VSL sklep I Cp 1012/2010

Jedro

Če postopek traja daljši čas, se po stališču sodne prakse odškodnina za odvzeto nepremičnino določi po vrednosti, ki jo ima v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka ter ki se valorizira na dan odločanja.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi glede višine odškodnine v razmerju do M. H. in A. H. (v točki 2. izreka) in glede stroškov (točka 3. izreka) ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih, a nerazveljavljenih delih (točka 1. sklepa) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o razlastitvi nepremičnine nasprotnih udeležencev. S sklepom jim je odvzelo lastninsko pravico na parc. št. 4925/2 – travnik v izmeri 706 m2, k.o. D., ki jo imajo v solasti prvi in drugi nasprotni udeleženec vsak do 1/3, ter tretji in četrti nasprotni udeleženec, vsak do 1/6, in sicer v korist predlagateljice (točka 1. izreka).

Predlagateljici je naložilo v plačilo odškodnino v skupnem znesku 41.139,78 EUR, in sicer prvemu in drugemu nasprotnemu udeležencu vsakemu po 13.713,26 EUR, tretjemu in četrtemu nasprotnemu udeležencu pa vsakemu po 6.856,63 EUR, vse v 30. dneh od izdaje sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2010 naprej (točka 2. izreka).

Predlagatelju je naložilo še plačilo stroškov postopka in odločilo, da jih mora plačati prvi nasprotni udeleženki v odmerjeni višini 1.857,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sklepu vlagata ločeni pritožbi prva in drugi nasprotni udeleženec.

Prva nasprotna udeleženka uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno obravnavo prvemu sodišču s povrnitvijo stroškov postopka.

Opozarja na ustavni pomen lastninske pravice. Odvzame se lahko le pod pogoji, ki jih določa zakon. Povzema komentar Ustave RS (Šturm in drugi, letnik 2002, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije). Predlagatelj mora za razlastitev izkazati realnost javne potrebe, dokazati razloge, da je projekt načrtovan prav na določenem zemljišču in da sam nima primernih zemljišč, pred razlastitvijo pa si mora resno, a neuspešno prizadevati za odkup zemljišča po tržni ceni. Projekt mora biti predstavljen konkretno in določno. Razlastitev se lahko izvede le v obsegu, ki je neogibno potreben za izvedbo razlastitvenega projekta. Teh zahtev prvo sodišče ni upoštevalo niti ničesar pojasnilo, čeprav je nanje nasprotna udeleženka konkretno opozarjala. Ni izkazana realnost javne potrebe (zakaj predlagatelj rabi novo pokopališče, zakaj mora biti na tem prostoru in zakaj potrebuje prav zemljišče nasprotnih udeležencev). V teku postopka, ko je bil odlok sprejet že leta 1993, se je pokazalo, da sporne parcele sploh ne potrebuje. Pokopališče v D. se povsem normalno uporablja, prostorske stiske ni. Tudi z zahtevo po določno in konkretno predstavljenem projektu se sodišče ni ukvarjalo. Projekt je premalo določen in ne opravičuje razlastitve. Dejansko stanje je ostalo neraziskano in neocenjeno. Predlagatelj ni izkazal realnosti potrebe, ki je v resnici ni. Že leta 2002 je povečal območje pokopališča, ga obdal z betonsko steno, kar bo zadostovalo za potrebe več občin za nadaljnjih 30 let. Sporna parcela naj bi bila potrebna za dovozno cesto, a je ta že zgrajena na drugem zemljišču. Potreb za razlastitev torej ni. Sklep o tem nima razlogov. Sporna parcela je del vrta hiše, kjer prebiva prva nasprotna udeleženka. Zanjo ima veliko čustveno vrednost, predlagatelj pa z njo ne bo imel kaj početi. Izpodbija tudi višino dosojene odškodnine. Sodišče ne bi smelo uporabiti tri leta stare cenitve, saj se cene spreminjajo. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Končno govori še o nadaljevanju postopka s pravnimi nasledniki prvotnega nasprotnega udeleženca. Meni, da bi moral razlastitveni upravičenec skladno z 31. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) novemu lastniku zemljišča poslati novo ponudbo, češ da mora vsakokratnemu lastniku ponuditi primerno odškodnino, preden se prične razlastitveni postopek.

