VSL sklep I Cp 1005/2010

Jedro

Tožnik je na prvem naroku razširil tožbeni zahtevek še za postavko škode zaradi skaženosti, temu pa je toženka nasprotovala. Omenjena razširitev tožbenega zahtevka pomeni uveljavljanje več tožbenih zahtevkov v eni tožbi, kar je dovoljeno, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago, hkrati pa gre za spremembo tožbe.

Ker toženec zatrjuje, da njegova odškodninska odgovornost kljub nespornemu poškodovanju tožnika v prometni nesreči, v kateri je z avtomobilom upravljal prav toženec, ne obstaja zaradi tega, ker je škoda tožniku nastala izključno zaradi njemu lastnega ravnanja, je dokazno breme o takih okoliščinah ravnanja tožnika na tožencu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

:

Z izpodbijanima sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v prvi točki sklenilo, da se sprememba tožbe ne dopusti, v drugi točki pa zavrnilo tožbeni zahtevek na povrnitev nepremoženjske škode. Tožeči stranki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 6.255,19 € s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Zoper tako odločbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče svojo odločitev zmotno oprlo na 286. člen ZPP. Kljub nasprotovanju tožene stranke je namreč mogoče skladno z določbo 1. odst. 185. člena ZPP dopustiti spremembo tožbe, kadar je to smotrno za dokončno rešitev spornih vprašanj med strankama. Take spremembe sodišča v podobnih primerih in skladno s sodno prakso redno dopuščajo. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik svoj zahtevek v resnici razširil na prvem naroku za glavno obravnavo, tj. pravočasno glede na določbo 286. člena ZPP. V pritožbi zoper sodbo pa pritožnik uveljavlja vse pritožbene razloge in graja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik za poškodbe, ki jih je utrpel v prometni nesreči, odgovoren v celoti sam. Sodišče je zmotno ugotovilo relevantno dejansko stanje s tem, ko je zaključilo, da je tožnik med vožnjo oz. ob trčenju avtomobila ob drog javne razsvetljave bil z glavo nagnjen iz vozila. Zagrešilo je tudi bistveno kršitev določb ZPP s tem, ko je v dokaznem postopku sodišče v fotokopije kazenskega spisa le vpogledalo (gre za dvoje izvedenskih mnenj, in sicer dr. N. Č. in dr. A. A.), ni pa jih prebralo. Omenjena kršitev ZPP temelji na določbah 284. in 287. člena ZPP, skladno s katerimi se v pravdnem postopku listinski dokaz izvede s prebiranjem tega na glavni obravnavi, in ker je prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo tudi na omenjeni izvedenski mnenji, je s tem vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Nadalje je podana tudi kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o tistem delu izvedenskega mnenja dr. A. B., ko izvedenec dopušča tudi takšen mehanizem dokazovanja nastanka poškodb tožnika, da je do njih prišlo zaradi udarca v trde notranje dele vozila. V zvezi z mehanizmom nastanka poškodb sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo izvida SPS Kirurške klinike KC Ljubljana z dne 19. 11. 2002, iz katerega izhaja, da je tožnik po zadetju vozila ob oviro z glavo zadel ob stene kabine avtomobila, kar je zaslišan potrdil tudi tožnik sam in priči P. M. in B. A.. S tem v zvezi sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo stališča do ocene izvedenca za raziskavo prometnih nesreč dr. I. P., da nagib vozila zaradi zavoženja na robnik ne bi mogel povzročiti zanihanja oškodovančevega telesa do te mere, da bi glava udarila ob notranjost vozila, pri čemer pa se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi bilo mogoče, da je tožnik zaradi prevoženja robnika in gibanja po zelenici z glavo neposredno trčil v drog javne razsvetljave, glede na to, da je bilo okno ob oškodovancu odprto. Sodišče pa je s kršitvijo po 8. tč. 2. odst. 339. člena ZPP oz. po 1. odst. 339. člena ZPP, oboje v zvezi z 254. členom ZPP nepravilno svojo odločitev oprlo na dopolnjeno izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. A. B., katere posledica je v nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane sodbe. Gre namreč za to, da v citiranem izvedenskem mnenju na kraju škodnega dogodka ni bila izvedena praktična simulacija, kot je sodišče prve stopnje izvedencu naložilo, in na katero bi moral povabiti pravdne stranke s pooblaščenci. Dopolnitev izvedenskega mnenja je bila namreč naložena tudi iz razloga, da prvotno izvedensko mnenje ni imelo ugotovitev o hitrosti voznika pred trkom v robnik niti sil, ki so pri tem delovale na oškodovanca. Posledično je nepreverljivo nadaljnje stališče prvotnega izvedenskega mnenja, da oškodovanca-sopotnika pri tem ni sunkovito potisnilo desno in bi tako lahko skozi odprto okno lahko zanihal z glavo navzven, ali pa »samo« udaril v notranji okvir vrat. Kljub izrecni zahtevi sodišča pa izvedenec svojega mnenja ni dopolnil z manjkajočimi podatki, kar onemogoča vsak nadaljnji preizkus ugotovitev mehanizma nastanka poškodb, sàmo mnenje pa tako ostaja nepopolno in pomanjkljivo. Tožeča stranka je zato s pripravljalno vlogo z dne 23. 10. 2009 predlagala postavitev novega izvedenca za raziskave prometnih nezgod, sodišče prve stopnje pa takemu predlogu ni ugodilo, s čimer je zagrešilo kršitev postopka po 8. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. V nadaljevanju pa je materialnopravno napačen tudi zaključek sodišča, da se je tožena stranka uspela ekskulpirati svoje odškodninske odgovornosti. Ni namreč sporno, da je prometno nesrečo povzročil voznik-zavarovanec tožene stranke, ko je kršil 117. in 122. člen takrat veljavnega ZVCP, saj je vozil pod vplivom alkohola, in zaradi oz. neodvisno od tega vozil tudi preblizu desnega roba cestišča; spričo navedenega je najprej trčil v robnik, ga prevozil in z vozilom oplazil še drog javne razsvetljave. Glede na navedeno je tudi ob predpostavki, da je tožnik-oškodovanec res bil z glavo nagnjen skozi odprto okno, nemogoče zanikati obstoja vzročne zveze med nedopustnim in protipravnim ravnanjem voznika in škodnim dogodkom-prometno nesrečo, oz. med prometno nesrečo in nastalo škodo. Morebitno nedopustno ravnanje tožnika-oškodovanca je lahko vplivalo le na obseg poškodb, ne pa na sam potek prometne nesreče, zaradi česar je potrebno uporabiti določbe OZ o prispevku oškodovanca oz. o deljeni odgovornosti. Poleg tega pa ne obstaja nikakršno pravilo, da morajo biti potniki v vozilu s celotnim telesom. Če pa bi bilo mogoče šteti, da gre pri tem za neko običajno normo obnašanja, je nujno upoštevati okoliščino, da je voznik dolžan zagotoviti varnost potnikov v vozilu, česar pa voznik v obravnavanem primeru ni storil.

