe, s katero je sodišče prve stopnje obdolženca tako ponovno spoznalo za odgovornega očitanega prekrška, je povsem identičen izreku sodbe, izdane v skrajšanem postopku, tako v odločitvi o odgovornosti kot tudi v odločitvi o izrečenih sankcijah, taka odločitev pa pomeni, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, kjer sodišče prve stopnje navaja, da je v rednem sodnem postopku zaradi ugovora, vloženega zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, ugotovilo, da je obdolženec odgovoren za očitani prekršek, in mu zanj tudi izreklo enake sankcije kot s sodbo, izdano v skrajšanem postopku – torej je dejansko ugotovilo, da ugovor obdolženca ni utemeljen. Višje sodišče je zato po uradni dolžnosti, saj obdolženec v pritožbi te kršitve ne uveljavlja, spremenilo izrek izpodbijane sodbe, kot izhaja iz izreka te odločbe, na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZP-1.

Pri presoji utemeljenosti pritožbe obdolženca pa višje sodišče nadalje ugotavlja, da ta ni utemeljena. Z zavrnitvijo obdolženčevega ugovora je namreč sodba sodišča prve stopnje, izdana v skrajšanem postopku, pridobila pravno veljavo sodbe, izdane v rednem sodnem postopku, s prvotnim izrekom in obrazložitvijo, dopolnjeno še z obrazložitvijo iz sodbe o ugovoru. Pritožbo obdolženca zoper izpodbijano sodbo, to je zoper sodbo o ugovoru, je tako presojati v povezavi s sodbo, izdano v skrajšanem postopku, pri tej presoji pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe obdolženca o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede ugotovitve hitrosti njegove vožnje po lokalni cesti skozi vas, kjer je hitrost vožnje s postavljenim prometnim znakom bila omejena na 40 km/h, s hitrostjo, ki je za več kot 30 km/h bila večja od največje dovoljene hitrosti, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč po dopolnitvi dokaznega postopka z zaslišanjem obdolženca (pa čeprav ta v svojem ugovoru zaslišanja sploh ni zahteval) in priče policista, ki je v kritičnem času obdolženca ustavil zaradi prekoračene hitrosti vožnje v vasi, kjer je bila hitrost vožnje omejena s prometnim znakom za omejitev hitrosti na 40 km/h zaradi poškodb na vozišču na razdalji dveh kilometrov, in je torej ravno iz navedenega razloga dva kilometra od postavljenega prometnega znaka veljala omejitev hitrosti na 40 km/h, potem ko je vpogledalo in prebralo druge dokaze, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe, to je fotografije, ki jih je obdolženec priložil ugovoru, in zapisnik o meritvah z laserskim merilnikom hitrosti znamke Traffipatrol, v obrazložitvi izpodbijane sodbe, s katero je zavrnilo ugovor obdolženca, navedlo razumne in utemeljene razloge glede zakonskih znakov obdolžencu očitanega prekrška, zaradi česar drugačno obdolženčevo razumevanje pomena postavljenih prometnih znakov na kritičnem odseku lokalne ceste nima vpliva na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, tako da tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu uveljavljanju obdolženca, da ne gre za očitano kršitev, temveč za prekršek po c) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1. Obdolženec sam ni zanikal, da je na kritičnem odseku vozil osebni avtomobil s hitrostjo, ki je bila večja od dovoljene, svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na prepričljivo izpovedbo v postopku zaslišanega policista, ki je skupaj z drugim policistom kritičnega popoldneva (ob 15.58 uri dne 22. 04. 2009) izvajal meritve hitrosti v vasi pri hiši, kjer je bila glede na postavljeno prometno signalizacijo hitrost vožnje omejena na 40 km/h, in kjer je bil obdolženec izmerjen na razdalji manj kot enega kilometra od kraja postavitve prometnega znaka za omejitev hitrosti. Glede na navedeno se višje sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženec odgovoren storitve očitanega prekrška, ki ga s kršitvijo določbe prvega odstavka 32. člena ZVCP-1 stori tisti voznik, ki prekorači s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na cesti v naselju za več kot 30 km/h.

Ob preizkusu izrečenih sankcij višje sodišče ugotavlja, da sta bili glavna sankcija globa in stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila obdolžencu izrečeni na njunih spodnjih predpisanih mejah, ob primernem upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija večja ali manjša, stranska sankcija kazenskih točk pa pravilno v njihovem določenem predpisanem številu.

Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje spremenjena po uradni dolžnosti le zaradi ugotovljene procesne kršitve, s čimer ni bilo ne v celoti in ne deloma odločeno v obdolženčevo korist, je višje sodišče obdolžencu, ki s pritožbo ni uspel, v skladu z določbami 147. člena v zvezi z določbami od 143. do 146. člena ZP-1 naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka v obliki sodne takse, ki mu jo bo s posebnim plačilnim nalogom v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje.


Zveza:

ZP-1 člen 129a, 129a/11, 155, 155/8, 159.
ZVCP-1 člen 32, 32/1, 32/7, 32/7-d.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.05.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU0MTI1