VSL sklep I Cp 1107/2010

Jedro

Sodišče je zadostilo standardu obrazloženosti odmere stroškov po višini s tem, ko je v izpodbijanem sklepu sistematično, upoštevajoč posamezne stroškovnike, navedlo, katere priglašene stroške in nagrado je priznalo izvedencu ter v kakšni višini je to storilo, na samih stroškovnikih v spisu pa je odmero ustrezno zaznamovalo in specificiralo tako, da je za vsako postavko priglašenih stroškov in nagrade razvidno, ali je bila priznana v celoti ali zgolj delno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odmerilo sodnemu izvedencu za stroje in opremo – inštalacijsko opremo in naprave, analize – raziskave, dr. V. B., univ. dipl. inž. strojništva in dr. tehniških znanosti za opravljeno delo nagrado in stroške v bruto znesku 1.382,50 EUR. S sklepom je odredilo tudi, da se plačilo tako odmerjenih stroškov izvrši iz sredstev predujma, ki ga je plačala tožeča stranka.

Zoper takšno odmero se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP pritožuje izvedenec, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izvedencu prizna celotno izvedenino po priglašenih stroškovnikih v skupni višini vseh računov, tj 1.579,00 EUR bruto. Navaja, da sodišče v sklepu ni specificiralo nepriznanih stroškov in nagrade. Iz sklepa pa je razvidno, da sodišče izvedencu ni priznalo potnih stroškov z lastnim prevoznim sredstvom v smislu člena 40a Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih in skladno s sodno prakso, kakor izhaja iz zadev Okrožnega sodišča v Ljubljani, Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Ljubljani, na katere se izrecno sklicuje. Iz sklepa sodišča nadalje ni razvidno, zakaj sodišče ni priznalo vseh postavk, kakor so bile priglašene s stroškovnikom z dne 26. 5. 2009. Skoraj z gotovostjo pa sodišče pisne dopolnitve ni ovrednotilo v višini 138,00 EUR, temveč v višini 92,00 EUR, kar pomeni, da ga ni štelo za zahtevnega. Ocenjuje, da sodišče za takšno oceno nima ustreznega strokovnega znanja. Izpodbijani sklep je pomanjkljiv tudi glede priznanih stroškov, priglašenih z vlogo z dne 13. 10. 2009. Pritožnik zato pričakuje, da bo sodišče prve stopnje izpodbijani sklep dopolnilo, če pa so razlogi za odločitev sodišča v tem delu enaki kot zgoraj navedeni, tedaj naj sodišče druge stopnje tudi v tem delu upošteva že pojasnjene pritožbene razloge. Predlaga tudi, da mu pritožbeno sodišče prizna priglašeni strošek za pisalna sredstva v skladu s 4. odstavkom 41. člena Pravilnika. Stroškov s pritožbo ne priglaša.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je o pritožbi zoper sklep odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 1. odstavka 366.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Vrednost izpodbijanega dela sklepa namreč znaša 196,50 EUR, kar ne presega mejnega zneska 800,00 EUR, ki je v 1. alineji 2. odstavka 366.a člena ZPP v zvezi s 7. alinejo 2. odstavka 366.a člena ZPP določen za razmejitev pristojnosti odločanja sodnika posameznika v postopku s pritožbo zoper sklep.

Izvedenec s pritožbenimi navedbami o nespecificiranosti nepriznanih stroškov in dela nagrade v izpodbijanem sklepu smiselno uveljavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka ZPP. Sodišče druge stopnje zato uvodoma pojasnjuje, da predstavljajo izdatki za izvedenca pravdne stroške, ki jih bo morala ne glede na dolžnost o njihovi povrnitvi na podlagi izpodbijanega sklepa o odmeri na koncu pravde kriti ena izmed strank oziroma obe v določenem razmerju. V zvezi z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa je zato treba opozoriti na že večkrat zavzeto stališče v sodni praksi in pravni teoriji (primerjaj Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9), v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi sklepa, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.

Ravno naveden pristop je izbralo sodišče tudi v konkretnem primeru, ko je v izpodbijanem sklepu sistematično, upoštevajoč posamezne stroškovnike, navedlo, katere priglašene stroške in nagrado je priznalo izvedencu ter v kakšni višini je to storilo, na samih stroškovnikih v spisu pa je odmero ustrezno zaznamovalo in specificiralo tako, da je za vsako postavko priglašenih stroškov in nagrade razvidno, ali je bila priznana v celoti ali zgolj delno.

Sodišče druge stopnje zato kot neutemeljene zavrača očitke, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj takšnemu zaključku nenazadnje nasprotujejo že same pritožbene navedbe izvedenca, kakor so povzete v obrazložitvi tega sklepa in iz katerih jasno izhaja, da se je na podlagi Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih

(ki ga je kot pravno podlago za svojo odločitev v izpodbijanem sklepu navedlo sodišče in na katerega se tudi sam izvedenec sklicuje v pritožbi), ter stroškovnika, v katerega je imel izvedenec možnost vpogledati, le-ta lahko seznanil s tem, katere postavke so bile s sklepom priznane in katere ne.