Pritožba je utemeljena.

Glede sklepa

Pritožba utemeljeno navaja, da je prvostopno sodišče odločitev o nedopustitvi spremembe tožbe zmotno oprlo na določbe 286. člena ZPP. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 12.6.2006 razširil tožbeni zahtevek še za postavko škode zaradi skaženosti, pri čemer vtožuje 6.259,29 € (prej 1.500.000,00 SIT), temu pa je toženka v pripravljalni vlogi z dne 10.7.2006 nasprotovala. Omenjena razširitev tožbenega zahtevka pomeni uveljavljanje več tožbenih zahtevkov v eni tožbi, kar je po 1. odst. 182. člena ZPP dovoljeno, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago, hkrati pa gre za spremembo tožbe. Le-to urejata 2. odst. 184. člena ZPP, po katerem je sprememba tožbe med drugim tudi povečanje obstoječega zahtevka, in 1. odst. 185. člena ZPP, po katerem sodišče dopusti spremembo tožbe, kadar je to smotrno za dokončno rešitev spornih vprašanj med strankama. Utemeljena je pritožbena graja, da ni nobenih ovir, da prvostopno sodišče ne bi postopalo skladno s citirano določbo, saj se z novo postavko vtožuje povračilo škode zaradi skaženosti, kot dodatne posledice istega škodnega dogodka. Zato je smiselno, da se tudi o tem odloči v istem postopku, čeprav se tožena stranka temu upira. Ker lahko nedopustitev spremembe zahtevka vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe in tako predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

