VSL sklep I Cp 1067/2010

Jedro

Ker je nepremično premoženje v zemljiški knjigi vpisano izključno na ime zapustnika, je pravica vdove, da ji polovica nepremičnin pripada iz naslova skupnega premoženja, manj verjetna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in B.L. napotilo na pravdo zoper J.B. in M.B. na ugotovitev, da ima solastninsko v deležu do ½ na nepremičnini parc. št. 637/40, vpisani v vl. št. 1845 k.o. Z.Š., in da solastninski delež do ½ na omenjeni nepremičnini ne sodi v zapuščino po pokojnem J.B. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek na podlagi 1. točke 212. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami; ZD), ker je ugotovilo, da je sporen obseg zapuščinskega premoženja. Pravico zapustnikove vdove je štelo za manj verjetno, in jo je na podlagi 1. odstavka 213. člena napotilo na pravdo.

Zoper sklep sta se pritožili dedinji zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Grajata stališče sodišča prve stopnje, da dedič J.B. izločitvenega zahtevka L.B. na predmetni nepremičnini ne priznava. Opozarja na izjavo dediča 28.11.2007, v kateri je izrecno zapisal, da „materi ne osporava nobene pravice“, česar ni mogoče razumeti drugače, kot tako, da se strinja z izločitvenim zahtevkom. Te izjave, ki je bistvenega pomena, saj iz nje jasno izhaja njegova volja z izločitvenim zahtevkom, sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je posledično prišlo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Če je sodišče to izjavo štelo za nepomembno, bi moralo to vsaj pojasniti. Do izjave se ni opredelilo in je tudi ni omenilo. Ni jasno, zakaj po mnenju sodišča obstoji spor med dedičema kljub prej omenjenemu izrecnemu zapisu. Sklep je zato tudi pomanjkljiv in ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3, št. 45/08; ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Ne glede na to pa je tudi napačna napotitev na pravdo in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1. odstavka 213. člena ZD, saj je napačno štelo, da je manj verjetna pravica dedinje. Res je sicer, da L.B. ni vpisana v zemljiški knjigi, vendar ni bilo nikoli sporno, da je bila nepremičnina zgrajena v času zakonske zveze in velja domneva, da imata zakonca na skupnem premoženju enak delež (1. odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Sodišče mora v konkretnem primeru upoštevati vse relevantne okoliščine in ne le zemljiškoknjižnega stanja. Na pravdo bi zato moralo napotiti J.B. ne L.B. Prekinitev zapuščinskega postopka je neupravičena tudi iz razloga, ker postopek traja že več 10 let. Dedinji zato sodišču predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Dedič J.B. na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je med dediči spor o obsegu zapuščine, ker dedič J.B. izločitvenega zahtevka zapustnikove vdove L.B. (uveljavljala je, da v zapuščino sodi le polovico nepremičnine parc. št. 337/40, vl. št. 1845 k.o. Z. Š., ker ji polovica pripada iz naslova skupnega premoženja) ne priznava. Za svoje stališče je navedlo zadostne in prepričljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Izpodbijani sklep ima razloge o vseh odločilnih dejstvih (o dejstvih, ki niso odločilna, se sodišču ni treba opredeljevati), mogoče ga je preizkusiti in ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Stališče, da J.B. izločitvenega zahtevka ne priznava, sodišče prve stopnje utemeljuje z neodzivanjem na dopise sodišča, naj se jasno izjavi o izločitvenem zahtevku zapustnikove vdove. Sodišče prve stopnje se sicer res ni izrecno opredelilo do izjave dediča v vlogi 28.11.2007, na katero se pritožnici sklicujeta, kar pa ni vplivalo na ugotovitev popolnosti dejanskega stanja in tudi ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Zmotno je pritožbeno stališče, da iz omenjene izjave dediča jasno izhaja njegova volja v zvezi z izločitvenim zahtevkom. Ne drži, da bi omenjeni dopis predstavljal odgovor dediča na poziv sodišča, da se izjasni o izločitvenem zahtevku, kot trdita pritožnici. Vloga predstavlja odgovor na poziv sodišča (dopis 14.11.2007) dediču, da določno opredeli svoj zahtevek v zvezi z zapuščino. Na kasnejši izrecen poziv sodišča prve stopnje (dopis sodišča 7.12.2007), da se dedič izjasni, ali izločitveni zahtevek priznava, je dedič sicer poslal vlogo (11.1.2008), v kateri pa na zastavljeno vprašanje ni odgovoril. Zapisa dediča v vlogi 28.11.2007: „Čemu taka naglica, saj materi ne osporava nobene pravice“, ob na narokih 5.11.1998 in 12.6.2007 jasnih izjavah dediča, da izločitvenega zahtevka ne priznava, ter ob neopredelitvi dediča na jasen poziv sodišča, da se o izločitvenem zahtevku izjavi, ni mogoče razumeti tako, kot trdita pritožnici, torej kot strinjanje z izločitvenim zahtevkom. Ob neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je dedič na narokih 5.11.1998 in 12.6.2007 izrecno nasprotoval izločitvenemu zahtevku ter da se kasnejših narokov ni več udeleževal in se tudi na izrecen poziv sodišča (dopis 14.11.2007) ni jasno opredelil glede izločitvenega zahtevka, je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za oceno, da dedič izločitvenega zahtevka ne priznava. Nenazadnje potrjuje pravilnost takega stališča tudi dejstvo, da dedič na pritožbo ni odgovoril.

Ob ugotovitvi, da je sporen obseg zapuščine, je moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. točke 212. člena ZD zapuščinski postopek prekiniti in odločiti o napotitvi na pravdo. V takem primeru je prekinitev postopka obvezna in ni prepuščena odločitvi sodišča. Ni mogoče upoštevati trajanja postopka kot sta očitno zmotno prepričani pritožnici (pritožbena trditev, da je prekinitev zapuščinskega postopka neupravičena, ker postopek traja že več kot 10 let).

Pravilna je tudi napotitev zapustnikove vdove na pravdo, da polovica predmetne nepremičnine ne sodi v zapuščino, ker ji polovični delež pripada iz naslova skupnega premoženja. V skladu s 1. odstavkom 213. člena ZD je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je pravica zapustnikove vdove manj verjetna, glede na to, da je pri predmetni nepremičnini vknjižena lastninska pravica na zapustnika do celote. Res velja po 2. odstavku 51. člena ZZZDR, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje, in se po 1. odstavku 59. člena ZZZDR šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, vendar se po 55. členu ZZZDR pravica na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev, vpišejo v zemljiško knjigo na oba zakonca, kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih. V obravnavanem primeru pa je nepremičnino premoženje vpisano v zemljiško knjigo izključno na ime zapustnika.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katera mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker le-ti niso bili priglašeni.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1205/2009
• VSL sklep I Cp 1169/2015
• VSL sklep II Cp 3754/2010