Tudi drugi nasprotni udeleženec uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa z zavrnitvijo predloga in povračilom stroškov, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v nov postopek. Meni, da je napačno uporabilo materialno pravo – Zakon o stavbnih zemljiščih, ki je prenehal veljati 1.1.2003. Odločitev o tem ni obrazložena. 177. člena Zakona o urejanju prostora govori o končanju upravnih razlastitvenih postopkov. Da o razlastitvi odločajo upravni organi, je vidno tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-83/96 z dne 19.3.1998. Materialno pravo je nadalje zmotno uporabljeno, ker sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje ni uporabilo 26. člena ZSZ. Razlaščeno zemljišče je v naravi sadovnjak, tudi uporablja se za kmetijsko dejavnost – sadjarstvo. Zato določitev odškodnine ni mogoča. Potrebna je zagotovitev ustreznega nadomestnega zemljišča za istovrstno dejavnost. Ker ga predlagatelj ni ponudil, je treba njegov predlog zavrniti. Razlogov o tem v sklepu ni. Po pritožbenem mnenju naj bi bilo nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, razlogi sklepa pa so pomanjkljivi, ker v njem ni navedeno, da bi bilo sporno zemljišče obseženo v prostorskem planu, ki je podlaga za razlastitev.

Na vročeni pritožbi je odgovorila predlagateljica. Predlaga njuno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Iz trditvene in dokazne podlage udeležencev in ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je predlagateljica z vlogo z dne 31. 8. 1999 podala predlog za razlastitev nepremičnin parc. št. 4925/2 v k.o. D., tedaj v lasti pravnega prednika sedanjih nasprotnih udeležencev, in sicer na podlagi Odloka o sprejetju ureditvenega načrta območja D-11 – pokopališče (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 1/93) in Odloka o spremembah in dopolnitvah ureditvenega načrta območja D-11 - pokopališče (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 6/98).

Iz podatkov spisa in ugotovitev prvega sodišča nadalje izhaja, da je bil dne 2. 9. 1999 izdan sklep o uvedbi razlastitvenega postopka za navedeno zemljišče. S tem je bil uveden razlastitveni postopek, v katerem mora v nadaljevanju sodišče določiti odškodnino razlaščencu.

V teku tega postopka sta umrla prvotna nasprotna udeleženka, nato pa še eden od njenih dedičev oz. novih lastnikov spornega zemljišča. Prvo sodišče je upoštevaje 100. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP postopek nadaljevalo z njunimi dediči oz. novimi lastniki sporne nepremičnine. Svojo odločitev o tem je obrazložilo s pravilnimi in popolnimi razlogi na strani 3 in 4 sklepa, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. V njih je že odgovorjeno na v pritožbi prve nasprotne udeleženke smiselno ponovljeno grajo, ko ta še vedno vztraja pri stališču, da dediči oz. novi nasprotni udeleženci od predlagatelja niso prejeli ustrezne ponudbe za odkup nepremičnine pred vložitvijo predloga za razlastitev v smislu 31. člena ZST in da zato pogojev za razlastitev ni bilo. Glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, saj imajo oporo v listinah in podatkih spisa, da je ustrezno ponudbo po 31. členu ZST prejela prvotna nasprotna udeleženka in da se je razlastitveni postopek s sklepom z dne 2. 9. 1999 pričel pred njeno smrtjo, je odločitev prvega sodišča o nadaljevanju postopka z njenimi dediči tudi pravno pravilna. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno. Razlastitveni postopek je po svoji naravi vezan na nepremičnino in ne na osebo lastnika odvzete nepremičnine. Zato se ne more začeti znova ob vsakokratni spremembi lastnika, pač pa se po pravilni ugotovitvi prvega sodišča že začeti postopek le nadaljuje z novimi lastniki zemljišča.

Pritožbi prve nasprotne udeleženke je treba pritrditi, da razlastitev pomeni poseg v ustavno varovano lastninsko pravico posameznika. Po 69. členu Ustave RS se lahko odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine pod pogoji, ki jih določa zakon. V obravnavanem primeru je prvo sodišče glede na ugotovljene dejanske okoliščine, da je bil predlog za razlastitev podan 31. 8. 1999, postopek pa do uveljavitve Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/2002 – ZUreP-1), ki velja od 1. 1. 2003, še ni bil pravnomočno končan, pri presoji, ali so podani potrebni zakonski pogoji za razlastitev, pravilno izhajalo iz pravil 3. odseka 2. poglavja ZSZ (Ur. l. RS, št. 44/97). Po izrecni določbi 2. odstavka 177. člena ZUreP-1 se namreč razlastitveni postopki, ki do uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, dokončajo po dotlej veljavnih predpisih, torej po ZSZ. Svojo odločitev o uporabi ZSZ namesto ZUreP-1, za kar se v pritožbi še vedno (neutemeljeno) zavzema drugi nasprotni udeleženec, je jasno in pravilno pojasnilo na strani 3 sklepa. Navedenim razlogom ni treba ničesar dodati. Očitanih procesnih kršitev v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej v sklepu ni, pritožbeno naziranje drugega nasprotnega udeleženca pa je zmotno. V odgovor mu je treba pojasniti le še to, da njegovo sklicevanje na odločitev Ustavnega sodišča v odločbi U-I-83/96 z dne 19.3.1998 ne more omajati pravilne odločitve prvega sodišča. Pritožnik prezre, da navedena odločba obravnava ureditev, ki je veljala pred uveljavitvijo ZSZ in po kateri so o razlastitvi res odločali upravni organi, tako kot po novi ureditvi, predvideni z ZUreP-1, ki pa se, kot že rečeno, v obravnavanem primeru ne uporablja.