Na podlagi tako obrazložene odmere sodišče druge stopnje ugotavlja, da je le-ta tudi materialnopravno pravilna. Pritožbena navedba, da sodišče izvedencu ni priznalo potnih stroškov za prevoz z lastnim sredstvom, je namreč protispisna. Iz jasne označbe sodišča na stroškovnikih izhaja, da je le-to izvedencu za potne stroške namesto vsakokratno priglašenih 0,37 EUR za kilometer priznalo zgolj nižjo višino povračila za prevožen kilometer, tj. 0,15 EUR, kar je v skladu s 4. odstavkom 40a. člena Pravilnika, ki predvideva, da se kilometrina obračunava v višini 15 odstotkov cene neosvinčenega 95-oktanskega motornega bencina. Cena slednjega se je v letu 2009 gibala okrog enega evra, kar je splošno znano dejstvo, izhaja pa tudi iz uradno objavljenih podatkov o ceni motornih goriv na spletnih straneh dobaviteljev ter Ministrstva za gospodarstvo (1). Glede na to, da se je izvedenec na konkretne primere iz sodne prakse skliceval ravno v zvezi s trditvami o utemeljenosti priznavanja kilometrine, se sodišče druge stopnje, upoštevajoč pojasnjene razloge do takšnih pritožbenih navedb kot pravno neodločilnih ni opredeljevalo (1. odstavek. 360. člena ZPP). Pravice do dnevnice in prehrane, na katero opozarja izvedenec v pritožbi, pa le-ta ni uveljavljal v roku iz 242. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 249. člena ZPP, temveč šele v pritožbi, zato sodišče druge stopnje takšne stroškovne zahteve kot prepozne ni moglo upoštevati.

Protispisna je tudi pritožbena navedba, da sodišče izvedencu ni priznalo stroškov za pisalna sredstva v smislu 4. odstavka (pravilno 3. odstavka) 41. člena Pravilnika. Izvedenec jih je priglasil v višini dejanskih izdatkov, sodišče pa jih je tako tudi priznalo, kar je razvidno iz stroškovnikov v spisu. Na podlagi smiselne razlage določbe navedenega člena Pravilnika namreč ni ovire, da se izvedenec samostojno odloči, ali bo priglasil stroške (ki niso zajeti v stroških iz 1. odstavka tega člena) v odstotku od odmerjene nagrade ali v višini dejanskih izdatkov zanje. V slednjem primeru jih sodišče tako tudi prizna, v kolikor seveda njihov skupen znesek ne presega 15 odstotkov odmerjene nagrade. Ne more pa izvedenec kumulirati stroškovnega zahtevka na podlagi dejanskih izdatkov z zahtevkom, opredeljenim v deležu od skupne nagrade. Takšno vsebino citirane določbe, kot že rečeno, utemeljuje teleološka razlaga besedila zakonskega člena, navedeno stališče pa je ustaljeno tudi v sodni praksi (primerjaj odločbo VSM sklep I Cp 2233/2008 z dne 7. 1. 2009).

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno odločilo tudi o višini nagrade izvedencu za pisni dopolnitvi mnenja z dne 26. 5. 2009 in z dne 13. 10. 2009 s tem, ko je izvedencu iz tega naslova priznalo najnižjo postavko po 47. členu Pravilnika. Izvedenec namreč v posredovanih stroškovnikih ni navedel nikakršnih kriterijev, na podlagi katerih bi lahko sodišče njegovo delo ovrednotilo po višji tarifni postavki. Glede dopolnitve z dne 13. 10. 2009 je v stroškovniku navedel zgolj, da gre za „dejansko novo izvedensko mnenje“, čemur pa na podlagi odločitve sodišča, naj izvedenec dopolni mnenje (kar je razvidno iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 23. 9. 2009 na list št. 216 v spisu), ter na podlagi same vsebine dopolnitve, iz katere je razvidno, da je v njej izvedenec zgolj dodatno pojasnil svoje predhodne ugotovitve ter obrazložil postopek ugotavljanja določenih pravno relevantnih dejstev, ni mogoče slediti. Ker torej izvedenec v roku iz 242. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 249. člena ZPP ni navedel dejanskih okoliščin, ki bi utemeljevale višji znesek nagrade, takšne okoliščine pa po oceni sodišča druge stopnje ne izhajajo niti iz same vsebine dopolnitev izvedenskega dela, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, da pripada izvedencu za takšno delo zgolj najnižji znesek iz 2. odstavka 47. člena Pravilnika. Enaki razlogi veljajo tudi za odločitev sodišča, da izvedencu prizna 46,00 EUR (1. točka 1. odstavka 46a. člena Pravilnika) namesto 92,00 EUR za ogled (2. točka 1. odstavka 46a. člena Pravilnika), saj je izvedenec k ustrezni postavki zgolj pripisal oceno „zahteven“, brez da bi za takšno oceno navedel kriterij časovne porabe, ki ga za nagrado za ogled zahteva Pravilnik v svojem 46a. členu.

Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane odločitve ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti kršitev, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ( 2. točka 365. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1)http://www.mg.gov.si/si/delovna_podrocja/notranji_trg_stara_stran/sektor_za_nadzor_cen/cene_naftnih_derivatov/neosvincen_motorni_bencin_95_oktanski/

Datum zadnje spremembe:

13.12.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Ip 1618/2014
• VSL sodba II Cp 1268/2015
• VSC Sklep I Cp 434/2023