VSL sklep I Cp 1123/2010

Jedro

Za odločitev, da se pravdni postopek prekine do pravnomočne odločitve o očetovstvu mld. S. K., sodišče ni imelo podlage v določbah ZPP. V pogledu pravdnih strank, ki so zamudile rok za vložitev ustrezne tožbe, namreč vprašanje očetovstva ne more biti več sporno, saj zakonske domneve o očetovstvu prvotoženca same ne morejo več izpodbiti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se predlog za prekinitev postopka zavrne in zadeva vrne v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

:

(1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da prekine pravdni postopek, ki se nanaša na verzijski zahtevek tožnika do prvega toženca, in sicer do pravnomočne odločitve o očetovstvu mld. S. K..

(2.) Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo tožeča in drugotožena stranka.

(3.) Tožeča stranka navaja, da vprašanje očetovstva ne more biti razlog za prekinitev postopka, saj mora sodišče odločati po stanju v trenutku odločanja in v mejah postavljenih zahtevkov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in odloči, da se postopek nadaljuje.

(4.) Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da tožnik I. K. ni stranka pri rešitvi predhodnega vprašanja in torej ugotavljanje očetovstva ne more biti razlog za prekinitev postopka. Poleg tega je prvostopni organ ponovno zavrnil zahtevek prvotoženca za postavitev skrbnika mld. S. K. in torej ni razlogov za prekinitev.

(5.) Po 206. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče prekine postopek, če sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, to je vprašanja o obstoju ali neobstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari (primerjaj 13. člen ZPP).

(6.) V konkretnem primeru je med tožečo in prvotoženo stranko sporno vprašanje očetovstva mld. S. K.. Gre za vprašanje, ki ga, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v tej pravdi ni mogoče reševati, saj gre za vprašanje osebnega statusa, odločitev o takem vprašanju pa mora nujno učinkovati zoper vse in ne le med pravdnimi strankami. Odločitev o tem vprašanju mora biti zato nujno sprejeta po postopku, ki ga predpisuje Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Načeloma je torej prekinitev postopka zaradi rešitve tega vprašanja, če se pojavi kot predhodno, obligatorna, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje kljub temu napačna oziroma vsaj preuranjena.

(7.) Po 86. členu ZZZDR velja za očeta otroka, ki je rojen v zakonski zvezi ali v dobi 300 dni po prenehanju le-te, mož otrokove matere. V konkretnem primeru je to prvotoženec, ki je kot oče vpisan tudi v matičnem registru. Ker je možno, da domnevni oče ni dejanski oče otroka, pravni red dovoljuje prizadetim osebam, da izpodbijajo očetovstvo materinega moža. Pravno domnevo o očetovstvu otroka lahko tako izpodbija mož (pri čemer pa mora tožbo vložiti v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni njegov, najkasneje pa pet let po rojstvu otroka - 96. člen ZZZDR), v določenem roku pa takšno tožbo lahko vloži tudi mati, naravni oče otroka in tudi otrok sam (primerjaj 97.,98. in 99. člen istega zakona). Med pravdnimi strankami ni sporno (drugačnih trditev niti ni bilo), da ne prvotoženec kot domnevni oče, ne drugotoženka kot mati, niti tožnik kot morebitni naravni oče otroka, v rokih, ki jih predpisuje ZZZDR ( mld. S.K. bo v letošnjem letu dopolnil 17 let), niso izpodbijali očetovstva prvotoženca, ki temelji na zgoraj opisani zakonski domnevi. Ker je rok za vložitev takšne tožbe prekluzivni rok materialnega prava, takšne tožbe nobena od pravdnih strank tudi ne more več vložiti. Edini, ki bi takšno tožbo še lahko vložil, je otrok, to je mld. S. K., ki pa ni pravdna stranka. Tožba z njegove strani, kot ugotavlja sodišče prve stopnje (v teku naj bi bila pripravljalna dejanja), še ni vložena, niti ni gotovo, da sploh bo.

(8.) V takšni situaciji pa sodišče prve stopnje (zaenkrat) za odločitev, da ta pravdni postopek prekine do pravnomočne odločitve o očetovstvu mld. S. K., ni imelo podlage v določbah ZPP. V pogledu pravdnih strank, ki so zamudile rok za vložitev ustrezne tožbe, namreč vprašanje očetovstva niti ne more biti več sporno, saj domneve o očetovstvu prvotoženca. S. K., kar pa je seveda stvar njegove odločitve, bi bili dani pogoji, da sodišče odloča o morebitni prekinitvi tega pravdnega postopka. Do takrat in seveda tudi za primer, če takšna tožba ne bo vložena, pa je sodišče dolžno odločiti o tožbenem zahtevku, upoštevajoč, da za očeta mld. S. K. velja prvi toženec.

(9.) Glede na obrazloženo, je pritožbeno sodišče v skladu s 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za prekinitev postopka zavrnilo in vrnilo zadevo v nadaljnji postopek.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 307/99
• VSL sklep I Cp 581/2011
• VSL sklep I Cpg 637/2010