Glede sodbe

Iz obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje izhaja, da odškodninska odgovornost tožene stranke ne obstaja, in sicer niti po presoji objektivne odgovornosti zaradi škode od nevarne stvari, niti po splošnih pravilih za neposlovno (krivdno) odškodninsko odgovornost. Pravilen je sicer zaključek sodišča, da v pravni teoriji in praksi ne obstaja dvom o tem, da predstavlja osebni avtomobil nevarno stvar in je tako imetnik motornega vozila objektivno odgovoren za škodo, ki jo povzroči tretjim, če ti niso udeleženi v nesreči kot imetniki motornih vozil (154. člen OZ). Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki za pritožbo niso sporne), da je dne 19.11.2002 prišlo do prometne nesreče, v kateri je bil tožnik udeležen kot sopotnik v osebnem avtomobilu in mu je v tem dogodku nastala škoda, so podani pogoji za presojo obravnavanega škodnega dogodka po pravilih o objektivni odgovornosti zaradi nevarne stvari (2. odst. 131. člena OZ v zvezi s 149. členom OZ), zato je odveč isti škodni dogodek presojati še v luči pravil o splošni (krivdni) odškodninski odgovornosti, ki v odnosu do zgoraj citiranih določb objektivne odgovornosti predstavljajo splošnejše materialno pravo (lex generalis). Pritožbeno sodišče se je zato ukvarjalo le s preizkusom tistega dela izpodbijane sodbe, ki zajema razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka po presoji obstoja temelja objektivne odškodninske odgovornosti.

Po 149. členu OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, pri čemer za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik (150. člen OZ). Vendar pa je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, oz. je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (2. in 3. odst. 153. člena OZ). Kadar je več okoliščin, ki jih izkustveno štejemo za vzrok (na eni strani je vzrok v nevarni stvari, na drugi pa dejanje oškodovanca), je treba pretehtati pomen teh izključevalnih okoliščin v razmerju z vzrokom, za katerega odgovarja objektivno odgovorna oseba.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki za pritožbo niso sporne, so:

prometna nezgoda se je zgodila dne 19.11.2002 na B... ulici, ko je voznik osebnega avtomobila (zavarovanec tožene stranke, katere pasivna legitimacija ni sporna) vozil iz smeri D… ceste proti V… cesti;

na kraju prometne nezgode je voznik vozil preblizu desnega roba vozišča in je s sprednjim desnim kolesom trčil v robnik, zaradi česar je avtomobil potegnilo na zelenico v desno, kjer je trčil v drog javne razsvetljave;

tožnik je med vožnjo in v času prometne nezgode sedel na sovoznikovem sedežu ob odprtem oknu;

alkoholimetrična analiza, opravljena 7 ur po prometni nesreči, je pokazala 0,91 g/kg alkohola v voznikovi krvi;

