<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba PRp 408/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2010:PRP.408.2010
Evidenčna številka:VSL0066014
Datum odločbe:07.05.2010
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:kršitev materialnih določb zakona - stek - navidezen stek - sankcija za posamezni prekršek - enotna sankcija

Jedro

Zakonodajalec je v zakonskem opisu prekrška po 13. odstavku 103. člena ZVCP-1 navedel več izvršitvenih dejanj, zato je obdolženec, ki je ravnal v nasprotju s prvim in 9. odstavkom 103. člena ZVCP-1 storil le en prekršek po 13. odstavku 103. člena ZVCP-1.

Sodišče mora za vsak posamezen prekršek določiti glavno sankcijo (globo) in stranske sankcije ter nato izreči enotno sankcijo kot seštevek tako določenih glob in stranskih sankcij. Sodišče v enotni sankciji ne sme izreči stranske sankcije, ki je ni pred tem določilo poleg globe za katerega od posameznih prekrškov.

Izrek

Ob pritožbi zagovornika obdolženega J.J. se sodba sodišča prve stopnje spremeni po uradni dolžnosti:

- v odločitvi o odgovornosti in sankciji tako, da se dejanji, opisani v 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelita kot en prekršek po 13. odstavku 103. člena ZVCP-1 ter se zanj obdolžencu na tej podlagi določi globa v znesku 80,00 EUR (osemdeset eurov);

- v odločitvi o enotni sankciji tako, da se obdolžencu izreče enotna sankcija in sicer globa v znesku 1.030,00 EUR (tisoč trideset eurov), stranska sankcija odvzema od dne 22. 11. 2009 zaseženega kolesa s pomožnim motorjem, št. okvirja, modre barve, last obdolženega, pa se ne izreče in se navedeno zaseženo kolo s pomožnim motorjem vrne obdolžencu.

Obdolženec mora po vštetju pridržanja v izrečeno globo v znesku 20,00 EUR (dvajset eurov) plačati preostanek globe v znesku 1.010,00 EUR (tisoč deset eurov) v 30. dneh po pravnomočnosti sodbe, v tem roku pa lahko sodišču prve stopnje predlaga tudi plačilo globe na obroke, sicer bo sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z opozorilom, navedenim v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v ostalih nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve uvodoma navedenih prekrškov, za katere mu je sodišče prve stopnje določilo globe, nato pa mu je na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo in sicer globo v znesku 1.070,00 eurov ter na podlagi 1. odstavka 25. člena ZP-1 v zvezi s 123. členom ZP-1 še stransko sankcijo odvzema od dne 1. 1. 2009 zaseženega kolesa s pomožnim motorjem, last obdolženega, ki se po pravnomočnosti sodbe uniči. Na podlagi 1. odstavka 112. člena ZP-1 pa je sodišče prve stopnje vštelo v izrečeno globo pridržanje, ki je trajalo do 12 ur, v višini 20,00 eurov. Na podlagi 5. odstavka 144. člena ZP-1 pa ga je oprostilo plačila stroškov postopka in sicer sodne takse in stroškov hrambe ter uničenja vozila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pravočasno pritožbo obdolženčev zagovornik. Sodišče prve stopnje je verjelo obdolžencu, da je vozil kolo s pomožnim motorjem pod vplivom alkohola, ni mu pa verjelo, da ni vijugal po vozišču in da ni imel prižganih ustreznih luči, glede tega se je oprlo na izjavo policista. Prvostopenjsko sodišče razen izpovedi policista ni izvedlo nobenega drugega dokaza, izjava policista, ki je napisal obdolžilni predlog, pa ne more imeti dokazne vrednosti. Policist namreč na zaslišanju ne bo izjavil, da je tisto, kar je zapisal v obdolžilnem predlogu, napačno oziroma ni resnično. Zaslišanje policista, ki je sestavil obdolžilni predlog, pomeni, da bo le-ta vedno in povsod na sodišču povedal natančno to, kar je pred tem zapisal v obdolžilnem predlogu, zato je zaslišanje policista nepotrebno. Samovoljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi predstavljal nevarnost za druge voznike, saj ni bilo ugotovljeno, ali so bili v kritičnem času prisotni drugi vozniki. Obdolženčev zagovornik pa uveljavlja še, da niso podani zakonski pogoji za izrek stranske sankcije, saj kolo s pomožnim motorjem ne predstavlja predmeta, s katerim bi bila ogrožena splošna varnost, življenje ali zdravje ljudi, saj se vsakodnevno uporablja v javnem prometu, v tem členu pa ima zakon v mislih strelno orožje, eksploziv in podobne predmete.

