VSL sklep PRp 967/2010

Jedro

Če je bil obdolženec spoznan za odgovornega za en prekršek, za enega pa je bil postopek ustavljen, stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun le, če se ti stroški dajo izločiti iz skupnih stroškov.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolžene se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se priglašeni stroški obdolženkinega zagovornika, ki jih je priglasil 24. 2. 2010 v skupnem znesku 556,84 eurov, povečanih za 20 % DDV, ne priznajo in se predlog za odmero stroškov zavrne kot neutemeljen.

Obdolženkin zagovornik je vložil zoper sklep sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja, da je priglasil stroške, saj je sodišče postopek v zvezi z enim prekrškom zoper obdolženko ustavilo in navedlo, da stroški tega postopka (torej ustavljenega dela) bremenijo proračun. Odločitev sodišča prve stopnje je nezakonita in nesprejemljiva ter v nasprotju z odločitvijo sodišča v sodbi z 10. 2. 2010, ko je odločilo, da stroški ustavljenega dela bremenijo proračun. Sedanja odločitev sodišča posega v že pridobljene obdolženkine pravice, torej do povrnitve stroškov zagovora iz proračuna, gre za grobo kršenje pravic obdolženke. Sodišče ni delovalo v skladu z načelom, da je potrebno v dvomu odločiti v korist obdolženke, tudi v primeru stroškov. Ni jasno, zakaj sodišče npr. najprej ne ugotovi celotnih stroškov po maksimalni tarifi. Ker je šlo za očitka dveh prekrškov, bi lahko po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) prekrška kvalificiralo kot težji prekršek in priznalo stroške po maksimalni tarifi, po tem pa glede enega dejanja priznalo polovico tako ugotovljenih stroškov, takšna je tudi sodna praksa sodišč (tudi v kazenskih postopkih). Obdolženka je upravičena najmanj do stroškov, ki jih je priglasil njen zagovornik, saj ni razloga, da sodišče stroškov v zvezi z ugodilnim delom sodbe ne bi priznalo. Če ne bi bilo možno ločiti vseh stroškov, bi bilo od sodišča prve stopnje pričakovati, da bo glede na uveljavljena načela, ki veljajo tudi v prekrškovnem postopku, priznalo vse stroške. Obdolženkin zagovornik navaja še, naj se mu priznajo in odmerijo tudi pritožbeni stroški, priglašeni z obravnavano vlogo.

Pritožba obdolženkinega zagovornika ni utemeljena.