Prvostopno sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožena stranka uspela z dokaznim bremenom o ekskulpaciji odgovornosti (2. odst. 153. člena OZ). Vendar je takšna dokazna ocena napačna, saj v izvedenem dokaznem postopku ni podlage za zaključek, da je tožena stranka uspela dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga zavarovanec tožene stranke ni mogel pričakovati in se njegovim posledicami izogniti ali jih odstraniti, in sicer da je do škode tožnika prišlo izključno zato, ker je tožnik glavo med vožnjo držal skozi okno prednjih vrat in je v fazi drsenja boka avtomobila po drogu udaril z glavo v isti drog javne razsvetljave. 212. člen ZPP od vsake stranke zahteva, da navede dejstva in predlaga dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (t.i. procesno trditveno in dokazno breme). Ker v konkretnem primeru toženec zatrjuje, da njegova odškodninska odgovornost kljub nespornemu poškodovanju tožnika v prometni nesreči, v kateri je z avtomobilom upravljal prav toženec, ne obstaja zaradi tega, ker je škoda tožniku nastala izključno zaradi njemu lastnega ravnanja, je dokazno breme o takih okoliščinah ravnanja tožnika na tožencu. Tak ugovor spada v toženčevo dokazno breme, vendar je dokazni postopek na prvi stopnji pokazal, da tega bremena tožena stranka v obravnavanem primeru ni zmogla, zmotna dokazna ocena sodišča prve stopnje o sporni okoliščini, ki je podlaga za ekskulpacijo odgovornosti, pa izhaja iz ugotovitev izvedenskega mnenja izvedenca za raziskave prometnih nezgod, ki v konkretnem primeru niso relevantne. Izvedensko mnenje namreč v zvezi z ugotovitvami o poteku nesreče podaja nekatere zaključke, ki predstavljajo ugotavljanje pravno relevantnega dejanskega stanja, kar pa je naloga sodišča in ne izvedenskega mnenja (sopotnik je v fazi trka z glavo trčil v drog javne razsvetljave; sopotnik je glavo skozi okno potisnil samovoljno; str. 4 izvedenskega mnenja). V skladu s pravili ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Sam mehanizem nastanka poškodb in predvsem odgovor na sporno vprašanje, ali je oškodovanec glede na poškodbe v času trka avtomobila ob drog javne razsvetljave glavo držal izven ali v notranjosti avtomobila, pa spadata v področje strokovnega znanja izvedenca medicinske stroke, pri čemer pa je ravno imenovani izvedenec dr. A. B. pojasnil, da na to vprašanje ne more dokončno odgovoriti, saj sta glede na obstoječe podatke možni obe verziji dogodka (str. 9 izvedenskega mnenja). V skladu z navedenim tako ni mogoče pritrditi dokazni oceni prvostopnega sodišča, da je tožena stranka dokazala tako ravnanje tožnika, ki po členu 153/2 OZ pomeni izključen prispevek oškodovanca k škodi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zavzelo napačno materialnopravno stališče o izključni odgovornosti oškodovanca (2. odst. 153. člena OZ) in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Obravnavani škodni dogodek je namreč potrebno presojati z vidika 3. odst. 153. člena OZ, ki ureja delni (in ne izključni) prispevek oškodovanca k nastali škodi, dikcija določbe pa predpostavlja obstoj temelja objektivne odškodninske odgovornosti. Ta je tudi izhodišče za presojo, pod kakšnimi pogoji se tožena stranka lahko razbremeni svoje odgovornosti, v nasprotnem primeru je za škodo v celoti odgovorna tožena stranka. Ker le-ta ni uspela dokazati, da je tožnik (izključno) prispeval k nastanku škode s tem, da je glavo v trenutku trka z drogom javne razsvetljave držal skozi desno okno avtomobila, ostaja še ena okoliščina, ki lahko vpliva na odločitev o prispevku tožnika k škodi, in sicer odločitev tožnika, da privoli v vožnjo z vinjenim voznikom. Za presojo, kakšno težo ima s strani tožeče stranke ustvarjeni položaj za dejanskega povzročitelja škode, bo moralo sodišče v ponovljenem postopku zavzeti stališče do vseh relevantnih okoliščin, ki se nanašajo na vinjenost zavarovanca tožene stranke (ob kateri uri so se udeleženci prometne nesreče zbrali na večerji; ali in koliko so popili alkoholnih pijač; koliko od tega voznik; obstoj drugih znakov, ki bi kazali na vinjenost voznika), in s tega vidika oceniti delež odgovornosti oškodovanca-tožnika, v nadaljevanju pa ugotoviti še višino škode.

Omenjena kršitev skladno s 355. členom ZPP narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, saj pritožbeno sodišče ocenjuje, da sàmo glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Z ostalimi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče zato ni ukvarjalo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010

Podobni dokumenti:

• VSK sodba in sklep I Cp 440/2007
• VSL Sklep I Cp 516/2021
• VSL sodba I Cp 862/2013