Višje sodišče je po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotovilo, da je pritožba obdolženčevega zagovornika neutemeljena, izpodbijano sodbo pa je potrebno spremeniti po uradni dolžnosti iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju te obrazložitve.

Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje tudi obdolžencu očitanih prekrškov, opisanih pod točko 2. in 3. izreka izpodbijane sodbe, za katere obdolženčev zagovornik v pritožbi uveljavlja, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Tudi po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe v zagovoru, da ni vijugal po cesti in da je imel prižgane ustrezne luči na kolesu s pomožnim motorjem. Prvostopenjsko sodišče je takšno svojo odločitev ustrezno oprlo na izpoved priče policista, ki je natančno in podrobno ter zato verodostojno opisal obdolženčevo vožnjo (vijuganje po celotnem desnem smernem vozišču) in da na kolesu s pomožnim motorjem ni imel prižgane na sprednji strani bele luči za osvetljevanje ceste, na zadnji strani pa rdeče pozicijske luči. Kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje, je policist pooblaščena uradna oseba, njegova izpoved pa temelji na neposrednih ugotovitvah. Iz podatkov v spisu tudi niso razvidne okoliščine, ki bi vzbujale dvom v pravilnost ali natančnost njegovih navedb. Takšnih okoliščin ne predstavljajo niti pritožbene navedbe, da je policist napisal obdolžilni predlog, kar naj bi po navedbah obdolženčevega zagovornika pomenilo, da bo na sodišču povedal, kar je pred tem zapisal v obdolžilnem predlogu. Policist je bil pred zaslišanjem opozorjen, da je dolžan govoriti resnico in ne sme ničesar zamolčati, kar ve o zadevi, opozorjen je bil, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje. Višje sodišče le še dodaja, da je bil obdolženi v vabilu na zaslišanje (listovna številka 8) in pred podanim zagovorom poučen, da mora na podlagi 4. odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, ker jih kasneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, ter da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem. Obdolženi je na zaslišanju izjavil, da je razumel pouk, ni pa zahteval, da ga sodišče povabi k posameznim procesnim dejanjem in torej tudi ne k zaslišanju policista. Prav tako tudi ni predlagal soočenja s policistom, čeprav je prejel obdolžilni predlog in je bil tako seznanjen z ugotovitvami policista, ki je napisal obdolžilni predlog in z obdolženim kritičnega dne vodil postopek, ugotovitvam policista pa bi najlažje oporekal prav na soočenju z njim. Glede na navedeno je tako tudi po oceni višjega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi kršil 1. in 9. odstavek 103. člena ZVCP-1.

Višje sodišče pa ugotavlja, da je bila v postopku na prvi stopnji v škodo obdolžena kršena materialna določba predpisa, ki določa prekršek na način iz 4. točke 156. člena ZP-1, saj je bil glede prekrška, ki je predmet obdolžilnega predloga, uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti. Na podlagi 13. odstavka 103. člena ZVCP-1 se kaznuje z globo 80,00 eurov za prekršek oseba, ki ravna v nasprotju s 1., 2., 3., 4., 5., 7. ali 9. odstavkom tega člena. Glede na navedeno stori oseba, ki ravna v nasprotju s 1. in 9. odstavkom 103. člena ZVCP-1, kot obdolženi v obravnavanem primeru, le en prekršek. Gre namreč za tako imenovani navidezen stek, saj je zakonodajalec v zakonskem opisu prekrška po 13. odstavku 103. člena ZVCP-1 določil oziroma navedel več izvršitvenih ravnanj. Višje sodišče je zato dejanji, kot sta opisani v 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelilo le kot en prekršek po 13. odstavku 103. člena ZVCP-1 ter obdolžencu na tej podlagi določilo predpisano sankcijo (globo v znesku 80,00 eurov).