Tudi po oceni višjega sodišča je namreč pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko ni priznalo priglašenih stroškov odvetnika in je predlog za odmero stroškov zavrnilo kot neutemeljen. Zoper obdolženko je bil vložen obdolžilni predlog zaradi dveh prekrškov, sodišče prve stopnje pa je nato s sodbo postopek o prekršku zoper obdolženko za prekršek iz 3. odstavka 131. člena ZVCP-1 ustavilo na podlagi 5. točke 1. odstavka 163. člena ZP-1 in odločilo, da stroški postopka v tem delu bremenijo proračun. Obdolženkin zagovornik je nato vložil pritožbo, višje sodišče je o njej odločilo na seji 23. 3. 2010 in ob pritožbi zagovornika obdolženke po uradni dolžnosti spremenilo prvostopenjsko sodbo v odločitvi o odgovornosti in sankcijah za prekršek, opisan v 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, tako, da je spoznalo obdolženko za odgovorno prekrška iz 6. odstavka 25. člena ZVCP-1 ter ji na tej podlagi izreklo globo, sicer pa je pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v ostalih nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V zvezi s plačilom stroškov postopka o prekršku je temeljno pravilo, da mora stroške postopka plačati tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek (1. odstavek 144. člena Zakona o prekrških - ZP-1). Na drugi strani velja tudi splošno pravilo (4. odstavek 144. člena ZP-1), da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun. To pravilo je mogoče uporabiti vselej, kadar se postopek o prekršku v celoti konča tako, da je bil postopek ustavljen. V primeru steka prekrškov oziroma ko se obdolžencu očita storitev več prekrškov in se za nekatere od njih postopek konča tako, da se ustavi, za druge pa se obdolženec spozna za odgovornega, pa sodišče o stroških odloči v skladu z 2. odstavkom 144. člena ZP-1. Na podlagi 2. odstavka 144. člena ZP-1 tisti, ki mu je bila izrečena sankcija, ne trpi stroškov za tiste prekrške, glede katerih je bil postopek ustavljen, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov. Pri delno oprostilni sodbi se iz skupnih stroškov praviloma dajo izločiti stroški glede posameznih prekrškov takrat, kadar je sodišče izvedlo določene dokaze le v zvezi s temi posameznimi prekrški (takšno stališče izhaja tudi iz Zakona o kazenskem postopku s komentarjem, avtorja mag. Štefana Horvata, GV Založba, Ljubljana 2004, komentar k 95. členu, stran 221). To pomeni, da se obdolžencu za dejanje, za katero ni bil spoznan za odgovornega, ne naloži povrnitve stroškov, če se ti stroški dajo izločiti iz skupnih stroškov (to je mogoče npr. takrat, če so v zvezi s tem prekrškom bili izvedeni določeni dokazi ali denimo, če je zagovornik opravil določene storitve, ali je imel stroške zastopanja prav v zvezi s tem prekrškom). Samo v takšnem primeru, ko so torej stroški določljivi (mednje spada tudi nagrada in potrebni stroški zagovornika), ti bremenijo proračun. Okoliščina, ali se določeni stroški dajo izločiti iz skupnih stroškov, predstavlja temeljno merilo pri presoji, ali in v kakšnem obsegu bodo tudi stroški v zvezi s prekrškom, za katerega je bil postopek ustavljen, izplačani iz proračuna oziroma povrnjeni obdolžencu. V obravnavanem primeru pa se je obdolženkin zagovornik seznanil z obema obdolženki očitanima ji prekrškoma, prisoten je bil na njenem zagovoru, ki ga je podala istočasno glede obeh očitanih prekrškov (torej ne le glede prekrška, zoper katerega je bil nato postopek zoper obdolženko ustavljen), iz zagovornikovih vlog – dokaznih predlogih je razvidno, da je le v dokaznem predlogu z 11. 7. 2009 (listovna številka 11) predlagal dokazne predloge za oba prekrška (saj je predlagal poizvedbe o zdravilih, ki jih je prejela obdolženka s strani reševalcev in postavitve izvedenca cestnoprometne stroke), iz dokaznega predloga z 2. 11. 2009 (listovna številka 69), kot tudi iz dokaznega predloga z 11. 1. 2010 (listovna številka 87) pa je razvidno, da je zagovornik podal dokazne predloge, ki so se nanašali le na prekršek, za katerega je bila nato obdolženka spoznana za odgovorno. V vlogi s 30. 11. 2009 (listovna številka 65) pa je obdolženkin zagovornik le ponovno predlagal poizvedbe o zdravilih, ki jih je obdolženka prejela po obravnavanem dogodku s strani reševalcev, predlagal je tudi, naj sodišče pošlje listine in dokumente zbrane glede prekrška iz 3. odstavka 131. člena ZVCP-1. Glede na navedeno je tudi po oceni višjega sodišča pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se nagrada in potrebni stroški zagovornika, ki odpadejo na del postopka, ki je bil ustavljen, ne dajo izločiti iz skupnih stroškov. Iz skupnih stroškov se dajo izločiti le stroški, ki so nastali zaradi ugotavljanja alkohola, mamil oziroma drugih snovi v organizmu zoper obdolženko v skupnem znesku 532,05 eurov, v tem delu pa stroški ustavljenega postopka glede prekrška po 3. odstavku 131. člena ZP-1 bremenijo proračun.

 

Višje sodišče je zato zavrnilo pritožbo obdolženkinega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

10.03.2011

Podobni dokumenti:

• VSC sklep PRp 544/2009
• VSC sklep PRp 339/2010
• VSK sodba PRp 250/2009