Obe pritožbi sta neutemeljeni tudi v delu, ko grajata odločitev prvega sodišča o odvzemu lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah.

Za prvo nasprotno udeleženko kot pritožnico je še vedno sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za razlastitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče v dejanskem in pravnem pogledu pravilno odločilo o predlogu predlagateljice glede odvzema lastninske pravice in da je svojo odločitev utemeljilo v dovolj jasnih, preglednih in popolnih razlogih, ki omogočajo vsebinski preizkus z vidika pravilne uporabe materialnega prava. Očitanih procesnih kršitev v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s s 37. členom ZNP v sklepu ne najde.

Lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini se v javno korist, to je v korist občine ali države kot razlastitvenih upravičencev, lahko omeji proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine pod pogoji, ki jih določa za ta primer uporabni ZSZ. Kot pogoj za uvedbo razlastitvenega postopka predpisuje predhodni postopek za pridobitev zemljišča. Izvesti pa ga je mogoče šele, ko je izkazana javna korist. Ta je izkazana že, če je razlastitev predvidena za namen, ki je določen z zakonom in če je razlastitev določene nepremičnine potrebna zaradi gradnje objektov infrastrukture, kadar tako gradnjo določa prostorski izvedbeni načrt (22. člen ZSZ). Med objekte javne infrastrukture po 2. odstavku 3. člena ZSZ spadajo tudi pokopališča, med prostorske izvedbene načrte pa ureditveni načrti (21. in 27. člen tedaj veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN).

Prvo sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja in odloka v prilogi A5 ugotovilo, da je bilo obravnavano zemljišče zajeto že v območju pozidave po dolgoročnem družbenem planu Občine Domžale za obdobje 1986 do 2000 in da je bil na tej podlagi sprejet ustrezen prostorsko izvedbeni akt – Odlok o sprejetju ureditvenega načrta območja D-11 – pokopališče (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 1/93) s spremembo (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 6/98), s katerim je na obravnavani parceli predvidena gradnja pokopališča. Glede na take dejanske ugotovitve je odločitev, da je bila s tem ustrezno izkazana potrebna javna korist, pravilna in skladna z 2. odstavkom 22. člena ZSZ. Glede na navedeno pravno pravilo se mu v tem postopku ob sprejetih planskih in izvedbenih prostorskih aktih ni bilo treba več ukvarjati z vprašanjem, zakaj je pokopališče nameščeno prav na to območje, kaj konkretno bo zgrajeno na obravnavani parceli, niti s tem, ali je obravnava parcela za predvideni objekt javne infrastrukture dejansko potrebna ali ne. Na vsa navedena vprašanja dajejo odgovor podlage, ki po pravilni ugotovitvi prvega sodišča izkazujejo potrebni javni interes za pričetek razlastitvenega postopka. Zato so vsi pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v smislu izkazanosti javne potrebe, njeni realnosti ter dejanski potrebi predlagateljice za pridobitev sporne parcele, glede na opisana in pravilno uporabljena zakonska določila, neutemeljeni. Dokazna ocena prvega sodišča, da so bili za postopek razlastitve podani vsi potrebni zakonski pogoji, skupaj z jasnimi in popolnimi razlogi na strani 3, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pa je popolna in pravilna.

Tudi pritožba drugega udeleženca je neutemeljena v delu, ki se nanaša na kritiko odločitve o razlastitvi zemljišča. Navaja, da se zemljišče uporablja za kmetijsko dejavnost, in meni, da bi moral predlagatelj zato zagotoviti nadomestno zemljišče za istovrstno dejavnost.

Pritrditi je treba predlagateljici, ki v odgovoru na pritožbo opozarja, da gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ni mogoče več upoštevati. Ne pritožnik ne drugi nasprotni udeleženci na prvi stopnji na kmetijsko namembnost niso opozarjali. Sicer pa te navedbe tudi niso utemeljene.

Iz ugotovitev prvega sodišča in samega odloka o sprejetju ureditvenega načrta izhaja, da je bilo sporno zemljišče že z dolgoročnim družbenim planom Občine Domžale za obdobje 1986 – 2000 zajeto v predvideno območje pozidave, nakar je bil v letu 1993 sprejet navedeni odlok kot ustrezen prostorsko izvedbeni načrt. Razlogi o tem so na stran 4 sklepa. Torej je pritožbena graja, da jih ni, protispisna.

Za ugotovitev statusa zemljišča, ki so predmet razlastitve, je po ustaljenih stališčih sodne prakse odločilen prostorski plan. Ker je bilo po pravilni ugotovitvi prvega sodišča že z njim sporno zemljišče zajeto v območje pozidave, ga je pravilno obravnavalo kot nezazidano stavbno zemljišče in ne več kot kmetijsko zemljišče. Za s planom spremenjeno namembnost je tudi določalo odškodnino. Tudi ta odločitev je dovolj jasno utemeljena v razlogih na strani 4 in 5 sklepa, da ni podlage za v pritožbi zatrjevane procesne kršitve v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pri odločanju o obliki odškodnine je prvo sodišče pravilno sledilo predlagatelju. Njegovemu predlogu po plačilu denarne odškodnine nasprotni udeleženci niso nasprotovali oz. morebitnega predloga za dodelitev nadomestnega zemljišča niso podali. Po 1. odstavku 24. člena ZSZ mora razlastitveni upravičenec za odvzeto nepremičnino lastniku zagotoviti bodisi drugo enakovredno nepremičnino ali plačati odškodnino. Navedeno pravno pravilo ne govori o tem, da ima ena oblika povračila prednost pred drugo. Gre torej za alternativno obveznost razlastitvenega upravičenca. V takih primerih pa upoštevaje splošne obligacijske predpise velja njegova pravica izbire (primerjaj 384. člen Obligacijskega zakonika), ki jo je, kot rečeno, prvo sodišče ob pomanjkanju drugih predlogov pravilno upoštevalo.

V navedenih delih sta obe pritožbi nasprotnih udeležencev neutemeljeni. Zato ju je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu (točka 1. izreka) glede razlastitve potrditi sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP in 37. členom ZNP).

Pritožbi sta delno utemeljeni le v delu, ko grajata dosojeno višino odškodnine.

Po 2. odstavku 26. člena ZSZ se višina odškodnine za odvzeto nepremičnino določi po vrednosti, ki jo ima nepremičnina v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka. Kot že rečeno, jo je prvo sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenca gradbene stroke in upravičeno upoštevalo, da je šlo za nezazidano stavbno zemljišče. Prezrlo pa je, da sta oba udeleženca zaradi dolgotrajnosti postopka predlagala upoštevanje valorizirane vrednosti v času sojenja. Ta je bila po podatkih spisa upoštevana le delno. Nazadnje je bila valorizirana z izvedeniškim mnenjem izvedenca gradbene stroke B. G. z dne 4. 5. 2007 (red. št. 71). Izpodbijani sklep, ki je bil izdan 31.12.2009, se tako opira na vrednost, ki je bila ugotovljena na navedeni dan in ne na vrednost v času sojenja.

Če postopek traja daljši čas, se po stališču sodne prakse odškodnina za odvzeto nepremičnino določi po vrednosti, ki jo ima v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka ter ki se valorizira na dan odločanja (primerjaj sklep VSK I Cp 911/2000 z dne 26.6.2001, sklep VSL I Cp 983/2003 z dne 24.9.2003, sklep VSK I Cp 1285/2005 z dne 19.5.2006).

Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč prvo sodišče navedenega dejstva še ni ugotavljalo, sklep pa o tem tudi nima razlogov. Zato ga je bilo treba na podlagi 1. odstavka 354. člena in 355. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena istega zakona in 37. členom ZNP v delu, ki se nanaša na višino odškodnine za oba pritožnika (točka 2.) razveljaviti in ga v tem obsegu vrniti v novo sojenju prvemu sodišču. Tretji in četrti nasprotni udeleženec namreč višine odškodnine, ki je bila dosojena njima, ne izpodbijata. Zato je v razmerju do njiju sklep oz. njima dosojena odškodnina pravnomočna. Glede višine odškodnine so nasprotni udeleženci namreč zgolj navadni sosporniki, kar pomeni, da so v postopku samostojni, njihova dejanja (konkretno: pritožba enega nasprotnega udeleženca) ali opustitve pa ne koristijo in ne škodijo drugim (195. člen ZPP).

V ponovljenem sojenju naj torej prvo sodišče z izvedencem gradbene stroke ugotovi še revalorizirano vrednost razlaščenega zemljišča v času sojenja in o višini odškodnine za oba pritožnika ponovno odloči ter svojo odločitev primerno obrazloži.

Zaradi delne ugoditve pritožbi je bilo treba razveljaviti še odločitev o stroških (točka 3. izreka). Prvo sodišče naj o njih ponovno odloči in pri tem upošteva tudi stroške, ki so nastali s tem pritožbenim postopkom (4. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 104. členom ZNP).

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1513/2012
• VSL sklep II Cp 2570/2009
• VSL Sklep II Cp 76/2020