Višje sodišče pa nadalje tudi ugotavlja, da je podana tudi kršitev materialnih določb ZP-1 na način iz 5. točke 156. člena ZP-1, saj je bila z odločitvijo o sankcijah prekoračena pravica, ki jo ima po zakonu sodišče. Na podlagi drugega oziroma 3. odstavka 4. člena ZP-1 je odvzem predmetov stranska sankcija za prekrške. Izreče se poleg globe ali opomina ob pogojih, določenih s tem zakonom, ali če tako določa zakon (5. in 6. odstavek 4. člena ZP-1). Na podlagi tretje alineje 1. odstavka 138. člena ZP-1 se s sodbo, s katero se obdolženec spozna za odgovornega, upoštevajoč pri tem še 27. člen ZP-1, določi sankcije za posamezne prekrške ter enotna sankcija, če gre za stek prekrškov. Na podlagi 1. odstavka 27. člena ZP-1 namreč sodišče v primeru, ko je storilec z več dejanji storil več prekrškov, določi najprej sankcijo za vsak posamezen prekršek, nato pa se izreče kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. V obravnavanem primeru gre za stek prekrškov, saj se obdolžencu očita storitev več prekrškov. Sodišče prve stopnje pa je obdolžencu na podlagi 27. člena ZP-1 najprej določilo sankcije – globe za vsak posamezen prekršek ter mu nato izreklo enotno sankcijo in sicer globo kot seštevek za posamezen prekršek določenih glob ter na podlagi 1. odstavka 25. člena v zvezi s 123. členom ZP-1 izreklo še stransko sankcijo odvzem kolesa s pomožnim motorjem, ne da bi navedeno stransko sankcijo najprej določilo kot stransko sankcijo poleg globe za katerega od posameznih prekrškov. Za vsak posamezen prekršek je namreč določilo le glavno sankcijo (globo) in ne tudi stranske sankcije odvzema predmetov (zaseženega kolesa s pomožnim motorjem). S tem, ko je sodišče prve stopnje izreklo obdolžencu odvzem predmetov (zaseženega kolesa s pomožnim motorjem), ne da bi to stransko sankcijo najprej določilo poleg globe za katerega od posameznih prekrškov, pa je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu sodišče, saj ni upoštevalo pravil o določitvi sankcij za vsak posamezen prekršek oziroma o izreku enotne sankcije v primeru steka (27. člen ZP-1). Glede na navedeno je višje sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v odločitvi v enotni sankciji glede izreka stranske sankcije odvzema predmetov (zaseženega kolesa s pomožnim motorjem) po uradni dolžnosti, saj te kršitve ni uveljavljal obdolženčev zagovornik v pritožbi, tako da je odločilo, da se obdolžencu ne izreče stranska sankcija odvzema predmetov od dne 22. 11. 2009 zaseženega kolesa s pomožnim motorjem, last obdolženega, izrečena le v enotni sankciji, in se to kolo s pomožnim motorjem vrne obdolžencu.

Ker je višje sodišče na novo določilo globo za prekrška iz 2. in 3. točke izreka izpodbijane sodbe, je bilo potrebno spremeniti izrek o enotni sankciji tudi v seštevku za posamezen prekršek določenih glob.

Višje sodišče je ob preizkusu odločitve o sankcijah ugotovilo, da je sodišče prve stopnje določilo obdolžencu za prekršek po 5. odstavku 130. člena ZVCP-1 (1. točka izreka izpodbijane sodbe) globo v najnižjem v zakonu predpisanem znesku za obravnavani prekršek.

Višje sodišče je zato spremenilo sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v ostalih nespremenjenih delih pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.


Zveza:

ZP-1 člen 25, 27, 27/1, 123, 156.
ZVCP-1 člen 103, 103/1, 103/9, 103/13.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUyNDI2